Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po koncu prvega in pred začetkom drugega grandtoura v kolesarski sezoni smo se pogovarjali z Milanom Erženom. Direktorjem Bahrain Victoriousa, najbolj slovenske zasedbe v svetovni seriji. 53-letni Dolenjec je spregovoril o zlati dobi slovenskega kolesarstva, zakaj v ozadju tega razcveta ne izkoriščamo dovolj, seveda pa ni šlo niti brez omembe Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča in Mateja Mohoriča.
Na najvišji ravni kolesarstva, ki sliši na ime svetovna serija, sodeluje 18 ekip. In med njimi ima zgolj ena na direktorskem položaju Slovenca. Bahrain Victorious, ki je bil na željo bahrajnskega šejka Nasserja bina Hamada al Khalife ustanovljen leta 2017, vodi nekdanji slovenski kolesar Milan Eržen.
53-letnega Dolenjca smo v času, ko je kolesarska sezona v polnem razmahu, povabili za gosta Sportklubovega nedeljskega intervjuja. Kako je videl prevlado Tadeja Pogačarja na dirki po Italiji in zakaj ne verjame, da bi lahko 25-letnika na Touru de France premagal kdorkoli, niti Primož Roglič?
Z nekdanjim kolesarjem novomeške Krke pa so smo odprli tudi bolj kompleksne tematike. Kaj prinaša vstop Red Bulla v kolesarstvo in kako daleč je projekt One Cycling, za mnoge platforma kolesarske superlige? Zakaj bi se dalo ob zlati generaciji v ozadju in delu z mladimi narediti še precej več? In kako težko je Mateja Mohoriča kdaj pa kdaj prepričati, da nima prav?
Vse to in še več v spodnjih vrsticah (in videoposnetkih).
Sprejeli ste nas v prostorih Bahrain Victoriousa v Ljubljani. Ste s tem edina ekipa svetovne serije s pisarno v Sloveniji?
Ja, smo. Ko smo vse skupaj začeli, smo se za Ljubljano odločili iz dveh razlogov. Kot prvo iz logističnega vidika, obenem pa v ekipi dela ogromno Slovencev in Hrvatov in so s tem blizu. Ob tem pa smo upoštevali tudi finance, saj Slovenija še vedno predstavlja cenejši del Evrope, kjer lahko poslovne prostore – garaže ali pisarne – dobiš ceneje v primerjavi z drugimi državami.
Za zanimivost: zavarovanje koles v naših prostorih za opremo je v Sloveniji približno dvakrat cenejše kot v Italiji, saj je tam tveganje kraje veliko večje.
Omenjali ste Slovence, tudi Hrvate. Razpolagate s številko, koliko jih je v ekipi?
Točne številke nimam, je pa to približno 30 odstotkov, morda celo več. Ekipa tudi s pogledom naprej razvija idejo, kako vse športnike, kolesarje, ki pri 18 ali 19 letih ugotovijo, da genetsko niso ustvarjeni za profesionalce, obdržati v tem športu. In kako jih vključiti v ekipo. To je projekt za mlade ljudi, ki se nam lahko priključijo. To se mi zdi izredna priložnost za slovenske fante, ki želijo ostati v kolesarstvu.
Slovensko znanje je sicer v kolesarskih krogih vse bolj cenjeno: maserji, vozniki, strokovnjaki za prehrano, športni direktorji, funkcionarji … Od kje tak razcvet v zadnjih letih, desetletju?
Predvsem so nas velike nacije začele obravnavati drugače. Francozi, Italijani in še kdo drug mislijo, da je kolesarstvo samo njihov šport in da drugi ne obstajamo. To se sicer ni nič spremenilo, pa čeprav Italijani trenutno nimajo ekipe v svetovni seriji, Francozi pa na Touru de France niso zmagali že 40 let. Upam, da bom jaz prvi, ki bo ’naredil’ francoskega kolesarja z zmago na Touru.
Zdi se mi, da je vse skupaj zdaj bistveno lažje, saj smo odprli vrata. Ob tem je slovenska pa tudi hrvaška mentaliteta drugačna. Mi smo delavci, zelo smo lojalni. Ko združimo to in dodamo znanje, gre za idealen model človeka, ki dela v kolesarski ekipi.
Ampak v podkastu Vala 202 ste oktobra dejali, da se je generacija kolesarjev Pogačar, Roglič, Mohorič … zgodila in ni plod dela slovenske stroke. Zakaj?
Še vedno mislim enako. Ampak to ne pomeni, da slovenski trenerji pri tem niso sodelovali. Kolesarstvo je šport, ki se ga da računati, je matematika. Če najdemo talentirane 15- ali 16-letnike, ki imajo voljo, jih lahko z dobro strukturo treninga in ustrezno podporo približamo svetovnemu vrhu. Zato pravim, da se nam je generacija z Mohoričem, Pogačarjem in Rogličem zgodila.
Slovenski trenerji so bili zraven, ampak mi pri njihovih 16, 17 letih nismo vedeli, kdo so ti fantje in imeli točno izračunano, koliko vatov na kilogram lahko vrtijo. V vseh ekipah je nekako tako: ko mladi kolesarji pošljejo profile in najboljše rezultate treningov v vpogled našim trenerjem, so profili že tako ustvarjeni, da avtomatsko vemo, kdo je potencialni kandidat in kdo ni na nivoju.
V primeru zlate generacije pa nihče od stroke ni vedel, da so Pogačar, Roglič in Mohorič tako velik talent, kot se je pozneje izkazalo. Kolesarstvo je matematika in s pravilnim konceptom v mladinskih kategorijah se da ’izdelati’ zelo dobre kolesarje. Pa ne govorim o tem, da bomo čez tri leta naredili novega Pogačarja, saj je to nemogoče. Lahko pa naredimo približke tej trojici, ki pa se morajo potem med 20. in 22. letom razviti do tega nivoja. Če v stopnji razvoja zamudiš nekje 20 do 30 vatov na kilogram na leto, ni več možnosti, da bi to v poznejših letih prinesel nazaj. Konkurenca je tako huda, da ne dobiš možnosti.
Takšen primer je Domen Novak, ki ob prihodu v našo ekipo (2017, op. p.) ni imel predispozicij, da bi lahko postal to, kar je sedaj. Imel pa je srečo, da je kot Slovenec pri nas lahko ostal dlje in se dlje razvijal. Potreboval je tri ali štiri leta več kot nekdo drug, da je prišel do rezultatov, kot jih ima. Zdaj pa je eden najboljših pomočnikov v svetovni seriji. V zdajšnjih časih je to zelo redko.
S tega vidika je sodobno kolesarstvo zelo kruto.
Saj je življenje na sploh kruto. Še iz časov, ko sem sam tekmoval, se spomnim besed trenerja Janeza Jagodica iz Novega mesta, ki je govoril, da življenje ni potica. Za vse v življenju se je treba boriti. Kolesarstvo, nogomet, košarka … Poglejte Luko Dončića, pri 13 letih je odšel v Madrid. Za tako mladega fanta je to velika preizkušnja. Enostavno moraš biti predan in imeti svoje cilje. Če imaš ob sebi ljudi, ki ti na tej poti pomagajo in te pravilno usmerjajo, je pa uspeh velikokrat zagotovljen.
Se vam zdi, da to zlato dobo Slovenci v ozadju dobro izkoriščamo?
Težko bi rekel. Dalo bi se narediti veliko več. Lahko povem, zakaj sem šel sam v tujino. Doma sem ves čas poslušal, da se stvari ne dajo urediti in da sanjam. Ogromno je nekega ’vrtičkanja’. “Mi smo Dolenjci, mi smo iz Kranja, mi smo iz Ljubljane”. Koga to zanima? Imamo dva milijona prebivalcev in kup otrok, ki jih lahko razvijamo.
V vsakem športu imamo veliko talentov, ki jih ne najdemo, ampak jih starši porinejo do tja, kjer so. Že nekoč sem imel idejo, ki bi bila zanimiva za Olimpijski komite: ustanovitev skupine strokovnjakov, ki razvijajo te 14 in 15 let stare talente. Najboljšega trenerja mora imeti športnik v mladinski kategoriji. V članski gredo že v druge, tuje ekipe. Takrat ni več pomembno, ali je najboljši trener Slovenec.
Če bi nekdo v Sloveniji financiral najboljše trenerje, fizioterapevte, nutricioniste … v majhnem obsegu, bi vsako leto dobili izvrstne talente, ko so Dončić, Pogačar, Roglič, Mohorič …
Za nami je prva tritedenska dirka v sezoni. Kako ste v vaši ekipi zadovoljni z izkupičkom Gira: bela majica Antonija Tiberija za skupno peto mesto?
Mi vedno, ko so na dirkah Pogačar, Roglič, Jonas Vingegaard ali Remco Evenepoel, težko govorimo o prvem mestu. Naš cilj na Giru so bile stopničke, ki so bile dosegljive, če v 2. etapi Tiberi ne bi imel tehničnih težav in je izgubil skoraj dve minuti. Če jih ne bi, bi bil od drugega dneva blizu stopničkam. Bistveno lažje bi bilo braniti kot napadati. Je pa Antonio pokazal veliko konstantnost za 22-letnika. Sploh v tretjem tednu, ko je bil po mojem mnenju poleg Tadeja drugi najboljši kolesar na dirki.
Smo zadovoljni. V letošnjem letu se v naši ekipi dogaja menjava generacij. Prihodnjo sezono bodo vodilne vloge prevzeli mladi fantje. Eden od njih je Tiberi, drugi je Santiago Buitrago, tretji je še en kolesar, katerega imena trenutno ne morem deliti z vami. A je star 20 let in je eden največjih talentov na svetu. V naslednjih treh letih bomo tako imeli zelo močno ekipo za grandtoure, medtem ko bodo izkušenejši Jack Haig, Damiano Caruso, Pello Bilbao pokazati nekaj več ali pa prevzeti vloge pomočnikov. To je normalen proces, tako kot v vsakem podjetju. Enostavno moraš sam vedeti, kdaj nisi več na ravni za vrhunske rezultate.
Če ostaneva pri Giru: vas je presenetila velika prevlada Tadeja Pogačarja in kako dosegljiv je dvojček Giro-Tour?
Absolutno je dosegljiv. Mene Tadejeva prevlada ni nič presenetila, res je izvrsten talent. Ekipa UAE Emirates je izredno močna. Kolesarji, ki bodo ob njem nastopili na Touru de France, bi bili lahko v drugih ekipah kapetani. Če bi bili, bi bilo tudi njemu lahko težje. To pa ne pomeni, da bi ga kdorkoli premagal.
Pogačar je favorit tudi za dirko po Franciji, sploh po poškodbi Jonasa Vingegaarda. Drugi pa se lahko samo spogledujejo in razmišljajo, kako obdržati drugo ali tretje mesto. Večkrat se zgodi, da se fantje precenijo, sledijo Tadeju, to pa jih stane stopničk. Vsi bodo morali zelo razmišljati, v kateri fazi mu bodo sledili in kdaj ne.
Glavna nevarnost za Pogačarja na poti do dvojčka?
Sam jih ne vidim veliko. V preteklosti so bile morda težavne predvsem zelo vroče etape. A kolikor sem ga videl na dirkah, ima letos nekaj kilogramov manj. Na Touru de France je zelo pomemben faktor, kako kolesar ohlaja telo. Večja masa se ohlaja dlje. Vingegaard je imel zato v prejšnjih letih prednost. Sem pa skoraj stoodstoten, da bo Tadej osvojil Tour de France.
Po dostopnih podatkih vaša ekipa po višini proračuna ni najbogatejša v svetovni seriji, a vendarle je visoko, okrog petega mesta.
Mislim, da nismo niti blizu petega mesta. Mogoče je to največja razlika. Z večjo finančno investicijo, za katero upam, da se bo zgodila v prihodnjih letih, bi lahko to razliko zmanjšali. Imamo znanje, ampak na trenutke nam zmanjka financ. Vedno pravim, da smo ’the best of the rest’ (najboljši izmed preostalih, op. p.).
Mi nismo ekipa, ki bi imeli 30 ali 40 milijonov evrov proračuna na letu. Ko sem se pogovarjal z nekdanjim glavnim menedžerjem Skya Rodom Ellingworthom, sem mu dejal, da ne vem, kako bi zapravil 60 milijonov na leto, kot jih je Sky. Če bi mi nekdo rekel, da moramo to zapraviti, bi imeli verjetno na avtomobilih zlata platišča, saj ne znam toliko zapraviti.
Res pa je, da neka investicija v višini od 5 do 10 milijonov bi nam prišla prav, delamo na tem, da se bo to zgodilo. Je pa res, da naš koncept ni takšen, da bi kupovali drage kolesarje iz drugih ekipe. Temveč da kolesarje ’naredimo’ in vzgojimo. Eden takšen je Jonathan Milan, ki je letos dobil štiri etape na Giru. Če bi imeli malce več sredstev, bi brez težav ostal pri nas. Tako pa je odšel drugam, kar je povsem normalno. Je pa to dokaz, da je koncept mladinske, development ekipe pravilen. Mi si ne moremo privoščiti, da bi za 19-letnika plačali milijon evrov, to je zame pravzaprav absurd. Enostavno ne vemo, kaj se bo z njim zgodilo.
Omenili ste finančno investicijo v vaše moštvo. Lahko razkrijete kaj več?
Ne, trenutno se stvari še dogajajo. Vse bo jasno v dveh, treh mesecih.
V več intervjujih ste dejali, da ne veste, kaj bi z dodatnimi 20 milijoni evrov. Bi recimo v ekipi obdržali Mikela Lando, ki je po prejšnji sezoni odšel k Soudal Quick-Stepu?
Ne. Miselnost naše ekipe gre v drugo smer. Stara generacija nima mentalitete, da se lahko dirka zares začne že 60 kilometrov po startu. Večkrat se nam je zgodilo, da so bili naši kolesarji nepripravljeni na kakšne akcije drugih ekip v prvi tretjini dirke, nato pa smo porabili skoraj celo ekipo, da smo to razliko ujeli nazaj. Zato želimo pripeljati mlade fante, ki so neobremenjeni in ne razmišljajo o tem, kako je bilo dirkati pred desetimi leti. To je nova generacija. Prihodnje leto pride med naše člane pet ali šest kolesarjev iz razvojne ekipe, med njimi tudi moj sin Žak. Mogoče bodo potrebovali leto ali dve, da se bodo vključili v sistem. A ko bodo enkrat v njem, jim ne bo treba razlagati, kaj in kako.
Kakšen odnos imate s sinom Žakom? Ločita odnosa oče-sin, kolesar-šef?
To štejem za eno najboljših odločitev v mojem življenju. Že pri Žakovih 16 letih sem se odločil, da se ne bom vmešaval v njegove zadeve. Imel je svojega trenerja Boruta Božiča, ki je komuniciral z njim. Razvila sta oseben odnos. Vedno sem bil zraven, če je bilo treba kaj urediti. Žaku sem vedno govoril, da če kdo ve kaj o kolesarstvu, sem to jaz. Če pa ne vem, pa poznam koga, ki ve. In da naj me vpraša. Sicer pa ne govoriva veliko o kolesarstvu.
Drugače pa v ekipi obstaja hierarhija. Starejša hčerka dela v logistični pisarne naše ekipe. Ko je začela s službo, me je klicala in mi skušala nekaj razložiti. Ustavil sem jo in ji dejal, da sem njen oče. Ona pa ima šefa, ki ima svojega šefa. Preden pride ta problem do mene, bosta onadva vse uredila. Takrat sva hitro rešila družinske zadeve v službi (smeh).
V kolesarstvo prihaja velik igralec, Red Bull prevzema večinski delež Bore Hansgrohe. Kako vi vidite to potezo rdečih bikov?
To je vrhunska stvar. Posledično bodo tudi druga multinacionalna podjetja začela razmišljati na enak način: da je kolesarstvo z marketinškega vidika najcenejša pot na trg. Ne vidim pa možnosti, da bo Red Bull zatresel kolesarski trg. Seveda lahko kupijo določene kolesarje. Toda najboljši imajo dolgoletne pogodbe z dobrimi plačami. Oni enostavno gledajo predvsem na počutje v posamezni ekipi. Ko dobiš štiri ali pet milijonov na leto, ne gledaš več na to, ali boš dobil še milijon evrov več, ampak gledaš na to, kako se počutiš v ekipi in kdo stoji za tabo.
Zanimivo je, da me kličejo menedžerji kolesarjev, vsi ponujajo Nemce, ki želijo zapustiti Boro. Pa ne vem, kaj se dogaja … So pričakovanja tako velika, da so se fantje sami ustrašili, ali bo v ekipi res prišlo do tako velikih sprememb in bo zasedbo sestavili povsem od začetka. Tudi če se zgodi to drugo, pa se kljub vstopu Red Bulla ne bo zgodilo čez noč.
Večkrat se zgodi, da nam kdo ’ukrade’ kakšnega trenerja. Če nekdo odpelje trenerja, ne vzame sistema, ki je pomemben. Najboljši menedžerji so tisti, ki se obdajo z bolj pametnimi ljudmi od njih. Jih postavijo v sistem, oni pa to vodijo. Ne moreš odločati o vsem. Nazadnje me je nekdo vprašal, kakšna pedala vozi Bahrain Victorious. Odgovoril sem z najboljša, ker nimam pojma, kakšna uporabljamo. Saj jaz nisem odgovoren zanje. Ampak je to človek, ki skrbi za opremo, njegova naloga pa je, da najde najboljša.
V več pogovorih z mediji ste že izpostavili, da ima kolesarstvo potencial, da po priljubljenosti preseže MotoGP in F1. Je vstop Red Bulla korak k temu?
Mislim, da je popularnost kolesarstva že večja od MotoGP-ja, blizu formule ena. Težava pa je, da kolesarske ekipe svojega produkta ne znajo prodajati. Upam, da bo prišlo do dogovora med ekipami, da se ustanovi platforma One Cycling, ki nam bo pomagala pri prepoznavnosti.
Navijači so se z leti spremenili. Če pogledam mojega sina, ni možnosti, da bi tri ure spremljal dirko. Pogleda si vrhunce, na vsake toliko časa pogleda, kaj se dogaja na dirki. V ZDA je kakšni dve leti nazaj internetna televizija prehitela navadno televizijo. To počasi prihaja tudi v Evropo. Prihodnost je, da ob početju nekaj drugega na računalniku spremljaš še šport.
V par mesecih bo jasno, kaj smo se ekipe dogovorile. To ne bo nobena nova liga, tudi vse stare dirke bodo ostale. Zavedamo se, da obstajajo nasprotniki te ideje, a ekipe imamo dovolj, da nas vsi izkoriščajo. Nimamo nobenih televizijskih pravic, spimo v najslabših hotelih, ki jih izberejo organizatorji. Oni ustvarjajo velike dobičke, ki pa jih brez ekip ne bi bilo.
16 ekip je odločenih, da naredimo nek premik.
Kako daleč od izvedbe je ta ideja?
V nekaj mesecih bo podpisana pogodba o ustanovitvi platforme, ki bo zaživela leta 2025, leto pozneje pa bo že serija dirk, ki bo v organizaciji te platforme. Vse skupaj ne bo vplivalo na že obstoječe dirke. Ne pogovarjamo se o tem, da ne bi bilo Toura de France, klasik …
Torej gre za dodatne dirke v koledarju?
Tako je, to so dodatne dirke, na katerih bodo dirkale najboljše ekipe na svetu.
Če rečeva še kakšno besedo o Primožu Rogliču. Vas je presenetila odločitev, da je zapustil Jumbo-Vismo? Kolikor vemo, Bahrain ni bil resna možnost za prestop?
Ne.
Vas je presenetilo slovo in izbira novega delodajalca, torej selitev k Bori Hansgrohe?
Primož to ve najbolje. Po naših izračunih so kolesarji ob odhodu iz Visme in selitvi v druge ekipe za dva do tri odstotke slabši kot prej. Če torej izračunamo čas Toura de France in vzamemo dva do tri odstotke, lahko ocenimo, kje je realno mesto posameznega kolesarja.
Primož bo zagotovo potreboval še kakšno leto, da se ekipa Bore privadi na to, kar on zahteva. Saj je zelo zahteven. Glede materiala ne morem soditi, saj mi ne sodelujemo ne s Specialized ne s Cervelom. A material je v zadnjih letih res ena od odločilnih stvari v kolesarstvu. Tudi rekordne povprečne hitrosti na dirkah niso posledica tega, da so kolesarji bistveno boljši. Pač pa so materiali tako dobri, da se lahko amater na kolesu pelje 40 kilometrov na uro.
Lani oziroma predlani smo naredili raziskavo koles v zadnjih 40 letih. Kolo in oprema (čelada, dresi) iz leta 1993 je v primerjavi z 2023 za sedem kilometrov na uro počasnejša. Z isto hitrostjo in bistveno manj močmi prideš pod zadnji klanec, na katerem imaš več energije kot pred 20 leti.
Prvi del sezone Mateja Mohoriča tudi zaradi padca ni minil po njegovih željah. Nazadnje je tekmoval na ZDA na makadamu, zdaj pa prihaja njegovo obdobje.
Matej je zelo inteligenten fant, ima svoje mnenje, ki pa je včasih napačno. To mu moramo dokazati s primeri, saj se vsega loti zelo analitično. Napaka je bila, da je želel v najboljšo formo priti mesec dni pozneje, vmes pa sta se zgodila padec in poškodba, zaradi česar je moral izpustiti dve najpomembnejši dirki v spomladanskem delu sezone.
Makadamska preizkušnja v Kansasu je bila nova izkušnja, to smo mu omogočili, saj je svetovni prvak v tej disciplini in mogoče bo imel še dvakrat priložnost, da obleče to mavrično majico. To je bila tudi dobra priprava na Tour de France, ne samo zanj, ampak tudi za ostale fante.
Matej je odličen fant, pri nas ima še dolgoletno pogodbo. Zagotovo lahko pokaže še marsikaj.
Na Touru de France, kjer je v karieri že dobil tri etape, po njegovih besedah letos ni etape, ki bi bila njemu pisana na kožo.
On je vedno nevaren. Je pravi vodja, na Touru ga potrebujemo tudi kot človeka. Zelo pomemben je za pozicioniranje ostalih kolesarjev v glavnini, predvsem Phila Bauhausa, Santiaga Buitraga in Pella Bilbaa. Za Mohoriča pa bo Tour zelo pomemben tudi kot priprava na drugi del sezone, kamor želi priti kakovostno pripravljen. Pred njim so potem olimpijske igre, dirka po Poljski, San Sebastian in svetovno prvenstvo. Tam si je zadal cilj pomagati Tadeju Pogačarju v lovu na mavrično majico.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje