Prvak: Francija.
Gostitelj: Francija.
Datum: 10. junij – 12. julij 1998.

Število ekip: 32.
Odigrane tekme: 64.
Doseženi zadetki: 171.
Povprečno število gledalcev: 43.511.

Zadnje svetovno prvenstvo v 20. stoletju, ki se je v Franciji po letu 1998 ustavilo drugič, je trajalo 32 dni in je bilo najdaljše, s 32 reprezentancami pa tudi največje do takrat. Tik pred začetkom prvenstva je s svojega položaja odšel dolgoletni predsednik Fife Joao Havalange. Nasledil ga je Sepp Blatter.

Prvenstvo je gostilo devet francoskih mest. Dva stadiona v Parizu, po eden pa v Marseillu, Lyonu, Lensu, Nantesu, Toulouseju, Saint-Etiennu, Bordeaxu in Montpellierju. Sistem tekmovanja je bil enostaven, ponujal je osem skupin s po štirimi reprezentancami, prvouvrščeni sta se uvrstili v izločilne dele, v osmino finala.

Kako je Francija osvojila naslov?

Francozi so prvenstvo začeli z zmago nad Južnoafriško republiko s 3:0 in si po zmagi nad Savdsko Arabijo s 4:0 v drugem krogu po dveh tekmah zagotovili napredovanje. Toda vse ni bilo rožnato, kot se zdi. Za dve tekmi so namreč ostali brez svojega najboljšega nogometaša Zinedina Zidana, ki je na tekmi proti Savdski Arabiji udaril nasprotnika in si prislužil rdeč karton. Proti Danski tudi brez njega niso imeli težav, z 2:1 so premagali Dance, precej drugače pa je bilo v osmini finala. Do zmage nad Paragvajem z 1:0 so prišli šele z zlatim golom Laurenta Blanca v podaljških. V četrtfinalu so z Zidanovo pomočjo po enajstmetrovkah, po 120 minutah igre gledalci gola niso videli, izločili Italijo, v polfinalu pa bili po preobratu in z edinima goloma Liliana Thurama v 142 nastopih za Francijo z 2:1 boljši od Hrvaške.

V velikem finalu na stadionu Stade de France, ki je bil zgrajen prav za to svetovno prvenstvo, so s 3:0 premagali Brazilce. To je bil obračun Zidana in takrat najboljšega nogometaša na svetu Ronalda, ki je pred tekmo v hotelski sobi doživel nikoli pojasnjen napad, zaradi katerega ga še 45 minut pred začetkom ni bilo v postavi Brazilije. Potem se je v njo vrnil. Zvezdnik Barcelone je bil v finalu povsem neprepoznaven, medtem ko je Zidane blestel. Zabil je prva dva gola za Francijo in ji prinesel prvi naslov. Francija je postala sedma reprezentanca, ki se je lahko pohvalila z najpomembnejšo nogometno lovoriko in šesta, ki je to nje prišla pred domačimi navijači.

Finale:
Francija – Brazilija 3:0
Strelca: 1:0 Zidane 27., 2:0 Zidane 45., 3:0 Petit 93.

Kdo je bil najboljši igralec turnirja?

Zinedine Zidane je bil junak finala in ob koncu leta 1998 izbran tudi za najboljšega nogometaša leta na svetu, toda vse do finala je bil najboljši Ronaldo. Brazilec je v skupinskem delu na treh tekmah prispeval le gol in asistenco, v izločilnih delih pa blestel. V osmini finala je bil z golom in asistenco najboljši igralec tekme pri zmagi nad Čilom s 4:1. V četrtfinalu se je zgodba ponovila, ob zmagi nad Dansko s 3:2 je bil dvakratni asistent. Zablestel je tudi v polfinalu proti Nizozemski, ko je zabil edini gol za Brazilce. Prvenstvo je končal s štirimi goli in tremi asistencami. Izbran je bil za najboljšega igralca turnirja.

Najboljši strelci:
6 – Davor Šuker (Hrvaška), 5 – Gabriel Batistuta (Argentina), Christian Vieri (Italija), 4 – Ronaldo (Brazilija), Marcelo Salas (Čile), Luis Hernandez (Mehika) …

Kaj je bila zgodba prvenstva?

David Beckham in njegov rdeč karton na tekmi osmine finala proti Argentini. Angleži so s svojo zlato generacijo, ki pa nikoli ni osvojila ničesar, v Francijo prišli z željo, da ponovijo uspeh iz leta 1966. V skupinskem delu so imeli kar nekaj težav, z golom pri zmagi nad Kolumbijo jih je rešil prav Beckham. Mladi zvezdnik angleškega nogometa in ikona tamkajšnje popkulture, ki je malo pred tem z Manchester Unitedom osvojil naslov angleškega prvaka, je bil v središču pozornosti tudi na naslednji tekmi, a iz povsem drugačnih razlogov.

Na tekmi proti Argentini v osmini finala, ki je bila za Angleže zaradi vojne za Falklandske otoke in sporne božje roke Diega Maradone za zmago v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Mehiki 12 let pred tem še toliko bolj pomembna, je Beckham na začetku drugega polčasa ob izidu 2:2 naredil neumnost. Ob grobi igri Diega Simeoneja je izgubil živce, Argentinca udaril z nogo in si prislužil rdeč karton. Angleži so pozneje izgubili po enajstmetrovkah, zvezdnik Manchester Uniteda pa je bil označen za glavnega krivca.

“Deset pogumnih levov in en bedak,” je pisalo na naslovnici The Mirrorja dan po tekmi. Podobno so po 23-letniku udrihali tudi vsi drugi angleški tabloidi in navijači. Lutke z njegovo podobo so obešali z uličnih svetilk, zažigali njegove drese in ga sovražili še nekaj mesecev za tem. Ko je v klubski majici na prvi tekmi nove sezone z Manchester Unitedom gostoval pri West Ham Unitedu, so bili navijači domačega kluba tako razjarjeni, da so ga morali s stadiona pospremiti v spremstvu policije.