"Tudi če naredim napako, me ne bo nihče pretepel"

Foto: SK

Čez teden dni bo slovenska hokejska reprezentanca s tekmo proti Južni Koreji odprla turnir v Bolzanu, na katerem si bo skušala zagotoviti ekspresno vrnitev med elito. Eden ključnih mož risov, zadnja prepreka tekmeca pred slovenskim golom, bo vratar Gašper Krošelj.

37-letni Ljubljančan, ki je debi v članski izbrani vrsti dočakal že v sezoni 2011/12, bo tudi na Južnem Tirolskem izjemno pomemben člen slovenske reprezentance. Ta bo na velikem tekmovanju prvič nastopila pod vodstvom novega selektorja Eda Terglava, cilj celotne zasedbe pa ni nikakršna skrivnost: ekspresna vrnitev v elitno divizijo, iz katere so risi izpadli lanskega maja v Rigi.

Za izkušenega Gašperja Krošlja bo to že sedmo svetovno prvenstvo, pred dvema letoma je bil v Tivoliju na turnirju enake ravni izbran za najboljšega vratarja ter je bil eden najzaslužnejših za slovensko slavje pod Rožnikom. Pred potjo v Italijo (predtem čakata Slovence v sredo in četrtek še prijateljski tekmi s Francijo v Parizu) je bil dvakratni udeleženec olimpijskih iger gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja.

Kako se je znašel v novem klubskem okolju in kje bo branil v prihodnji sezoni? Zakaj je v vratarskih vrstah nastala generacijska luknja? Kako gleda na pomladitev slovenske reprezentance? Ter kako se je sploh znašel na ledu in v golu?

Gašper, za vami sta dva tedna reprezentančnih priprav. Vi ste se jim po dogovoru s trenerji pridružili z nekaj dnevi zamude. Kakšni zdravstveni razlogi ali zgolj počitek?

S klubom smo sezono končali v soboto, teden dni pred reprezentančnimi pripravami. Nato je sledilo še nekaj obveznosti, pri katerih sem sodeloval, sledili so velikonočni prazniki. Pa še pakiranje stvari in selitev s Slovaške v Slovenijo. Skušal sem priti čim prej. V sredo, ko so fantje že tri dni trenirali, sem bil prvi dan v Ljubljani, v četrtek pa sem že prišel na trening.

Kakšno je sicer vaše zdravstveno stanje ob zaključku sezone – v preteklih letih ni šlo vedno brez težav?

Vse je v redu. Mogoče sem in tja zaradi napora kakšna nategnjena mišica, ampak imamo dobre maserje in fizioterapevte. Med sezono pa sem imel nekaj težav, saj se mi je od prejšnjega maja vlekel pretres možganov. Že tretji v mojem življenju. Vsakič, ko sem dobil kakšen udarec s kolenom, sem hitreje čutil posledice. Glava je bolj občutljiva, zato sem bil včasih odsoten. Vedno sem se skušal čim hitreje vrniti, čeprav so zdravniki govorili, da ne. Vem, da moram misliti tudi na življenje po hokejski karieri, da ne bodo posledice prevelike. Zato sem bil zelo pazljiv. Upam, da bo z glavo vse v redu.

Kako ste se znašli na Slovaškem? Po petih letih v češkem Boleslavu ste se preselili k Banski Bystrici.

Slovaška liga je kvalitetna, zelo hitra. Igralci so kakovostni, želji dokazovanja, s čimer želijo napredovati v tujino. Tam igrajo tudi zelo dobri tujci, ki drugje ne dobijo priložnosti. Predobri so za to ligo in potem se hitro prodajo na Češko ali podobno. Igra je bolj odprta, kar jaz opažam z moje perspektive. Rezultati so kar visoki glede na češko ligo, kjer se igra boljša obramba.

S svojo sezono sem zelo zadovoljen, čeprav sem imel željo, da bi ostal na Češkem. Dolgo sem čakal pametno ponudbo, ampak na žalost ni prišla.

Pri Mladi Boleslav pa niste našli skupnega jezika ali kako se je vse skupaj razpletlo?

Na koncu lanske sezone sem vedel, da imajo drugačne načrte glede vratarjev, da želijo pomladiti ekipo. Že do decembra, januarja se jim je to poznalo, opekli so se. Decembra so me poklicali in želeli, da se vrnem. Imel sem tudi druge ponudbe, recimo iz Liberca, ampak so z odločitvijo zavlačevali, na koncu pa so se tudi oni odločili za mlade. Tudi oni so me klicali novembra, decembra, če bi prišel.

Z Bansko Bystrico ste se pogovarjali tudi za naslednjo sezono ali imate še odprta vrata?

Vrata so odprta. Pogovarjali smo se že med sezono. Ko so videli, da se zame zanima več ekip, so želeli že takrat podpisati podaljšanje pogodbe. Ampak smo počakali. Trenutno se pogovarjamo z nekaj ekipami s Slovaške in Češke. Pozimi je bilo tudi nekaj ponudb iz Nemčije, a to so menjave med sezono. Ob koncu so ekipe bolj previdne. Tudi sam nisem več tako rosno mlad. Zato so nekateri skeptični zaradi starosti in morebitnih poškodb.

Kako hitro pa pričakujete, da boste rešili klubsko prihodnost?

Čim prej. Nekatere ekipe pritiskajo, da se odločim že zdaj. Z eno zelo dobro slovaško ekipo, ki še vedno igra končnico, bi lahko že podpisal. Ampak se ne morem še odločiti. V Banski Bystrici mi je bilo zelo všeč, tudi mesto in življenje. Rad bi šel nazaj.

Ste se morda v letih, odkar Olimpija spet igra v ligi ICE, pogovarjali tudi z Ljubljančani?

Z njimi se nisem nič pogovarjal. Pri vratarjih imajo radi tujce, tudi za drugo leto imajo še podpisanega Čeha Lukaša Horaka. Je zelo dober vratar, všeč mi je. Enako velja za mladega Luko Kolina, ki je z nami pri reprezentanci pri komaj 20 letih. Zelo dober bo, ko dobi nekaj izkušenj.

Če bi se ponudila priložnost, bi jim mogoče šel pomagat. Morda kot tretji vratar, za zraven. Da sem sam vratar, obenem pa tudi njihov trener. Tako smo imeli tudi pri Boleslavu. Poleg mene in Jana Ružičke je bil v ekipi še Marek Schwarz. Vratar, ki je branil v NHL in AHL. Domači igralec Mlade, ki je bil kot tretji vratar in najin trener ter mentor.

Je to vloga, v kateri se tudi sami vidite v prihodnosti? Morda pri Olimpiji, če se ponudi priložnost?

Ja, imam željo. Imam veliko znanja, ki bi ga rad delil naprej. Sploh ko vidim mlade in perspektivne vratarje. Lahko tudi tuje, ki jim je Slovenija odskočna deska. Vem, kaj potrebuje za igranje v tujini. Morda tudi mentaliteto. Vse je povezano. Z veseljem bi to počel.

Če se vrneva k reprezentanci – za vas je to drugi zbor pod vodstvom novega selektorja Eda Terglava. Kakšne so razlike v igri Slovenije v primerjavi z lanskim in minulimi leti pod taktirko Matjaža Kopitarja? Vi kot vratar imate še drugačen pogled.

Zaenkrat težko ocenim, saj še nismo igrali na svetovnem prvenstvu. Naš cilj je, da se vrnemo med elito. Razlika je, da Edo še več dela z mladimi igralci. Ampak mogoče nekateri mladi lani še niso bili pripravljeni za vpoklic, letos pa so. To je vpliv časovnice. V naslednjih nekaj letih bo Slovenija še vedno kakovostna reprezentanca, saj imamo dobre in perspektivne mlade igralce.

Zelo verjetno je, da bo Slovenija v Bolzanu igrala brez četverice igralcev iz Bremerhavna. Kako velik hendikep je to za izbrano vrsto, na drugi strani pa tudi priložnost za večjo pomladitev in priložnost za mlajše hokejiste?

Ni nas strah. Dokazali smo že, da znamo igrati hiter in močen hokej tudi brez ’Nemcev’. Mladi so željni dokazovanja. Spomnim se, ko smo bili mi toliko stari kot oni. Tičar, Jeglič, Sabolič, Urbas … vsi smo se morali dokazati. Edina priložnost je bila na svetovnih prvenstvih, tako elite kot skupine A. To je za mlade enkratna priložnost.

Vi štejete 37 pomladi, vaš stanovski kolega Matija Pintarič, ki se bo v kratkem pridružil ekipi, bo poleti dopolnil 35 let. Potem pa – ne samo po starosti, ampak tudi kakovosti sledi velika luknja pri vratarjih: do Žana Usa (27) in še naprej do Luke Kolina (20). Obstaja za to kakšen razlog ali gre le za generacijski preskok?

Če povem po pravici, do 25. leta nisem imel trenerja vratarjev. Takrat sem na Jesenicah začel delati s Klemnom Mohoričem. Zdaj pa imajo mladi vratarji že zelo zgodaj svoje trenerje. Dobri posledično obstanejo v hokeju. Poznam veliko zgodb, ko so vratarji pri 16, 17 letih končali z igranjem hokeja, zato tudi takšna luknja.

V mojem letniku ali tu okrog je bilo veliko vratarjev: Puš, Sila, Čerin, Verlič, Pintarič … Bilo nas je veliko, kar naenkrat pa nikogar. Ne vem, kaj se je zgodilo, saj sem šel v tujino. Na kampih je bilo veliko mladih prijavljenih. Mislim, da imamo bazen in bomo zapolnili to luknjo.

Koliko je vas presenetilo slovo Luke Gračnarja, ki je bil nekako most med generacijami?

Zelo. Mislil sem, da bo po lanskem svetovnem prvenstvu, na katerem je res branil vrhunsko, morda celo v življenjski formi, dobil ponudbo res dobrega kluba. Mislim, da je čakal pravo, a je ni dobil. Ali pa da bi ga vzeli nazaj v Salzburgu. V njihovem sistemu je že zelo dolgo. Odločil se je za mirno življenje, tam je zdaj trener vratarjev.

Luka Gračnar je po lanski sezoni končal kariero. Foto: Profimedia

Do kdaj lahko po vašem mnenju hokejski vratar brani na najvišjem nivoju?

Odvisno, v kakšni ligi igraš. Čim dlje želim igrati na visokem nivoju, da ostajam na enaki ravni. Če bi se zgodilo, da ne bi dobil kluba in bi šel branit v alpsko ligo ali pa še slabšo, hitro izgubiš raven. Potem gre samo še navzdol, ni več povratka v najboljše lige. Želim kondicijo vzdrževati čim dlje. Dokler je tako, sploh ne čutiš, da si utrujen. Zdaj se počutim, kot da sem star 25 let. In pa seveda super je, če ni poškodb vmes. Vsaj tri, štiri leta bi lahko igral še na najboljšem nivoju.

Kako pa vzdržujete to formo in kondicijo?

Najbolj pomembna je hrana. Če bom po treningu pojedel kaj slabega, se mi bo takoj poznalo, že naslednji dan. Zvečer se kdaj lahko pregrešimo s hitro hrano. Najbolj pomemben je obrok takoj po treningu, zvečer niti ne. Se mi pa vse to bolj pozna kot včasih, ko sem bil mlajši, zato sem bolj pazljiv. Jem zelo veliko, ampak tudi toliko porabim. Tako da sem fit. Ko si starejši, se baje maščoba še hitreje nabira. Ampak ni res, se mi zdi, da sem zdaj še bolj suh kot prej.

Res pa je, da že od rosnih let treniram več kot nekateri drugi. Tudi po cele dneve sem treniral, tekel vsak dan in se dobro pripravljal. Telo se je navadilo, mogoče sem zato tako vzdržljiv.

Tečete še vedno veliko?

Sam in tja, zaradi kolena grem raje na kolo.

Govorila sva o mladih hokejistih. Gašper Glavič pri 27 in Nejc Stojan pri 24 letih sta po tej sezoni končala karieri. Verjetno znak, da v slovenskem klubskem hokeju ni vse tako, kot mora biti.

To so dobri hokejisti. Ampak enostavno se včasih pri članih vse ustavi, ne dobijo ponudbe iz tujine. Fantje vidijo, da v tem ni prihodnosti, če ne bodo zaslužili dovolj denarja v Avstriji, na Češkem … V teh časih, ko je vse drago, ni enostavno. Treba je imeti redno plačo. Ena sezona pri recimo Olimpiji ni dovolj, da boš lahko kupil stanovanje. Fantje so začeli razmišljati v tej smeri: da je lažje, če naredi šolo in gre v službo. V hokeju pa se bo tresel po vsaki sezoni, kako naprej. To je naš največji strah. V naši okolici nihče ne podpiše pogodbe ga 10 let. Škoda je teh fantov.

Kaj pa je vas gnalo v najtežjih trenutkih?

Z leti se naučiš potlačiti težke trenutke in iti naprej. Ne smeš razmišljati o tem. Športnikovo življenje, sploh vratarsko, je pod velikim pritiskom. Vse sem dal skozi. Od kvalifikacij za olimpijske igre v Minsku … Ne smeš se ustrašiti. Tudi če narediš napako, greš naprej. Napake se dogajajo. Vedno si rečem, kaj pa se lahko zgodi. Nihče me ne bo pretepel zaradi tega. Moraš biti ponižen. En dan te ljudje ’pljuvajo’, čez teden dni bodo že pozabili. To moraš preslišati in iti naprej. Če se preveč obremenjuješ s tem, ni dobro.

Kako se soočate z ’modernimi kritikami’ na družbenih omrežjih?

Tega ne poznam, ne berem in ne gledam. To je zadnje, kar bi me zanimalo. Super je, če se piše o nas. Ampak preberem tisto, kar napišete novinarji. Javnega mnenja pa ne spremljam. To nas sploh ne sme zanimati.

Kako pa ste se sploh znašli v hokeju, kdo vas je privabil na led?

Začel sem v Zalogu pri Slaviji, kjer je treniral moj bratranec. Takrat sem bil star 5, 6 let, sploh nisem vedel, kaj to je hokej. Bilo je zanimivo, okoli mene so bili super ljudje. Andrej Hebar starejši in Darko Prusnik sta bila glavna pri Slaviji. Z dobro voljo so mi pokazali, kaj je hokej. Hitro sem ga vzljubil, ljubim ga še zdaj.

Ste bili hitro potisnjeni v gol?

Sam nisem vedel, kdo so vratarji. Led je bil zunaj. Na začetku smo dobili palice, vsi smo bili igralci. Tekmovali smo na majhne gole. Vedno, ko smo ga prejeli, mi je bilo škoda. Zato sem ves čas z zadnjico rinil v gol. Hebar je to hitro opazil in mi dal opremo. Odkar sem jo prvič dobil – in to še tisto staro, kot Vladislav Tretjak – sem ostal vratar.

Napoved izziva vrnitve med elito v Bolzanu: Koreja, Romunija, Italija, Japonska, Madžarska. Poznani, premagljivi tekmeci.

Pričakujemo zmage in uvrstitev med elito. Mislim, da bo najbolj pomembna že prva tekma v nedeljo proti Južni Koreji, predvsem za našo samozavest. Korejci so zelo dobri in hitri, zato ne bo prostora za napake. Moramo zagrabiti in startati najbolje, kar se da.

Ni pa to edini reprezentančni cilj … konec poletja vas čakajo v Rigi olimpijske kvalifikacije, kjer bodo tekmice Ukrajina, Francija in domača Latvija.

Verjamem, da smo dobra ekipa. To niso tako zelo težke ekipe za premagati, imamo zelo dobro skupino. Naše možnosti so zelo dobre, da se uvrstimo v Milano. Upam, da nam bo pomagal tudi Anže Kopitar, četverica iz Nemčije bo zagotovo zraven. Želim si, da bomo v polni postavi.

Spremljamo zgodovinske zgodbe rokometašev (četrtič!), rokometašic (prvič) … Kaj pomeni uvrstitev na olimpijske igre za posameznika v ekipnem športu?

To je res nekaj posebnega in drugačnega. Težko se je uvrstiti, res moraš biti med najboljšimi. Tako v košarki, hokeju, rokometu. Že sama uvrstitev je velik uspeh. Ko si tam, pa je prava nagrada. Ko igraš, dobiš občutek, da lahko daš od sebe 200 odstotkov. Če se ne bi tako počutili, verjetno v Pjongčangu ne bi premagali ZDA. Že prej pa v Sočiju super uspeh. Pot do iger pa je najbolj zanimiva in zapomnljiva. Na tem mestu pa seveda čestitke rokometašicam.