Padla je Nemčija, padla je Španija. To je scenarij, ki bi ga japonski reprezentanci pred svetovnim prvenstvom pripisali zgolj ustvarjalci domišljijskih zgodb. In ravno takšno si je v osemdesetih letih izmislil Yoichi Takahashi. Ustvaril je pripoved, ki govori o legendarnem kapetanu Tsubasi, v Sloveniji bolj znanem kot Rudiju.

Modro dekle. Iranka, ki se je zažgala za nogomet

Katar 2022

29. Nov 2022 0

Katar 2022

29. Nov 2022 0

Če ste odraščali v devetdesetih in imeli radi nogomet, potem zagotovo poznate animirano serijo Rudijevo moštvo. Gre za zgodbo o mlademu nogometašu z Japonske, ki skupaj s svojimi soigralci prehodi pot od velikega talenta do nogometaša slovite Barcelone, ki zgodaj v karieri s svojo domovino osvoji naslov svetovnega prvaka do 17 let in obleče celo dres brazilskega Sao Paula. Vseskozi pa skozi tekme izvaja v realnem svetu povsem nemogoče vragolije, ki smo jih otroci na ulicah sicer skušali posnemati, a smo od tega imeli samo potolčene komolce in kolena ter za posladek še kakšno precej izstopajočo buško.

A še preden se je Rudijevo moštvo pojavilo kot animirana televizijska serija, je pripoved o dogodivščinah mladih nogometašev izhajala kot strip, ki ga je v osemdesetih letih ustvarjal Yoichi Takahashi. Slednji je navdih našel na svetovnem prvenstvu leta 1978, kjer Japoncev v Argentini sicer ni bilo, a se je mundial vseeno močno vtisnil v spomin tedaj le nekaj več kot dvajsetletnega ustvarjalca zgodb.

Risanka, ki je preporodila japonski nogomet

Zgodbe imajo resnično neverjetno moč. Vzpon Tsubase je namreč pomenil tudi vzpon japonskega nogometa. V času nastajanja prvih vsebin o kasneje globalno popularnem domišljijskem liku je namreč v deželi vzhajajočega sonca med športi močno dominiral bejzbol, nogomet pa je bil bolj ali manj marginalna tema. S popularnostjo stripov in kasneje animiranih filmov pa se je začela čisto prava japonska nogometna renesansa. Šele leta 1992 je bila tako Japonska prvič azijski prvak, šest let kasneje je prvič zaigrala na mundialu. Od Francije naprej samuraji niso več izpustili niti enega zbora najboljših reprezentanc sveta.

Takahashi je v pripoved o “kapetanu Tsubasi” oziroma “Rudiju” vpletel kar velikih imen iz sveta nogometa devetdesetih let. Tako v risankah nastopajo nizozemski trener Van Saal (Louis van Gaal, op. a.), Rivaul (Rivaldo, op. a.) in David Tresaga (David Trezeguer, op. a.). Takratno Rudijevo moštvo je ta velika imena in velesile redno premagovalo in tu pridemo do točke, ko lahko potegnemo vzporednico s trenutno generacijo japonskih nogometašev, ki so na mundialu v Katarju postali čisto pravi “ubijalci velikanov”.

Ni Tsubase, a elementov iz fikcije ne manjka

Japonska generacija trenutno sicer nima “kapetana Tsubase”. Manjka torej posameznik, ki bi bil na igrišču nesporni vodja te reprezentance in bi s svojimi vratolomnimi potezami navijače dvigoval na noge. V njegovi vlogi naj bi sicer po napovedih nastopal “japonski Messi” Takefusa Kubo, a je za nekdanjim nogometašem madridskega Reala (in kako prikladno mladincem Barcelone) skromen turnir, na katerem je sicer začel tekmi proti Nemcem in Špancem, toda v obeh primerih obračun zaključil že po prvem polčasu. Zdaj pa ima za nameček še težave z virozo in je odpisan za tekmo s Hrvaško.

V čem pa japonska reprezentanca vendarle spominja na Rudijevo moštvo? Ljubitelji animirane serije se boste zagotovo spomnili, na kakšen način so ustvarjalci risank slikovito ponazarjali protinapade. Ko je ekipa nasprotniku odvzela žogo, jo je eden izmed nogometašev popeljal naprej, potem pa so se na ekranu pojavi, prvi, drugi, tretji pa še četrti soigralec, ki se v slogu črede bikov zapodijo proti nasprotnikovim vratom.

Žoga je nato začela krožiti od noge do noge, ob umetniškem pretiravanju celo tako hitro, da se je zdelo, kot da ima nasprotnik v posesti deset žog, kar je bila nerešljiva uganka za nasprotnikove branilce. In taktika japonske reprezentance na tem turnirju je precej podobna. Varovanci Hajimeja Moriyasuja so imeli proti Nemcem žogo v svoji posesti le 26 % igralnega časa, proti Špancem pa celo samo 18 %. A njihovi protinapadi so bili resnično “ubijalski”. Zaključek Takume Asana proti Nemčiji pa vsaj malce spominja na spektakularne zaključke, s kakršnimi so blesteli nogometaši Rudijevega moštva.

Če se ne bojijo Japonske, naj se vsaj Rudijeve zgodbe

In v tem morajo resno opozorilo najti tudi Hrvati, kjer pa se mediji že ukvarjajo s tem, kako se bo njihova izbrana vrsta v četrtfinalu zoperstavila Braziliji. Res je, naši južni sosedje bodo v dvoboju s “kamikazami” velik favorit. A vnaprej vpisovati njihovo vzpon po famozni piramidi oziroma grafikonu izločilnih bojev mundiala bi bilo vendarle preuranjeno. 

Kapetan Tsubasa in njegovi soigralci so bili vselej “avtsajderji” proti velikim tekmecem. A so z redkimi izjemami ter zgodbi primernimi dramatičnimi in tragičnimi porazi na koncu praviloma te velikane spravili na kolena. In če kje, potem danes s precej bolj kislimi obrazi kot prej kultne japonske risanke gledajo v Nemčiji.

“Goool” so zelo poenostavljeno to risanko poimenovali na Hrvaškem, kjer se je prav tako celotna generacija mladih nogometnih navdušencev prebujala v družbi kapetana Tsubase in navijala za Japonsko. A tokrat verjamejo, da bodo “vatreni” v vlogi tistih, ki bodo samurajem zadali tisti boleč poraz, ko junaki risank z objokanimi obrazi ležijo na tleh in navadno, zavoljo dodanega dramatičnega vtisa in potenciranega slabega razpoloženja, še presneto močno dežuje.

Danes v Katarju zagotovo ne bo deževalo. Ne glede na razplet pa solz, na eni ali drugi strani, ne bo manjkalo.