Modro dekle. Iranka, ki se je zažgala za nogomet

Žalovanje za Sahar Khodayari v Teheranu. FOTO: Open Stadiums.

Pred današnjim odločilnim obračunom med Iranom in ZDA o najbolj politični tekmi svetovnega prvenstva v Katarju, o vlogi žensk in nogometa v iranski družbi, o tamkajšnji nemirni politični situaciji in predvsem o Sahar Khodayari oziroma spremembah, ki jih je ta iranska nogometna navdušenka po samomoru s samosežigom prinesla v tamkajšnjo družbo in nogomet.

Leta 1998, skoraj natanko 20 let po iranski revoluciji, ki je strmoglavila prozahodnega vodjo več kot 80-milijonskega Irana, sta se na stadionu Gerland v Lyonu prvič na svetovnih nogometnih prvenstvih udarila Iran in njegov dolgoletni politični nasprotnik ZDA.

Tekma, ki so jo mnogi označili za najbolj političen dogodek v nogometni zgodovini, se je končala z zmago Irana z 2:1. Velika junaka Irana sta bila Hamid Estili in Mehdi Mahdavikia, ki ga poznamo tudi z evropskih nogometnih zelenic. Dolga leta je v nemški Bundesligi igral za Bochum, HSV in Eintracht Frankfurt.

Po veliki zmagi, ki Iranu ni prinesla napredovanja, preostali dve tekmi skupine F mundiala izpred 24 let proti Jugoslaviji in Nemčiji je namreč izgubil, se je na ulice Teherana in preostalih mest zgrnilo na milijone navijačev. Enotno so proslavljali največjo zmago v zgodovini nogometa, ki je v Iranu več kot le šport.

“To je zmaga, ki nam jo je prinesel sam bog,” je v času velikega zmagoslavja povedal Jalal Talebi. Takratni selektor Irana je po zmagi nad Američani užival status nacionalnega junaka, ki ga v Iranu cenijo še danes.

Veliko veselje Irana po zmagi nad ZDA v Lyonu 22. junija leta 1998. FOTO: Profimedia.

Junaki nepozabne zmage danes prezirajo nogomet

Na današnji tekmi zadnjega kroga skupine B svetovnega prvenstva, ko Iran na stadionu Al Thumama v Dohi ne bo igral samo za zmago nad ZDA, ampak tudi za prvo uvrstitev v izločilne dele v šestem nastopu na mundialih, avtorja največje zmage v zgodovini iranskega nogometa ne bo. Ne samo to, danes 80-letni upokojeni trener, tudi nekdanji iranski reprezentant, si zgodovinske tekme v Dohi ne bo ogledal niti prek televizijskih zaslonov.

“Nogomet je življenje, ampak zdaj ni čas zanj,” je Talebi, ki ga je v Katar kot strokovnega komentatorja vabilo več televizijskih ekip, pojasnil svojo odločitev, zakaj letošnje svetovno prvenstvo bojkotira. Ne zaradi spornega izbora prireditelja prvenstva, ampak zaradi tega, kar se v zadnjih mesecih dogaja v njegovi državi.

Odkar je pred tremi meseci v nepojasnjenih okoliščinah v Teheranu umrla 22-letna Mahse Amini, ki jo je tako imenovana iranska moralna policija do smrti pretepla zaradi tega, ker ni nosila hidžaba (tradicionalno pokrivalo, ki ga nosijo muslimanke), na očeh celotnega sveta v Iranu potekajo protesti, v katerih je do zdaj umrlo že več kot 500 ljudi. Več kot 18.000 protestnikov je bilo zaprtih.

Nogometaši obrnili hrbet iranskemu režimu

“Namesto represije, nasilja in aretacij iranskih ljudi raje rešite svoje probleme,” je pred časom javno zapisal največji iranski nogometaš Ali Daei, ki je bil zraven tudi ob nepozabni zmagi nad ZDA, in sporočil, da se prvenstva v Katarju iz protesta tudi on ne bo udeležil. Nekdanji golgeter, ki je bil do lani, ko ga je prehitel Portugalec Cristiano Ronaldo, s 109 reprezentančnimi goli svetovni rekorder, od takrat prejema grožnje. Oblasti so mu začasno vzele tudi potni list.

Ali Daei je z Iranom zaigral na dveh svetovnih prvenstvih. FOTO: Guliverimages.

Precej slabše jo je odnesel še en nekdanji iranski nogometaš, ki je dosegel svetovno slavo. Ali Karimi, ki je v Evropi kratek čas igral tudi za Bayern München, je moral, potem ko je javno kritiziral voditelje države, prebegniti v Združene arabske emirate. Bančni račun in imetje v svoji domovini so mu blokirali.

Težave je imel pred začetkom letošnjega svetovnega prvenstva tudi prvi zvezdnik iranske reprezentance Sardar Azmoun. Iranskemu Messiju, kar o njegovi vlogi v ekipi pove dovolj, je grozilo, da na prvenstvo ne bo potoval. Potem se je ob porazu proti Angliji z 2:6 na prvi tekmi znašel na klopi in na igrišče pritekel v zadnjih minutah. Pa čeprav je s kar 41 goli v vsega 65 nastopih za Iran z naskokom najboljši strelec v zdajšnji ekipi Carlosa Queiroza.

V težavah se je ta 27-letni krilni napadalec Bayerja Leverkusna znašel zaradi fotografije, ki jo je javno objavil v času priprav v Avstriji za Katar. Na družabnih omrežjih je na svojem profilu, ki mu sledi več kot pet milijonov ljudi, ob modro srce prilepil fotografijo ženske, ki jo je pred tremi leti svet spoznal kot modro dekle. Več o njej malo pozneje.

Nogomet je v Iranu več kot le šport

V Iranu je po veliki revoluciji leta 1979 oblast implementirala niz verskih odredb, ki so ločile moške od žensk na javnih mestih. V šolah, javnem prometu, na športnih dogodkih. Prav skozi nogomet so si tamkajšnje ženske, v državi jih je več kot 40 milijonov, skozi leta pogosto prizadevale za svoje pravice.

FOTO: Profimedia.

Že leta 2005 so Iranke odprle organizacijo Open Stadiums (odprite stadione), ki je v naslednjem desetletju in več opozarjala na krivice in postorila veliko.

Predvsem z razmahom družbenih omrežij je bil njihov glas vse bolj slišan, na pravice Irank so začeli opozarjati tudi pri Fifi, ki pa večjih premikov pri tamkajšnjih oblasteh ni dosegla. Nekaj deset Irank, povečini sorodnic nogometašev ali funkcionarjev, je lahko obiskalo nekatere nogometne tekme, več pa ne.

V znak protesta se je pred sodiščem zažgala

Stvari so se spremenile šele leta 2019. Marca tistega leta sta se na nacionalnem stadionu Azadi v Teheranu na tekmi azijske Lige prvakov pomerila z devetimi naslovi državnega prvaka drugi najuspešnejši iranski klub Esteghlal in Al Ain iz Združenih arabskih emiratov.

Med mnogimi ženskami, ki jih niso spustili na stadion, ki si ga Esteghlal deli s Persopolisom, je bila tudi Sahar Khodayari. Velika nogometna navdušenka, ki si je v živo želela ogledati svoj najljubši klub.

Oblečena v dolg plašč in z lasuljo se je med več kot 65 tisoč ljudi, kolikor se jih je zbralo na stadionu, skušala pretihotapiti kot moški. Ni ji uspelo. Policisti so jo aretirali, pridržana je bla tri dni, na sodišču ji je pol leta pozneje grozila šestmesečna zaporna kazen.

Sodbe ni dočakala. Še pred koncem sojenja se je pred sodiščem v Teheranu zažgala in tri dni pozneje v bolnišnici v Teheranu zaradi opeklin, ki so pokrivale 90 odstotkov njenega telesa, umrla. Stara je bila komaj 29 let. Tragična zgodba modrega dekleta, kot so jo na spletu poimenovali zaradi barve, ki zaznamuje Esteghlal, njen najljubši klub, je hitro zaokrožila po svetu.

Oglasili so se mnogi. Tudi nekateri največji nogometni akterji. Njena smrt je prinesla odzive z vsega, političnega in športnega sveta. Iranu so končno odločneje zažugali tudi pri Fifi.

“Čeprav se zavedamo kulturnih razlik, to dolgujemo ne samo Irankam, ampak ženskam po vsem svetu,” je ob ultimatu, ki ga je postavil Iranu, preden bi ga izključil iz njenih tekmovanj, nekaj dni po njeni smrti septembra 2019 odločno sporočil predsednik Fife Gianni Infantino.

Tragična smrt je prinesla spremembe

Nogomet je v Iranu več kot šport. Na tekmah med največjima nogometnima tekmecema Persepolisa in Esteghlala se v Teheranu redno zbira več kot sto tisoč ljudi. Država, v kateri po zadnjih podatkih živi 84 milijonov ljudi, v času nastopov reprezentance obstane. Tako kot so v zadnjih 40 letih v Iranu pred nogometnimi stadioni obstale Iranke. V zadnjem času se je to spremenilo.

Nekaj tednov po Irankinem samomoru s samosežigom si je omejeno število Irank lahko ogledalo tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2022 med Iranom in Kambodžo. Več kot dva tisoč žensk je bilo na tribunah tudi januarja letos, ko si je Iran prav na stadionu Azadi v Teheranu z zmago nad Irakom zagotovil nastop v Katarju. Avgusta letos so lahko ženske na istem stadionu obiskale tudi tekmo tamkajšnjega prvenstva med ekipama Esteghlalom in Sanat Mes Kerman.

Navijačice na tekmi Irana v Teheranu septembra 2019. FOTO: Guliverimages.

Modro dekle je poskrbelo, da so se stvari zares začele spreminjati. Vrata nogometnih stadionov so se za Iranke počasi začela odpirati. Toda pred njimi je še dolg boj za kup drugih, še pomembnejših pravic. Na svoji strani imajo tudi iranske nogometaše, ki zanje pogumno dvigujejo glas in so to nenazadnje storili tudi v Katarju z molkom ob predvajanjem iranske himne pred začetkom uvodne tekme z Anglijo.

Tekmo so potem izgubili in se tri dni pozneje med “žive” vrnili z zmago nad Walesom. Danes zvečer imajo priložnost, da na zadnji tekmi skupine B, v kateri so s tremi točkami trenutno na drugem mestu, naredijo še korak dlje in poskrbijo za največji uspeh v zgodovini iranskega nogometa.

Enako kot leta 1998, a povsem drugače

Na nasprotni strani bodo, tako kot pred 24 leti, spet ZDA. Toda v Franciji leta 1998 so imeli Iranci zunanjega sovražnika. Danes se borijo proti samim sebi in režimu, na čelu katerega stoji Ali Hamenej. Za vrhovnega iranskega poveljnika, v tej vlogi je neprekinjeno že od leta 1989, zmaga nogometne ekipe, ki jasno izraža nestrinjanje z njegovo politiko, zagotovo ne bi bila dobra. Nezadovoljni iranski narod bi dobil nov napoj moči.

Svet nestrpno pričakuje, kaj se bo zgodilo. Ne glede na to, kako se bo razpletlo, je nekaj jasno. Tekma, ki močno presega nogometne okvire, bo trajala še veliko dlje kot do trenutka, ko bo španski sodnik Antonio Lahoz zadnjič pihnil v svojo piščalko. Le upamo pa lahko, da se konča z zmago vseh iranskih žensk.

Komentari

Vaš komentar