Ko se je konec maja tudi uradno z Jesenic preselil v Ljubljano, je dal Mitja Šivic z zgodnjim začetkom priprav igralcem pri Olimpiji hitro vedeti, česa si želi, pa čeprav se je klub preselil na najvišjo hokejsko raven v regiji. Uspehe trdega poletnega dela in premišljenega izbora tujih hokejistov žanje že zdaj. Zmaji namreč po uvodnih šestih tekmah lige ICE zasedajo drugo mesto razpredelnice. Pred nadaljevanjem sezone, ki zelo hitro prinaša tekmovalno vrnitev k bivšim delodajalcem na Jesenice, si je vzel čas za Sportklubov intervju.

“Če bi kdo ponudil 10 točk po 5 tekmah, bi takoj podpisal”

Hokej

2. Okt 2021 0

Hokej

2. Okt 2021 0

Obetaven začetek, a še veliko prostora za napredek

Hokej

20. Sep 2021 0

Hokej

20. Sep 2021 0

Mitja Šivic je prejšnji teden dopolnil 42 let. Čeprav je njegova trenerska kariera še v zelo mladih letih (prvič je na trenersko klop sedel v sezoni 2015/16 pri Lyonu), pa je nanizal že nekaj uspehov, ki mu jih zavida marsikateri bolj izkušeni trenerski maček. Z Lyonom je leta 2018 osvojil francoski pokal, v lanski sezoni pa je osvojil slovensko državno prvenstvo in slovenski pokal s klubom, za katerega ni kot hokejist nikoli zaigral, pa čeprav je prve športne korake storil prav tam. Na Jesenicah. Po največjem trenerskem uspehu je študioznega trenerja premamila ponudba večnih rivalov iz Ljubljane. Z Olimpijo je uspešno začel novo zgodbo v ligi ICE (nekdanji ligi EBEL).

Kot nam je razkril, njegov način vodenja narekujejo predvsem občutek, zdrava pamet in kmečka logika. Od vseh trenerjev, s katerimi je sodeloval v trenerski karieri, se je nekaj naučil, zdaj pa skuša vse te izkušnje zapeljati v svojo zgodbo. Je zelo željan učenja, o določenih situacijah na ledu ali komunikaciji z igralci pa je skozi trenerske oči razmišljal še kot igralec. Verjame, da obstajajo stvari, ki se jih trenerji ne morejo priučiti, največji poudarek pa namenja temu, da je ekipa živa. “Zato se je treba pogovarjati, izmenjevati mnenja tudi z drugimi trenerji, se stalno izboljševati. Če stvari ponavljaš, vanje verjameš in imaš zadovoljivo komunikacijo, si že blizu uspeha,” pravi Šivic, ponosni oče treh otrok.

Za vami je rezultatsko uspešen začetek sezone. Na šestih tekmah ste zbrali štiri zmage ter od dveh porazov enega vknjižili po podaljšku. Drugo mesto na lestvici, boljši je le Fehervar. Ste pričakovali to?

Če sem iskren, niti nisem imel pričakovanj. Nisem bil v filmu, v katerem bi razmišljal, kaj in kje bomo, koliko bomo zmagovali ali ne. Želim si, da gremo dan za dnem in napredujemo ter opažamo, kje imamo probleme. Poskušamo biti pozorni, kaj je pomembno za rezultatsko uspešnost in se temu posvečati. Ta osredotočenost in odnos do dela se ne bosta spreminjala v nadaljevanju sezone. Rezultati so zgolj plod skupnega dela, pa ne le na ledu, temveč tudi pogovorov. Včasih so dogovori na sestankih še pomembnejši od treninga v dvorani. Ampak ja, imeti po šestih tekmah le en poraz po rednem delu je več kot odličen začetek.

Videti je, da se igralci na igrišču držijo načrta iz garderobe. To vas verjetno veseli?

Ja, saj fantje so pametni. Vedo, o čem jim govorim. Imeli so že veliko trenerjev, veliko jih bodo še imeli, a vsi poudarjamo, kako pomembne so majhne stvari. Jaz majhne stvari na ledu s celotnim strokovnim štabom skušam razložiti čim bolj razumljivo, da vemo, zakaj so pomembne in kakšne so posledice, če jih dobro opravljamo. Malce se nam je poklopilo z rezultati, zdaj igralci vedo, da če to delajo dobro, so tudi rezultati dobri. Če pa tega ne bomo delali, se nam stvari lahko hitro začnejo podirati.

Če bi morali izbrati najboljšo tekmo sezone. Tista v Bolzanu (6:2) ali zadnja na Dunaju (1:0)?

Vsaka je posebna, ampak najslajša je bila zame proti Gradcu. Pred prvo domačo tekmo se je čutila napetost. Pa ne da bi se fantje bali tekmovanja, ampak je bilo prisotne res veliko želje in dokazovanja, da lahko igrajo v tej ligi. Na uvodu v Innsbrucku se nam je ponesrečilo, zato je bilo tisto srečanje skorajda ključno. Res smo si želeli biti uspešni. Začutili smo veliko olajšanja.

Potem je vsaka tekma zgodba zase. Na zadnji tekmi na Dunaju smo bili res disciplinirani. Njihovi igralci so res kakovostni in ustaviti jih na način, kot smo jih mi, ni mačji kašelj. Majhne stvari smo delali res dobro, Dunaj pa si je na tekmi ustvaril le dve res lepi priložnosti. In to z igralci, ki so lani blesteli v močni finski ligi.

V avstrijski prestolnici ste nastopili brez Picheja, Ervinga in Hölsäja, Murphy se je poškodoval po prvi tretjini. Kakšno je trenutno stanje s poškodbami in boleznijo?

Na današnjem treningu (v sredo, op. p.) smo imeli šest branilcev. Vrnil se je Joona Erving, ki pa po dolgi bolezni še ni pravi. Vračata se tudi Sebastien Piche in Kristjan Čepon, zadnji po poškodbi. Smo pa danes ostali brez Aleksandra Magovca in Mihe Logarja, a morda bosta jutri že zaigrala. Enako je z Guillaumejem Leclercom, ki je zaradi bolezni izpustil trening, a mi zatrdil, da bo v petek igral. Največ težav pa nam povzroča poškodba kolena pri Wadeu Murphyju. Čakamo izvide, upam, da poškodba ni prehuda in ne bo odsoten dolgo časa. Bolan je bil tudi Nik Simšič, Miha Zajc se vrača na treninge v četrtek. Res imamo trenutno bolnišnično stanje.

No, na Dunaju ste nato zmagali zgolj z enim tujcem (Guillaume Leclerc) v postavi. Ker že od začetka govorite, da vas je v Ljubljani prepričal prav vseslovenski projekt, je to neka potrditev kakovosti domačih igralcev?

Bilo je veliko podcenjevanja. Ne maram te mentalitete, ko mislimo, da če je nekaj slovenskega, je slabo. Ali pa je dobro zgolj zato, ker je v tujini še slabše. Nikoli se ne cenimo dovolj. Sam gledam na to z druge perspektive. Slovenski hokejisti iz naše garderobe prihajajo iz slovenskih družin, za katere vem, da so zelo delavne. Prisotne so tudi morale, ki jih je v tujini manj, fantje pa izhajajo iz okolij, kjer je veliko entuziazma in želje. Ko vse to združiš v eno, dobimo igralce, ki so zelo lačni uspeha. So pa veliko bolj kakovostni, kot smo mislili in kot mislimo. Tekma na Dunaju je dokaz za to. Veseli me tudi, da smo spekter tekem, kjer zmagujemo, še povečali. Lahko zmagamo z 1:0 ali pa s 6:2 in to je res pozitivno.

Tudi Ken Ograjenšek (Gradec) in Blaž Gregorc (Linz) sta potrdila, da Olimpija ne bo lahek nasprotnik za nikogar. Se strinjate s to oceno?

To je lepo slišati. Ne želim iti v negativo in reči, da je bilo takih ocen julija zelo malo. Super, to je pohvala za vse Olimpijine hokejiste.

Zanimiv statističen podatek, o katerem smo se tudi že pogovarjali po eni izmed tekem. Na prav vseh šestih tekmah do sedaj ste prvi dosegli zadetek. Čemu pripisujete to?

To je bolj kot ne naključje. Vsaka ekipa skuša čim bolje začeti tekmo, saj je vmes zelo težko spremeniti ritem, v večini primerov je to neuspešno. Ampak moramo biti pripravljeni na tekmo, ko bomo zaostajali z enim, dvema, morda celo tremi goli in skušati preobrniti rezultat.

Kako ocenjujete moč lige. Na prvih šestih mestih so moštva iz petih držav, mesta od devet do 14 zasedajo Avstrijci. Presenečenje?

Ogledal sem si tekmo Salzburg – Bolzano v ligi prvakov. Ob tem sem si mislil, da igramo v res dobri ligi. Hokej je res na visoki ravni: reakcijski čas, moč dvobojev, pravilno odločanje … Tekmovanje je kakovostno, kar kažejo že imena tujcev, ki igrajo v njem in v kakšne lige lahko pozneje  te igralci prestopijo. Trenutno Avstrijci res niso pri vrhu, ampak za nami je šele šest tekem. Stvari se šele počasi postavljajo na svoje mesto. Ne bi želel soditi, kakšno je razširjeno avstrijsko prvenstvo, če so Avstrijci zaenkrat pri dnu.

Dejstvo pa je, da je za nekatere slovenske hokejiste alpska liga sicer povsem primerno tekmovanje, a je neprimerljiva z ICEHL. Kakovost igralcev je mnogo višja, to se na ledu hitro občuti, na primer ob powerplayu.

Med tujci v vaši garderobi imate trenutno najboljša strelca lige in dva zelo kakovostna branilca, tu je še staroselec Paavo Hölsä. Kdo je vodil pogovore z njimi, je bilo potrebnega veliko prepričevanja za selitev v Ljubljano?

Prepričati igralca, da zaigra v ligi ICE, ni problem. Nekateri hokejisti v najbogatejših klubih morda ne bi dobili priložnosti, saj tam iščejo drugačne tipe igralcev. Veliko jih zato pride sem pod svojo ceno, ker vedo, da jim bo ena uspešna sezona odprla vrata naprej. Zato jih je večina prišla odprtih rok. Leclerc je imel, za primer, v Grenoblu podpisano donosnejšo pogodbo, ampak je z veseljem raje prišel sem, v močnejšo ligo. Večina teh fantov bi lahko v nižje kvalitetnih ligah dobila več denarja, ampak želijo igrati kakovosten hokej, obenem pa si s tem odpreti vrata še boljših lig in klubov. Kot trenutno kaže, smo s tujci zadeli v polno. Ob izbranem slovenskem jedru je bil moj pogoj oziroma želja, da pripeljemo tuje hokejiste po mojem izboru.

Glede igralcev še priljubljeno novinarsko vprašanje – vprašanje vratarjev. Žan Us je branil na petih od šestih tekmah, Holsa je zaenkrat na klopi. Oba predtem nista branila v tako močni ligi. Kako ste zadovoljni z njunim napredkom, kje se morata izboljšati?

To vprašanje bi bilo morda bolj primerno za našega trenerja vratarjev. Z Usom sem eno leto delal na Jesenicah in vanj res verjamem. Je karakterno zelo močan, stabilen. V golu stvari dela pravilno, svoje malce slabše lastnosti pa hitro odpravlja, saj je zelo učljiv. Skozi tekme tudi psihološko raste, saj si želi biti boljši. Pri tem mu mogoče še malo manjka do vrhunskega nivoja. Ta psihološki moment je pri vratarjih res zelo pomemben. Malo so se ga pred začetkom sezone dotaknile govorice, da so naši vratarji za ligo ICE preslabi. Vložili smo veliko truda, da smo ga prepričali obratno, z Anžetom Ulčarjem (trener vratarjev, op. p.) in Maticem Kraljem (pomočnik glavnega trenerja, op. p.) pa smo vedeli, da potrebuje eno tekmo za potrditev in preboj. To mu je proti Gradcu uspelo, lahko bi šlo kaj narobe, pa ni šlo. Zdaj je le še boljši in boljši in predstavlja dodano vrednost našega moštva.

Pa če se vrneva nekaj časa nazaj, v vašo igralsko kariero. Dolgo ste nastopali v ligi Magnus. Kje je liga ICEHL v primerjavi s francosko ligo?

Lani sem rekel, da je liga Magnus boljša od alpske hokejske lige, zdaj lahko zatrdim, da je liga ICE boljša od lige Magnus. Največja razlika je v kakovosti igralcev in njihovi moči, v hitrosti niti ne. Tukaj je več znanja, predvsem individualnega, ko lahko posameznik s potezo ’’reši’’ tekmo.

Potem ste postali trener Lyona, ki v primerjavi z najbogatejšimi v Franciji ni imel velikega proračuna. Z njim ste osvojili francoski pokal (2017/18). Zakaj ste se odločili za vodenje tega kluba? Je tak izziv odraz vašega karakterja?

Načeloma si ne želim, da bi me hokejski svet poznal kot trenerja, ki zna delati in rezultate dosegati zgolj s finančno šibkejšimi ekipami. Z Olimpijo ga jasno še nisem dosegel, naj poudarim. Nekoč si želim voditi moštvo, ki bo favorit v nekem tekmovanju. Sem še mlad trener, zato je težko takoj dobiti priložnost pri takem klubu.

V Lyonu je bila sicer zgodba precej podobna tukajšnji, predsednik je dal škarje in platno pri izbiri igralcev hitro meni v roke, stvari pa so se poklopile. Kakovost igralcev in lige je drugačna, moj princip dela pa zelo podoben.

V Franciji ste stkali vezi s številnimi ljudmi. Kako vi zdaj vidite stečaj Lyona leta 2019, ste se z znanci od tam kaj slišali o tej temi?

Malo smo se slišali, ampak ne preveč. Sam sem bil nad situacijo presenečen, pa čeprav se je že predtem šušljalo o težavah. Prepričan sem bil, da bodo rešili nastal položaj, ampak pravila glede papirjev in financ v Franciji so zelo striktna. Tam je vsak klub podjetje, in če ta ne deluje po pravilih francoske zveze, je izključen iz tekmovanja. In to se je zgodilo Lyonu.

Nato ste se preselili na Jesenice. Olimpija je bila takrat prvakinja lige AHL in državnega prvenstva, Jesenice pa izzivalec. Spet neka želja biti v vlogi „underdoga”, napadati iz ozadja?

Tudi to je bolj kot ne naključje. Ne vem, koliko sem bil kot trener cenjen in spoštovan v Sloveniji, ko sem prišel iz Francije. Takrat smo se z družino odločili, da imamo dovolj tujine in želimo živeti doma. Želel sem ostati v hokeju, pa čeprav sem se videl tudi v domačem podjetju. Bil sem v stiku z generalnim sekretarjem Hokejske zveze Slovenije Dejanom Kontrecem. Tudi z njegovo pomočjo sem prišel na Jesenice. Ponudbo iz Podmežakle sem z veseljem sprejel, pa čeprav sem od mnogih slišal, da mi zgodba tam ne bo uspela.

Ko sem prišel, so bili nekateri hokejisti res še ’’zeleni’’. Niso bili navajeni številnih stvari, tako na ledu kot v komunikaciji. Pa s tem ne želim kritizirati prejšnjih trenerjev, ampak očitno je moj način dela drugačen. Začeli smo graditi novo zgodbo, ki smo jo potem v dveh letih dobro speljali do konca.

Potem pa koronavirus. Kako ste se znašli v situaciji, ko so bili treningi in tekmovanja prekinjeni?

Na splošno v življenju delujem tako, da se s stvarmi, ki jih ne morem kontrolirati, ne želim obremenjevati. Seveda pride dan, ko si zaradi tega na robu, ampak vseeno. Takrat se je res vse zapiralo in bolj kot ne je bilo hitro jasno, da bo konec tudi z našimi tekmovanji. Ko je do tega prišlo, sem vse skupaj osebno zelo hitro sprejel in obrnil nov list. Ker so bili hokejisti na Jesenicah takrat nekoliko slabše fizično pripravljeni, nam je šla situacija celo malo na roko, saj smo imeli pred naslednjo sezono toliko več časa za priprave.

Kako pa se bo to popolno zaprtje in kasnejša zmeda z ukrepi in odloki poznala na mlajših generacijah?

Težko je biti pameten, saj nimam dovolj podatkov, niti se ne ukvarjam s tem. Kot laični opazovalec in oče treh otrok pa vidim, da zagotovo ne bo dobro. Pri hčerkinem drsanju in hokeju pri sinovih je bil velik osip, kar me je zagotovo zaskrbelo. Kot kaže, gremo na srečo proti koncu te epidemije, zato upam, da se bodo stvari postavile nazaj na noge.

Res je težko vedeti, kaj je prav in kaj ne. Ampak narejene je bilo veliko škode. Sploh najstniki so ostali brez nujno potrebnega socialnega življenja, stres pa se je prenašal v družinska okolja. Med prvim zapiranjem smo Slovenci še stopili skupaj, nato pa se je pojavilo veliko nezaupanja. En kup odlokov in ukrepov, ki so bili skregani z logiko ali pa so bili predstavljeni na napačen način. Zdaj smo se znašli v situaciji, ki je, kakršna je.

To me žalosti, saj sem na strani znanosti. Zavedam se, koliko nam je zdravstvo v zadnjih 50 letih podaljšalo povprečno življenjsko dobo. Nisem strogo postavljen na eno stran, res pa je, da ne verjamem v teorije zarote. Je bilo pa v ozadju veliko umazanih poslov, kar me jezi. Ampak v življenju se skušam družiti in delati zgolj s pozitivnimi ljudmi ter brati in gledati le pozitivno. Novic o koronavirusu sploh ne berem več. Želim slediti zgolj informacijam, ki me delajo boljšega.

Kakšno je stanje precepljenosti v garderobi?

V garderobi smo praktično vsi cepljeni, z mano vred.

Prihodnji teden vas čaka drugi derbi z Jesenicami v sezoni. Še spremljate pot železarjev, trenutno so prvi v alpski hokejski ligi?

Ja, spremljam njihove rezultate, za kaj več pa mi zmanjka časa.

Še prej v Ljubljano prihajata Pustertal in Salzburg (vodstvo Olimpije je za to priložnost pripravilo posebno navijaško paketno vstopnico). Nekdanji alpski rivali so na lestvici trenutno sedmi, Salzburg pa tretji. Česa si želite v četrtem koncu tedna v ligi ICE, poleg čim več navijačev?

Če je bilo na zadnji tekmi 1500 navijačev, jih tokrat pričakujemo okoli 2000. Pa ne samo zaradi rezultata, temveč zaradi odnosa in pristopa. Podporo smo čutili proti Innsbrucku, ko smo bili zadnjih deset minut tekme prej slabi kot dobri, veliko stvari smo delali narobe, pa so nas navijači kljub porazu z aplavzom pospremili z ledu.

Pustertal je veliko bolj kot Olimpija pred sezono spremenil ekipo. Ne da bi gledal posnetke, približno vem, kako bodo igrali. Imajo zelo dober powerplay in v Ljubljano prihajajo zgolj z eno željo. Smo neposredna konkurenca za osmino finala oziroma končnico, oboji gremo v tekmo z mentaliteto, da je zmaga nujna. Mi mogoče razmišljamo malo drugače, moramo biti dobri tudi na treningih. Vsekakor pa bomo skušali zmagati, o Salzburgu pa težko karkoli rečem, saj nisem še niti pomislil nanje.

Omenjate osmino finala. Je to rezultatski cilj, ki ga ima Olimpija v tej sezoni?

Še vedno nismo tam, da bi imeli postavljene cilje. Ja, želimo si biti na mestih, ki prinašajo vsaj osmino finala (od sedmega do 10. mesta, op. p.), a to v naše delo ne prinaša sprememb. Želimo biti boljši iz dneva v dan, predvsem individualno pa tudi ekipno. Fizično smo dobri, moramo pa obdržati ta čustva in željo, tudi drsalno smo na visokem nivojem. Dobro delo na treningih nam bo prineslo dober rezultat na tekmi.

Kakšen pa je dolgoročni domet Olimpije? Kje bo ljubljanski klub čez nekaj let?

O tem se še nismo veliko pogovarjali, temveč smo se z ostalimi v klubu zgolj na hitro dotaknili. Po koncu letošnje sezone bomo potegnili črto in pogledali, kaj so naši plusi in minusi. Pluse obdržati, minuse pa nadgraditi. Skušali bomo narediti korak višje prihodnje leto, v tretjem pa potem pogumno postaviti konkretni cilj. Na primer: polfinale. Hokejisti si glede tega zaslužijo nekaj miru, saj je liga – kljub uspešnosti na prvih šestih tekmah – res kakovostna, večina fantov pa v njej igra prvič. Morajo strniti misli in zares odrasti. Pričakujem pa, da če bomo mi rezultatsko napredovali, se bo na vseh ravneh zgodilo tudi s klubom, česar pa se predsednik Miha (Butara, op. p.) dobro zaveda.