ABC Toura: Napad na zadnji dan pomeni kršenje tradicije

Kolesarstvo 24. Jul 202212:30 > 12:461 komentar
Delite:
Foto: Guliverimage

Z današnjo 21. etapo se končuje letošnja Dirka po Franciji. Zmagovalec rumene majice je znan, pred njim in ostalo karavano pa je le še parada šampionov po Parizu. Zakaj se je na največji kolesarski dirki na svetu uveljavilo nepisano pravilo, da zadnji dan ni napadov na vodilnega oziroma bi se lastnik najbolj čislane majice v svetu kolesarstva zamenjal le v izjemnih okoliščinah?

Zaključek Tour de France že vse od leta 1975 poteka na najbolj znani aveniji v Parizu, Elizejskih poljanah. Skozi leta se je uveljavila tradicija, da na zadnji etapi napadanja na rumeno majico ni oziroma je po tej logiki skupni zmagovalec dirke znan že dan prej.

Zakaj? Zaključna etapa Dirke po Franciji se po tradiciji začne na obrobju Pariza, kjer je za najboljše tekmovalce in nosilce majic čas za slavje. Sproščeno kolesarjenje, nastavljanje fotografskim objektivom, proslavljanje z ekipnimi kolegi in kozarčki šampanjca. Enostavno se je v karavani uveljavilo nepisano pravilo, da se je dirka odločila na gorskih etapah in kronometrih v treh tednih pred tem, zadnji dan pa je čas za slavje.

Zadnji dan je namenjen predvsem slavju rumene majice. Takole je lani slavil Tadej Pogačar. Foto: Guliverimage

Čeprav tudi povsem ravninska zadnja etapa in nekoliko bolj vroč zaključek na kockah Elizejskih poljan (seveda se lahko zadnji dan še odloča o zeleni majici) že po profilu onemogočata velike razlike v skupnih seštevkih, pa se je v zgodovini nekajkrat zgodilo, da je prišlo do kršitve tega ‘pravila’.

Hinault na izzivanje odgovoril z etapno zmago

Tako je leta 1979 Joop Zoetemelk kljub velikemu zaostanku za Bernardom Hinaultom (+3:07) poskušal z napadom na rumeno majico. Nizozemec je upal, da bo pridobil dovolj časa, da bo nato on poziral kot veliki zmagovalec, a je bil to račun brez krčmarja. Oziroma Hinaulta. Domači junak je namreč tekmeca ujel in ga v zaključku premagal celo v boju za etapno zmago.

Bernard Hinault. Foto: Guliverimage

LeMond na kronometru utišal Pariz

Največji preobrat smo na zadnji dan v Parizu videli leta 1989. A pozor, takrat v francoski prestolnici ni bilo klasične parade šampionov, pač pa je bil na vrsti 24-kilometrski kronometer od Versaillesa do Elizejskih poljan. Američan Greg LeMond je v skupnem seštevku zaostajal 50 sekund za domačinom Laurentom Fignonom, ki je bil na pragu tretje skupne zmage na Touru. Toda LeMond je za 58 sekund premagal Francoza in osvojil rumeno majico za pičlih osem sekund, kar je še danes najmanjša razlika v skupni razvrstitvi. Fignon je ostal pri dveh slavjih, zadnja francoska zmaga pa še vedno sega v leto 1985, ko je bil najboljši Hinault. To je bilo sicer prvič (in zadnjič), da je v središču Pariza zadnji dan potekala kolesarska ura resnice.

Greg LeMond in Laurent Fignon. Foto: Guliverimage

Vinokourov kot zadnji uspešen v begu

Leta 2005 je po treh tednih dirkanja z udobno prednostjo v skupnem seštevku na zadnjo etapo prišel Lance Armstrong. Bolj pestro pa je bilo za njim, petega Levija Leipheimerja in šestega Alexandra Vinokourova sta ločili le dve sekundi. Kazahstanec je z napadom v zadnjem kilometru uspel, po zaslugi bonifikacijskih sekund pa je prehitel Američana in pridobil eno mesto. To je bilo tudi zadnje leto do zdaj, da o zmagovalcu Elizejskih poljan ni odločal množični sprint.

Vinokourov je leta 2005 kot zadnji preprečil sprinterski zaključek. Foto: Guliverimage

Slavje lahko praktično prepreči le odstop

Da torej odgovorimo na vprašanje postavljeno v uvodu. Zakaj zadnji dan ni napadov na rumeno majico? Zaradi spoštovanja in tradicije, nekateri omenjajo celo fairplay. Vprašanje pa je, kako bi se stvari razpletle, če bi vodilna dva v seštevku pred etapo v Parizu ločilo le nekaj sekund. Bi drugouvrščeni vseeno poskušal?

Seveda pa lahko prihod rumene majice do cilja še vedno preprečita bolezen in poškodba, morda celo tehnične težave. Na ta način bi se lastnik menjal. A tudi takšne smole zaenkrat na srečo še nismo videli.

Komentari

Vaš komentar