Boj med Pogačarjem in Rogličem za navijače dobra lekcija, ampak … (VIDEO)

Kolesarstvo 18. Jun 20236:30 0 komentarjev
Jan Polanc
Foto: Egon Parteli

Sredi maja je slovensko športno javnost šokirala novica, da se zaradi težav s srcem od profesionalnega kolesarjenja poslavlja Jan Polanc. 31-letnik iz Kranja, ki ga je nad poganjanjem pedal navdušil njegov oče Marko, je na najvišji ravni tega športa preživel okroglih deset let, v katerih je najlepše trenutke doživel na dirki po Italiji, od blizu pa je spremljal tudi meteorski vzpon ekipnega kolega Tadeja Pogačarja.

V začetek kolesarskega poletja, ki ga zdaj že tradicionalno obeležuje dirka po Sloveniji, ki se bo danes končala v Novem mestu, reprezentanca s sončne strani Alp vstopa oslabljena. V svetovni seriji, torej na najvišji ravni kolesarstva, namreč od sredine maja naprej nastopa le še sedem Slovencev.

Dober mesec dni nazaj je namreč s pomočjo svojega moštva UAE Emirates Jan Polanc svetu sporočil novico, da se zaradi težav s srcem poslavlja od profesionalnega kolesarstva. Treningi in dirke ob maksimalnih naporih bi namreč 31-letniku iz obrobja Kranja predstavljali preveliko zdravstveno tveganje. Kljub temu pa se od koles, ki so po zaslugi očeta Marka tako zelo zaznamovala njegovo življenje, ne namerava povsem posloviti.

Najlepše trenutke zdaj že končane športne poti je doživel na dirki po Italiji. Leta 2015 in 2017 je pri naših zahodnih sosedih osvojil dve etapni zmagi, leta 2019 je dva dni preživel tudi v rožnati majici vodilnega. V članski konkurenci je bil leta 2017 tudi kronometrski državni prvak, v zadnjih letih pa se je v pri emiratih, pri katerih je pod drugim imenom (Lampre Merida) pred desetletjem tudi začel svojo kariero, uveljavil v vlogi zelo zvestega pomočnika Tadeja Pogačarja.

Kako je od blizu videl pot trenutno najboljšega kolesarja sveta vse od preboja v svetovno serijo? Kako je doživel dramatični zaključek dirke po Franciji 2020, na kateri si lahko velik kos rumene majice Pogačarja lahko lasti tudi sam? Zakaj je Slovenija s trenutno generacijo, v katero spada tudi sam, postala kolesarska velesila? In kaj bo počel zdaj? Jan Polanc je gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja.

Jan Polanc
Foto: Egon Parteli

Če začneva z najbolj svežo novico: pred približno mesecem dni je v javnost prišla novica o koncu vaše kariere zaradi težav s srcem. Ste lahko bolj specifični, kakšne? Kaj se je dogajalo, koliko časa?

Imam neko vrsto srčne aritmije, ki se mi trenutno pojavlja pri naporih in ekstremih. Vstavili mi bodo spodbujevalnik, saj smo na vseh preiskavah prišli do zaključka, da je zaradi tveganja to najboljša rešitev za naprej. Od profesionalnega športa sem se kot tekmovalec že poslovil in se bom osredotočil na kaj drugega.

Te težave so se vam prvič pojavile že pred zadnjo zimo? Kako je bilo potem, veliko pregledov in preiskav, nato pa sprejeti težko odločitev?

Pravzaprav sem imel že leta 2020 neko podobno zadevo, a takrat nismo imeli vseh podatkov, tudi ostali pregledi so bili v redu. Nismo vedeli točno, za kaj se gre. Ob koncu lanske sezone pa so se težave znova pojavile, zato smo šli še v bolj podrobne preglede. Imeli smo tudi podatke, saj sem ves čas nosil snemalnik, ki zaznava nepravilna bitja srca. Videli smo, da ni v redu. Po preiskavah, ki so trajale od oktobra pa vse do aprila … Vmes sem se že pripravil, da lahko to pomeni tudi konec kariere.

Verjetno je v obdobju, ko bi se morali pripravljati na sezono in že začeti z dirkanjem, zahtevno čakati rezultate?

Ja, res je. Tri mesece sem bil zaradi določenih preiskav povsem brez kolesa ali treninga, to je bilo zame najbolj naporno obdobje. Potem sem dva meseca vseeno treniral z mislijo, da bomo lahko rešili problem, a se je na koncu izkazalo, da se ga ne da. In odločil sem se zaključek.

Vse skupaj še zelo novo, pa vendar. Kako zdaj naprej, ostajate v kolesarstvu? Pri ekipi UAE Emirates vam stojijo ob strani, da se preizkusite še v kakšni drugi vlogi.

Po moji odločitvi sem bil že na sedežu ekipe, kjer smo se na sestanku pogovorili o moji vlogi naprej. Da ostanem v ekipi. Prišli smo do ideje, da bom prevzel vlogo športnega direktorja. Izpiti UCI (Mednarodne kolesarske zveze, op. p.) so na sporedu jeseni, tako da moram to opraviti. Bom pa se uvajal in na kakšni dirki videl, kako stvari potekajo. Mogoče pa bo ekipa naredila še razvojni oddelek in bom tam najprej funkcioniral.

Pri navajanju na vlogo športnega direktorja bo verjetno v veliko pomoč Andrej Hauptman. Slovenec, tudi vaš športni direktor že pri UAE. Bo lažje?

Zagotovo bo lažje, če me bo nekdo tak vpeljal v novo službo in vlogo. Z njim se toliko bolj poznava, v isti ekipi je kot jaz. Če bom kaj rabil, se bom z vprašanjem najprej obrnil nanj.

Imate kakšne načrte tudi izven kolesarstva, v poslovnem vidiku. Se vidite tudi kje drugje?

Zaenkrat, ob tej ponujeni priložnosti, niti ne. Če pa je ne bi bilo, pa bi iskal kaj drugega.

Jan Polanc Andrej Hauptman
Jan Polanc in Andrej Hauptman. Foto: Aleš Fevžer

In kaj bi vas zanimalo?

(smeh) Meni ni težko delati, nisem pa pisarniški tip človeka. Verjetno bi iskal delo, pri katerem je treba kam iti, da si gibljiv. Da nisi ves čas na istem mestu.

Kolesarstvo vam je bilo položeno v zibelko. Oče Marko nekoč kolesar, nato trener. Kako se spominjate teh začetkov?

Oče je bil trener in športni direktor pri kolesarskem klubu Sava, ko sem bil majhen. Vzel me je v avto na kakšen trening ali dirko, meni pa je to zelo hitro priraslo k srcu. Zato sem začel voziti kolo. Spodbujal me je, nikoli pa me ni silil, da moram biti kolesar. Bilo mi je zelo lahko, a odločitve sem sprejemal sam. Tudi zdaj, če bom šel v tej karierni smeri, mi lahko on še kaj pove.

Je bil zaradi očetovske povezanosti kdaj bolj strog do vas kot trener?

Niti ne. Zdi se mi, da imava zelo jasen odnos. Na treningih sva bila vedno trener in varovanec. Obnašal se je od mene kot do ostalih fantov, jaz pa enako. Nikoli ga nisem na treningih klical oči. Sem se kar navadil in ga klical po imenu.

V svetovni seriji, najvišjem nivoju kolesarstva ste preživeli deset let, ves čas ste nastopali za isto ekipo. To je dokaz, da je vladalo obojestransko zadovoljstvo.

Ja, to je dokaz, da si v nekem okolju zadovoljen. Ne bom rekel, da ni bilo trenutkov, ko bi si želel zamenjati to okolje, ampak vedno, ko sem delal zaključke, sem bil zadovoljen. V zadnjih letih se je ekipa močno izboljševala, zato sem si toliko bolj želel ostati v tej strukturi.

Jan Polanc Lampre Merida
Polanc v dresu Lampre Meride na dirki po Sloveniji 2015. Foto: Martin Metelko

Koliko se je nekdanja Lampre Merida spremenila leta 2017, ko je ekipa dobila novega sponzorja in novo ime – UAE Emirates?

Vedno, kadar je denar, je vse lažje. In enako se je zgodilo tudi našemu moštvu. Prej so vodilni gledali zgolj na dirke, niso želeli drugje zapravljati denarja. Zdaj pa gre veliko financ za priprave, nutricioniste, kuharje, za skrb in izboljšanje opreme. Veliko več je tudi trenerjev. Na vsakem kolesarskem področju imamo strokovnjaka, ki je zadolžen le za to. In vse skupaj se razvija v pravo smer, kar se pozna tudi na rezultatih.

Leta 2017 je bil eno leto zraven Matej Mohorič, od 2019 naprej Tadej Pogačar. Omenjala sva tudi že Andreja Hauptmana. Kako lažje je v takšnem globalnem športu v družbi Slovencev?

Seveda je lažje, če imaš nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš v slovenskem jeziku. To je prednost, a po drugi strani smo vsi dovolj profesionalni, da tudi če si v ekipi z nekom drugim, lahko normalno funkcioniraš.

Kdaj ste sami začutili, da je Tadej Pogačar mož za velike dirke, za rekorde in mejnike, ki jih postavlja?

Že prej smo vedeli, saj je imel še pred vstopom v svetovno serijo dobre rezultate. Je pa tudi v prvo leto med elito vstopil zelo samozavestno, takoj je želel pokazati, kaj ima in kaj zna na kolesu. Skrbi, da ne bi bil talent ali dober kolesar, ni bilo. Ampak na Vuelti 2019 je s tremi etapnimi zmagami pokazal, česa je sposoben. Takrat so vsi začeli verjeti, da lahko zmaga in da je velik šampion.

Kakšen pa je Tadej kot sotekmovalec? Vi ste ga imeli priložnost spremljati od začetka, ko se je želel dokazati, pa do trenutka, ko je nesporni vodja ekipe in številka ena na svetu.

On je zelo sproščen. Tudi kadar kaj na dirki ne gre po željah, ni preveč živčen. S tem pomirja celotno ekipo in kolesarje, kar pripelje do pravega sodelovanja in reakcij tudi v nenajboljših situacijah.

Ostaja miren v trenutkih, ko nekateri tekmeci ne.

Res je. Tudi zdaj, ko si je poškodoval zapestje, je sprejel zelo normalno. Da so poškodbe del športa. Storil bo vse, da bo na Touru najbolje pripravljen, če pa ne bo, se pa ne bo preveč obremenjeval.

Jan Polanc Tadej Pogačar
Polanc in Pogačar pred dirko po Sloveniji 2019. Foto: Aleš Fevžer

Prav na dirki po Franciji leta 2020 sta spisala posebno zgodbo. Ekipa UAE Emirates ni bila tako močna kot zdaj, vi pa ste bili ključni pomočnik, da je na kronometer v predzadnji etapi prišel v položaju, da je sploh lahko napadel rumeno majico. Kako se spominjate Toura 2020?

Na tisto dirko smo šli s ciljem na skupne stopničke. Vedeli smo, da je Tadej tega sposoben. A dokler je bila v igri zmaga, smo se borili zanjo. Že na začetku smo imeli kar nekaj težav s poškodbami, nekaj kolesarjev je šlo hitro domov. Bili smo oslabljeni, a obenem smo imeli srečo, da je imela Jumbo Visma rumeno majico v lasti skoraj celotno dirko, zato je nam ni bilo treba braniti. Smo le sledili in želeli izgubiti čim manj časa. Ko je na etapi na veter Tadej izgubil slabo minuto, smo si rekli, da sta si s Primožem tako zelo blizu v formi, da bi težko na normalni etapi toliko pridobil nazaj. Zato smo držali to razliko in skušali kaj pridobiti do kronometra. Na kronometru pa se vedno dogajajo stvari, sploh na odločnih, ko je pritisk toliko večji, da morda kdo zataji ali pa starta v krču. Vedno pravim, da je z drugega mesta lažje napadati. Sploh v tako pomembni etapi, ko so živci še toliko bolj napeti. Tadej je res odpeljal vrhunsko, je pa takšen karakter, da je bil sproščen in ni imel težav.

Kako se spominjate tega dne? Slovenska javnost je bila v šoku, večina je pričakovala, da bo zmagal Primož Roglič. Zmagal je vaš ekipni kolega, na drugi strani pa rojak poraženec dneva. Mešani občutki tudi za vas?

Zame niso bili mešani občutki. Sam sem bil s Tadejem bolj povezan. Seveda mi ni vseeno, če nekdo izgubi. Toda Tadej je zmagal in si je zaslužil prav tako, kot bi si Primož. Na koncu se mi je zdelo zaman, da se je Slovenija zaradi tega tako razdvojila. Manj jih je privoščilo Tadeju … Kot da je nekaj storil Primožu. To mi ni bilo všeč. Vsi so govorili, da je bil Primož poražen in oslabljen … Saj je bil, ampak s tega vidika je bilo nepošteno do Tadeja. Na koncu so prevladali tisti, ki so mu privoščili, ampak … Zdi se mi, da se bodo morali Slovenci in športna javnost še kaj naučiti o športu, kako to gre.

Je pa res, da privoščim obema. Tudi Primožu letos na Giru. Če pogledamo, je bil Thomas (Geraint, op. p.) v isti vlogi kot Primož na tistem Touru. A takšen je šport. Nekdo mora zmagati, na koncu na kronometru na srečo zmaga najboljši.

To razdvojenost čutite ali opažate še danes?

Ja, zdi se mi, da je še vedno prisotna. Na srečo jo je manj, saj so se stvari polegle. Tadej pa je s svojimi nadaljnjimi rezultati pokazal, kakšen kolesar je in so se ljudje morda tudi zaradi tega malce umirili.

Tadej Pogačar Primož Roglič
19. september 2020. Dan, ki je razdvojil slovensko kolesarsko javnost. Foto: Profimedia

Leta 2021 je bilo pričakovano, da boste Pogačarju pomagali pri branjenju rumene majice, pa niste prišli v ekipo za Tour. Koliko je bilo razočaranja?

Bilo je prisotno, pa ne zato, ker nisem šel zraven, ampak zato ker sem bil res dobro pripravljen in bi si to zaslužil. A je prišlo tako, da so dali drugim prednost v moštvu. S tem sem se sprijaznil, šel na Vuelto in druge dirke.

Kako pa kolesarji gledate na to hierarhijo, da je Tour največja dirka na svetu, nato pa vse ostalo?

Dirka po Franciji je najbolj prepoznavna po celem svetu, zato je tudi najbolj pomembna dirka v kolesarstvu. Seveda bi si želel iti, tudi zdaj če bi nadaljeval s kariero. Je pa tam veliko več pritiska in stresa zaradi javnosti in sponzorjev.

Kaj pa z vidika zahtevnosti tras in etap v primerjavi z Girom ter Vuelto?

Nekatere vzpone ima Giro celo težje. Ampak na Tour pridejo res vsi vrhunsko pripravljeni, verjetno je dirkanje tudi zato težje. So pa vse tri tritedenske dirke zelo zahtevne.

Giro ima tudi pri vas posebno mesto. Leta 2019 ste preživeli dva dni v rožnati majici.

To je nekaj posebnega. Saj vidimo velikokrat ubežnike, ki se bolj kot etapni zmagi posvetijo osvojitvi majice. Je pa težko reči, kaj je več. Nositi rožnato majico je res posebna izkušnja, vsi na dirki te bolj prepoznajo, bolj so izpostavljen.

Ima ta majica kakšno posebno mesto?

Ja, eno imam v okvirju doma, ena pa je pri očetu. Ko se bom preselil v hišo, bom naredil posebno sobo, v katero jo bom dal.

Jan Polanc
Foto: Egon Parteli

Ste takrat, ko ste jo nosili, razmišljali, do kdaj lahko vztrajate v njej? Tudi do konca? Ali ste se zavedali vloge, da niste bili med favoriti.

Realno veš, kdo je med prvimi favoriti. Razmišljaš, da bi jo obdržal čim dlje in na ta način ostal v skupni deseterici. Takrat je bil pred nami še en teden dirkanja, vedel sem, da so bile pred nami še težke etape in da jo bo težko obdržati.

Tisto leto se je Roglič boril zanjo do konca, ko je zasedel tretje mesto. Se je pa izšlo letos. Kako ste videli letošnji Giro? Prva dva tedna malo dirkanja med kapetani, nato pa zadnji teden eksplozija v gorah in zaključna drama na Svetih Višarjah?

Res je, letos je bilo bolj zadržano dirkanje na Giru. Na koncu se je vedelo, da dirkajo za zmago Primož, Thomas in Almedia (Joao, op. p.). Rogliču privoščim, da mu je uspelo tisto, kar mu 2019 ni. Zaslužil si je, skupaj s preostalima pa so poskrbeli, da je bil zadnji teden res napet.

Jan Polanc Giro 2019
Polanc v rožnatem na Giru 2019. Foto: Profimedia

Kaj ste pomislili, ko se mu je na zaključnem kronometru snela veriga?

Se zgodi, a nisem bil preveč prestrašen. Zdelo se mi je, da ima Primož boljši ritem od Thomasa na klancu, morda ga je to še dodatno podžgalo. Z vsemi navijači ob cesti je v zadnjih dveh kilometrih peljal veliko boljše od Thomasa, ki se je mučil.

Poleg rožnate majice ste na Giru dvakrat osvojili tudi etapno zmago, sploh tista na Etno 2017 je nepozabna. So bili to najlepši trenutki vaše kariere?

Ja, zagotovo. Etapa na Etno se mi je zdela še za kanček boljša, saj je bila tako napeta. Giro je pri meni pustil največji vtis, tam sem dosegal najboljše rezultate.

Jan Polanc Etna Giro 2017
Po zmagi na Etni 9. maja 2017. Foto: Profimedia

Kaj pa najhujši trenutek kariere, če odmislite predčasni zaključek?

(smeh) Težko je premisliti. Kdaj mi je bilo najtežje? Mislim, da je bilo leta 2014 na mojem prvem Giru. Etapa čez Gavio in Stelvio, ko je na koncu zmagal Nairo Quintana. Imel sem slab dan že vse od začetka, bil sem prvi kolesar, ki je odpadel. Na vrh Gavie sem prišel zadnji, kar nikoli ni lepo. Bil sem v krizi. Z mano je bil še Borut Božič, ampak on je sprinter (smeh). Tudi njega sem izpustil. Ko padeš v tako krizo, je res težko.

Imate kakšna obžalovanja v karieri? Bi kaj spremenili, če bi lahko?

Obžalovanj niti nimam. Mogoče bi moral biti kdaj malce bolj sebičen, sploh v mlajših letih in v začetku kariere. Da bi se bolj postavil zase in manj pomagal drugim. Ampak tak sem po naravi. Nisem sebičen, rad pomagam. Nič ne bi spreminjal v karieri.

Čeprav ob zmagah slavo pobere en tekmovalec, pa je kolesarstvo ekipni šport. Ste se vi kot pomočnik kdaj na dirki počutili res dobro, pa ste morali zaradi vlog v ekipi zatreti lastne ambicije?

Bili so dnevi, ko se počutiš dobro in bi lahko ’dirkal nase’. Ampak na koncu je to ekipni šport, moraš gledati celoto. Včasih bi šel raje v beg in iskal rezultat, toda če etapo ali dirko zmaga tvoj ekipni kolega, je to veliko olajšanje. Ni ti žal. Če si v ekipi s Tadejem, veš, da bo dober rezultat, zato je še toliko lažje pomagati (smeh).

Polanc Pogačar Roglič
Polanc v družbi Pogačarja in Rogliča na sprejemu v Ljubljani junija 2019. Foto: Aleš Fevžer

Z Rogličevo zmago na Giru se je zaokrožil trojček slovenskih zmag na tritedenskih dirkah. Zraven še vse največje enotedenske dirke, spomeniki … Pred desetimi leti, ob vašem vstopu v svetovno serijo, še nekaj nepredstavljivega.

Takrat sta bila Jani Brajkovič in Tadej Valjavec med deseterico na Touru, pa je bil to res velik uspeh. Lani pa je bil Tadej drugi v Franciji, pa smo bili razočarani. Standardi so se res dvignili, sem pa vesel, da nam uspeva nabirati vse te zmage. Na spomenikih nam po Pogačarjevi zmagi na Flandriji manjka samo še Pariz-Roubaix. Bomo videli, kdo ga bo kot prvi osvojil (smeh).

Kje pa se skriva razlog za ta dokončni razcvet, katerega del ste tudi vi?

Na prvem mestu je zagotovo izjemna generacija. Vprašanje, če bomo imeli še kdaj toliko dobrih kolesarjev naenkrat. Ob tem pa uspeh enega naprej povleče še druge. Lažje je, če vidiš, da lahko. Slovenci smo vedno bili borbeni in željni dobrega dirkanja, ne samo v kolesarstvu, ampak tudi v drugih športih.

Vse več Slovencev tudi v ozadju kolesarskega sveta.

Morda je tudi to razlog. Slovenci smo vse bolj prepoznavni in pomembni v kolesarstvu, to nam daje večjo samozavest pri dirkanju. Nekdo je moral začeti, da se je to razvilo. Maserji, mehaniki, športniki direktorji … praktično povsod smo tudi Slovenci.

Kamenček tega mozaika uspehov je zagotovo tudi dirka po Sloveniji, ki se danes končuje v Novem mestu. Kako pomembna je za mlade kolesarje?

Za slovenske kolesarje je zelo pomembna. Je neke vrste odskočna deska, lahko se pokažeš na dirki zelo visokega ranga. Odkar je prenos na Eurosportu, jo lahko spremlja še toliko več ljudi. Če ti kot mlademu uspe dober rezultat, te vidijo večje ekipe in njihovi športni direktorji. Na ta način imaš več možnosti, da te pokličejo iz tujine.

Obenem pa je tudi super priložnost, da tistim, ki tega še ne vedo, sporočimo, kako kolesarska država je Slovenija.

To je zelo dobrodošlo. Da se pokaže, da smo kolesarski narod in da smo sposobni organizirati takšno dirko. Že na Giru smo videli, koliko navijačev je bilo prisotnih.

Zlata generacija osvaja zmage na tritedenskih, tedenskih in dnevnih dirkah. Od Tokia 2021 naprej ima Slovenija tudi dve olimpijski kolajni. Manjka samo še kolajna s cestne dirke na svetovnem prvenstvu.

Težko je reči, zakaj je še nimamo. Jan Tratnik jo je lani skoraj dobil, res škoda. Od prej jo ima Andrej Hauptman (2001, op. p.), ampak zmage pa še nimamo. Mogoče jo dobimo kmalu. Z naše strani se je včasih težko pripraviti na SP zaradi klubskih obveznosti. A sem prepričan, da pride. Mora pa nam ustrezati proga, saj pravih sprinterjev nimamo. Da se nam nasmehne sreča.

Mogoče že letos v Glasgowu?

Ja, zakaj pa ne. Proga bi določenim Slovencem lahko ustrezala. Tadej je že dokazal, da ni dober samo na klancih.

Slovenia cycling
“Kolajna cestne dirke na SP je le vprašanje časa.” Foto: Aleš Fevžer

Kaj pa termin? Letos bo prvenstvo na sporedu dva tedna po zaključku dirke po Franciji.

Mogoče bi lahko bilo bolje. Odvisno je, kako odpelješ Tour. Če se tam boriš za skupno razvrstitev, si zagotovo bolj utrujen. Če pa je Francija bolj kot priprava, je to lahko zelo dobro. Nekje sem zasledil, da Wout van Aert na dirki po Franciji ne bo branil zelene majice, pač pa bo varčeval z močmi zaradi prvenstva.

Če za konec ostaneva pri prihajajočem Touru. Koliko je Tadej Pogačar po poškodbi in operaciji zapestja izgubil v primerjavi s tekmeci?

Koliko se bo dejansko poznalo, bomo videli potem. Kolikor poznam Tadeja, zna zelo hitro priti v formo in jo stopnjevati. Težko bo oceniti, saj bo predtem nastopil le na državnem prvenstvu, kjer pa je le peščica kolesarjev tako dobrih kot on. Morda mu je poškodba celo koristila. Imel je zelo težko pomlad z veliko dirkanja na polno. In zdaj se je lahko malce spočil. Zagotovo pa se s tem ne obremenjuje, kar je dobro zanj.

Vidite to odločitev, da pred Francijo nastopi samo na državnem prvenstvu, kot pametno?

V ekipi so dobro ocenili, kaj bolj potrebuje – priprave na višini ali dirkanje. Če bi vozil na dirki po Sloveniji in še državno prvenstvo, ne bi mogel biti na višinskih treningih. Verjetno si želi zmagati na državnem prvenstvu, zato tudi drugačen program.

Sami ste državni prvak postali leta 2017 v vožnji na čas. Je nastopanje v posebnem dresu v naslednjem letu posebna čast?

Ja, res je. Seveda je prvi cilj postati svetovni prvak, nato pa državni prvak. Tega si verjetno želi tudi Tadej. Pa ne v kronometru, kar mu je že uspelo, ampak tudi na cestni dirki. Verjamem, da mu bo vsaj enkrat uspelo. Morajo pa se uskladiti tudi program dirk in želje v ekipi. Letos bo imel očitno to priložnost.

Jan Polanc DP 2017
Leta 2017, ko je v Ljubljani postal državni prvak v kronometru. Foto: Aleš Fevžer

Na dirki po Franciji mu bo verjetno lažje, saj za razliko od lani zmage ne bo branil, pač pa jo bo znova napadal?

Vedno je lažje napadati, verjetno pa ima še večjo željo. Na Touru je že dvakrat zmagal, mogoče po takšnih uspehih nimaš enake zagnanosti. Po lanskem drugem mestu pa si ga spet srčno želi osvojiti. Upam, da mu ekipa v naslednjih letih da priložnost, da se preizkusi še na Giru in Vuelti ter zmaga še tam.

Za konec vaša napoved razpleta za rumeno majico. Jonas Vingegaard je na Dofineji deloval zelo prepričljivo, Jumbo Visma prihaja z močno ekipo. A enako velja tudi za UAE Emirates.

Čez zimo smo se znova okrepili, tako da imamo močnejše kolesarje kot lani. Mogoče je Vingegaard trenutno celo predober, saj na dirki po Dofineji na vzponih ni imel tekmeca. Vseeno pa bi si upal trditi, da bo zmagal Tadej, Jonas pa bo drugi.