Rumeni pogled III: Konec niza je zmaga za kolesarstvo

Kolesarstvo 25. Jul 202216:45 > 17:071 komentar
Delite:
Foto: Guliverimage

Pred začetkom letošnje Dirke po Franciji je med kolesarskimi strokovnjaki in javnostjo, sploh v Sloveniji, vladalo prepričanje, da se bosta za končno zmago v Parizu udarila zgolj Tadej Pogačar in Primož Roglič. A to je bil račun brez krčmarja, v tem primeru Jonasa Vingegaarda. Danec se je v ozadju v tišini pripravljal na dvoboj kariere in ga po vnovični smoli svojega moštvenega kolega tudi dobil.

Kar se je nakazovalo že po drugem tednu, se je uresničilo tudi v tretjem. Tadeju Pogačarju ob zdesetkani ekipi ni uspel veliki met, po katerem bi včeraj na Elizejskih poljanah še tretjič zapored oblekel rumeno majico. V poštenem, borbenem in športnem boju je moral priznati premoč Jonasu Vingegaardu iz ekipe Jumbo Visma, ki je po večletnem trudu zdaj vendarle dosegla glavni cilj vsakega kolesarskega moštva. Slavje na največji dirki na svetu.

Da je ta zmaga kljub odsotnosti v francoski prestolnici v veliki meri tudi od Primoža Rogliča, smo pisali že v soboto. Da je njegov moštveni kolega – ‘danski ribič’ povsem zasluženo na vrhu kolesarskega Olimpa, pa je pokazal tudi v tretjem tednu.

Ob številnih Pogačarjevih poskusih, ki jih v minulih dneh res ni manjkalo (atipično je poskusil še na Elizejskih poljanah), izvrstni Jonas ni pokazal nobenega znaka šibkosti. Rumena majica mu je dala krila in ob pogovorih, koliko lahko kolesar v beli majici pridobi proti vodilnemu na sobotnemu kronometru, je bil on tisti, ki je vožnjo na čas končal spredaj. Peljal se je hitro, za trenutek skorajda prehitro, česar le po zaslugi sreče (kar je priznal tudi sam) ni plačal s pristankom v ostrih skalah.

Da je zmaga čista kot solza, je sicer pokazal že nekaj dni prej. Ob spustu iz Spandellesa proti Hautacamu v 18. etapi je po zdrsu Pogačarja s kolesa velikega tekmeca športno počakal. Ali je Danec res želel z njim obračunati mož na moža ali pa je interes videl predvsem v čakanju ekipnih kolegov iz ozadja, ne bomo izvedeli nikoli. Dejstvo pa je, da je svet obšla slika pravega športnega boja.

V takšnem duhu je že po kronometru v soboto, pa tudi včeraj v Parizu, predajo skupne zmage sprejel Pogačar. Še tretjič zapored je domov odnesel belo majico, ob pogledu v prihodnost pa priznal, da ga letošnji poraz boli. A obenem tudi močno motivira, da se še izboljša in se prihodnje leto v Francijo vrne s še večjo željo po zmagi, ki jo je vselej lažje napadati kot braniti.

Ob celotni nepredvidljivosti kolesarstva je večletna prevlada določenih kolesarjev res redka. Hitro se namreč zgodi trenutek nezbranosti, ki sanje razblini kot milni mehurček. Obenem pa tudi ljubitelji tega športa ne marajo preveč tistih, ki tekmecem puščajo zgolj drobtinice. Zadnji tak dokaz je prevlada Chrisa Frooma (s Skyjem je v petih letih zmagal štirikrat), ki ga ob francoskih cestah v tistem času niso sprejemali s prevelikim odobravanjem.

Zato je konec slovenskega in Pogačarjeva niza v tem pogledu dober. Dober zanj, saj ga bo grenkoba še vedno izvrstnega drugega mesta gnala v izboljšanje, in dober za kolesarski svet, saj je prav, da se imena na vrhu menjajo. Ob takšnih borbah, kot smo jih gledali letos, pa gledanost in priljubljenost kolesarskega športa zgolj rasteta.

Za konec še nekaj besed o Primožu Rogliču, ki si je zaključek Toura še drugič zapored pogledal iz domačega naslonjača. Ob zmagi njegovega sokapetana se bo njegova v vloga v ekipi Jumbo Visme verjetno spremenila. Če ne bo menjal ekipe, o čemer v zadnjih dneh krožijo številne govorice, in se bo prihodnje leto vrnil na Dirko po Franciji, bo skorajda zagotovo igral vlogo prvega Vingegaardovega pomočnika. In kdo ve, morda se mu iz ozadja in druge vrste favoritov vendarle vse poklopi, da tudi on v Pariz pride v želeni barvi dresa.

Mnenje avtorja prispevka ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Komentari

Vaš komentar