Maroko bo danes kot prvi predstavnik afriškega nogometa zaigral v polfinalu svetovnega nogometnega prvenstva. Idejni vodja reprezentance, ki je hit turnirja v Katarju, je Vahid Halilhodžić, ki pa ga danes ne boste videli na stadionu Khalifa International. Le tri mesece pred začetkom turnirja v Kataju so ga Maročani namreč odslovili. Nič tako nevsakdanjega, če se edinemu trenerju, ki si je nastope na mundialih zagotovil s štirimi različnimi državami,  podobno ne bi zgodilo že tretjič. 

Maroko se je pred štirimi leti prvič po štirih neuspelih poskusih uvrstil na svetovno prvenstvo. Od Rusije se je pod vodstvom Herveja Renarda poslovil po skupinskem delu, potem ko je v družbi Španije, Portugalske in Irana osvojil točko. Po prvenstvu je Francoz, ki je na začetku letošnjega mundiala v Katarju s Savdsko Arabijo šokiral Argentince, odšel in Maročani so izbrali trenerja, ki je v njihovem nogometu pečat pustil pred četrt stoletja.

V zgodovinskem obračunu Maroka bo imela besedo tudi politika

Katar 2022

14. Dec 2022

Katar 2022

14. Dec 2022

Vahid Halilhodžić, nekdanji odlični napadalec mostarskega Veleža, Nantesa in PSG, je v sezoni 1997/98 s Rajo Casablanco osvojil naslov maroškega prvaka in z njo postal tudi prvak Afrike. Od tam ga je pot vodila v Francijo, kjer je Lille popeljal od druge lige do Lige prvakov. Pozneje je v Franciji treniral še Rennes in krajši čas tudi PSG. Z vmesnima postajama pri turškem Trabzonsporju in Al-Ittihadu je v zadnjem desetletju preskočil na reprezentančno raven.

Cilj, ki so ga pred 70-letnega Bosanca Maročani postavili? Prenova in pomladitev ekipe, ki bo z novimi imeni lahko naredila korak naprej. Uspevalo mu je bolje od pričakovanj. Z novim Marokom je navduševal in ga zlahka popeljal na svetovno prvenstvo v Rusiji.

Vozovnico za Katar si je zagotovil po zmagi nad Kongom s 4:1 v Casablanci marca letos in postal med prvimi reprezentancami, ki mu je to uspelo. Toda kljub uspehom je Halilhodžićeva usoda vseskozi visela v zraku.

Dva sta na mundialih vodila pet reprezentanc

Rekorderja po številu reprezentanc, ki sta jih vodila na svetovnih prvenstvih, sta Srb Bora Milutinović in Brazilec Carlos Alberto Parreira, ki sta bila zraven s kar petimi državami, a za razliko od Halilhodžića nista vseh peljala skozi kvalifikacije.

Milutinović je na SP vodil Mehiko (1986), Kostariko (1990), ZDA (1994), Nigerijo (1998) in Kitajsko (2002). Parreira, ki je s šestimi nastopi trenerski rekorder SP, je bil dvakrat zraven z Brazilijo (1994, ko je bil prvak, in 2006), po enkrat pa s Kuvajtom (1982), Združenimi arabskimi emirati (1990), Savdsko Arabijo (1998) in Južnoafriško republiko (2010).

V Maroku ga je pokopal spor z zvezdniki

Hakima Ziyecha, ob Achrafu Hakimiju gotovo najboljšega maroškega nogometaša, pod vodstvom Halilhodžića v reprezentanci Maroka ni bilo. Z zvezdnikom londonskega Chelseaja sta se sprla, ker naj bi Ziyech pred eno od prijateljskih tekem hlinil poškodbo, zato ga je Bosanec prečrtal. V zadnjih 15 mesecih njegovega selektorskega obdobja v Maroku ga v reprezentanci ni bilo.

Ne samo Ziyech, slabo jo je pri Halilhodžiću odnesel še en nogometaš zvenečega imena. Branilec Noussair Mazraoui, ki je iz reprezentance izpadel zaradi bizarnega spora.

“Med enim izmed treningov je bilo zelo vroče, zato me je prosil, naj pijem vodo vsakih pet minut. Ko nisem bil več žejen, ga nisem več poslušal, zato je nastal problem. Potem je do mene prišel soigralec in mi ponudil plastenko vode, jaz pa sem jo obrnil na glavo in jo zlil po tleh, nakar je počilo,” je zvezdnik münchenskega Bayerna pojasnil ozadje spora.

Kljub uspehom zato Halilhodžić v Maroku ni užival spoštovanja, kot bi si ga zaslužil. Navijači, vedno željni zvezdniških imen (selektor je iz reprezentance izključil tudi Amina Harita iz Marseilla), so pritiskali nanj. Po uvrstitvi v Katar je ves stadion vzklikal Ziyechevo ime. Še bolj nestrpni so bili vodilni ljudje maroškega nogometa, a selektor je vztrajal: “Ne, ne in še enkrat ne!”

Ko je Maroko v začetku leta na Afriškem pokalu narodov v četrtfinalu izpadel proti Egiptu po porazu po podaljških, so bili pritiski vse večji. Halilhodžić je Mazraouija, ki ga zraven ni bilo kar dve leti, v reprezentanco sicer vrnil, a je pri glavni želji predsednika zveze Fouzija Lekja, da bi se vrnil Ziyech, ostal neomajan. Dokler avgusta ni dokončno počilo.

“Zaradi nepremostljivih ovir med zvezo in trenerjem smo se odločili, da je najbolje, če se ločimo,” je pisalo v sporočilu za javnost maroške nogometne zveze avgusta letos, ko so naznanili, da Halilhodžić ni več selektor. Poslovil se je po 20 zmagah, sedmih remijih in le treh porazih.

“Želeli so, da bi jih poslušal in v reprezentanco vrnil nekatere igralce, ki sem jih izključil zaradi nediscipline, ta pa je kot rak. Hitro se razširi, če ne odstraniš strupenih celic. Brez teh igralcev smo v osmih tekmah v kvalifikacijah sedemkrat zmagali in enkrat remizirali. Zgradili smo močno ekipo in nizali sijajne rezultate kljub temu, da smo bili pod velikim pritiskom. Sploh mene so vseskozi rušili. Na to, kar mi je uspelo, sem ponosen,” je ob tem dejal Halilhodžić.

Podobno je doživel tudi nekdanji trener Interblocka

Podobna usoda kot Halilhodžića je pred letošnjim prvenstvom doletela tudi Dragana Skočića, ki ga pomnimo tudi kot trenerja ljubljanskega Interblocka med letoma 2007 in 2008. Hrvat je v kvalifikacijah blestel na klopi Irana in ga kot prvega azijskega predstavnika popeljal v Katar. Uspelo mu je tri kroge pred koncem kvalifikacij. Toda krone trenerske kariere 54-letni Rečan ni doživel. Zaradi nesoglasij z ekipo je avgusta izgubil službo, čeprav je v 18 tekmah zbral kar 15 zmag.

Z Alžirci je bil v Braziliji 2014 hit

Razhoda predhodnik zdajšnjega selektorja Walida Regraguija, ki v Katarju blesti, ni sprejel najbolje. O Maroku in letošnjem svetovnem prvenstvu, za komentar dogajanja so ga prosili že številni, danes sploh noče govoriti. “Ne, ker so mi vzeli, kar je moje,” je odgovoril, ko so ga za to prosili nekateri mediji na Hrvaškem, kjer je pred desetletjem tudi deloval. Bil je trener zagrebškega Dinama, z njim osvojil dve lovoriki, in čez noč odšel. Potem ko se je sprl z Zdravkom Mamićem.

Nenadne in na prvi pogled nelogične prekinitve pogodb so v karieri Halilhodžića stalnica. S selektorskim delom je začel leta 2008, ko je v roke dobil Slonokoščeno obalo in najboljši rod v zgodovini njenega reprezentančnega nogometa – ekipo, v kateri so igrali Didier Drogba, Yaya Toure, Simon Kalou, Emmanuel Eboue, Gervingo … – zlahka popeljal na svetovno prvenstvo 2010. Toda pred tem je po podaljških, potem ko je gol za izenačenje prejel v 92. minuti, z 2:3 izgubil proti Egiptu v četrtfinalu Afriškega pokala narodov in s selektorskega stolčka odletel. Dejal je, da zaradi političnih pritiskov.

Poleti 2011 je postal selektor Alžirije in jo popeljal na svetovno prvenstvo v Braziliji, kjer je bil eno od prijetnejših presenečenj tekmovanja. Uvrstil se je v osmino finala in tam po hudem boju ob veliko nesreče izpadel proti poznejši svetovni prvakinji Nemčiji. Alžirci so mu po prvenstvu ponudili podaljšanje sodelovanja, do katerega pa ni prišlo. “Tukaj sem s strani medijev doživel toliko hudega, da jim tega nikoli ne bom oprostil,” je dejal, potem ko je sporočil, da samovoljno odhaja s svojega položaja.

Tik pred obema zadnjima SP je ostal brez službe

V začetku leta 2015 je selektor postal še tretjič. Prevzel je Japonsko. “Na Japonskem je vse super. Igralci so poslušni, kot roboti. To je povsem drugačna kultura,” je bil zadovoljen, potem ko jo je brez večjih težav popeljal do vozovnice za mundial 2018. Toda največjega nogometnega spektakla na svetu, spet, ni dočakal. Japonci so ga dva meseca pred začetkom odslovili.

“Na nogometni zvezi so mi vsiljevali nekatere igralce. Želeli so, da bi jih popeljal na svetovno prvenstvo, saj so bili del marketinškega plana. Rekli so mi, da bom odletel, če jih ne bom poslušal. Nisem jih poslušal,” je Halilhodžić pojasnil, kaj se je zgodilo, da je zapustil Japonsko.

Ta je na turnirju v Rusiji pod vodstvom Akire Nishina pozneje navdušila, se uvrstila v osmino finala in bila na tam na pragu velike senzacije. Proti Belgiji je vse do zadnje četrtine tekme vodila z 2:0.

Halilhodžić je v vmesnem času spet skočil na klubski teren. Treniral je Nantes in takrat tudi Reneja Krhina, potem pa po enem letu odšel. Razlog? Prepir s predsednikom.

Pogledal se je v ogledalo, a ne more iz svoje kože

“Zavedam se, da si krivec tudi jaz. Če se ti zgodba tolikokrat ponovi, potem ti drugega, kot da se pogledaš v ogledalo, ne preostane. Ampak sem človek, ki ne bo delal po nareku. Delam, kar mislim, da je najbolje. Trmast sem in od svojih načel ne odstopam. Ne morem iz svoje kože,” je povedal, potem ko je letos poleti še tretjič ostal brez nastopa na svetovnem prvenstvu, na katerem je bil leta 1982 z Jugoslavijo že kot igralec.

Od svojih načel nikoli ni odstopal. Prav zaradi trme je verjetno tudi uspel. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je kot vojni begunec prišel v Francijo in iz najnižjih ravni tamkajšnjega nogometa prišel do najvišje.

Pravi, da na svoji poti ničesar ne bi spreminjal. “Ne, nikakor ne,” ob tem vprašanju odločno odgovori. Vahid Halilhodžić, najtrša glava svetovnega nogometa.