Že 11. etapa je poskrbela za izjemno dogajanje na cestah Francije. Danes pa je na sporedu 14. julij, dan Bastilje, največji francoski praznik. In če lahko pričakujemo praznično dogajanje po celotni Franciji, pa bodo uverturo v to, kot počnejo vsako leto, pripravili kolesarji. 12. etapa predstavlja nov izjemno zaheven dan, kdor danes ne bo pravi, se praktično lahko poslovi od bitke za rumeno majico, toda borili se bodo tudi francoski kolesarji, le kdo si ne želi postati domači junak na osrednji nacionalni praznik.

Pogačar zagotavlja: Tour ni končan

Kolesarstvo

13. Jul 2022

Kolesarstvo

13. Jul 2022

Čez balanco: Zgolj dokaz, da Tadej ni robot

Kolesarstvo

13. Jul 2022 0

Kolesarstvo

13. Jul 2022 0

Etapi številka 11 in 12 sta bili že pred začetkom letošnje dirke po Franciji označeni za nekakšen vrhunec francoske pentlje. Prvi dan vsekakor ni razočaral, Tadej Pogačar je prvič v karieri padel v tako veliko krizo, vsi pa se sprašujemo, kako bo slovenski šampion odgovoril? Idealna priložnost za to bo že današnja etapa, saj kolesarje čaka dobrih 165 kilometrov vožnje z začetkom v Brainconu, zaključek prazničnega dneva pa bo temu primeren — vzpon na mitski Alpe d’Huez.

Toda peklenski ne bo zgolj zaključek, že takoj za uvod se bodo kolesarji še drugič letos podali na Col du Galibier, po spustu pa vse “neogrete” kolesarje čaka še en vzpon ekstra kategorije Col de la Croix de Fer. Matematika za 12. etapo je enostavna. Trije vzponi in dva spusta. Slab dan za kogarkoli od preostalih pretendentov za rumeno majico bi pomenil konec sanj o slavju na Elizejskih poljanah.

14. julij — osrednji datum francoske zgodovine

Če ste sredi poletja v Franciji, boste opazili postopno pogostejše pojavljanje francoskih zastav, kamor koli se boste podali. Začelo se bo z vojaškimi kipi na vaških trgih, nato se bo razširilo na mestne hiše, sčasoma pa se bo le tricolore pojavila praktično povsod.

To je edini letni čas, ko odkrito domoljubje ni nujno politično udejstvovanje, temveč opomin, da ima Francija veliko razlogov za praznovanje.

14. julij je francoski nacionalni dan, ko se spominjajo vdora državljanov Pariza v srednjeveško trdnjavo Bastiljo, s čimer se je leta 1789 začela francoska revolucija in je bila končana absolutistična vladavina, vsaj začasno.

V Bastiljo so res vdrli 14. julija, vendar to je le del zgodbe.

Dva praznika združena v enega

Pravzaprav Francozi na tako imenovani dan Bastilje praznujejo dva 14. julija, enega leta 1789 in drugega leto pozneje, leta 1790. Za nameček je Francija 14. julij razglasila za dan Bastilje šele celo stoletje po dogodkih.

Da, 14. julij je francoski državni praznik, vendar ne samo zaradi Bastilje, čeprav je med obema 14. julija minilo le eno leto, pa smo se v šoli pogosto učili zgolj o prvem.

Vrnimo se torej v leto 1789, ko je v državi vladala kriza, davki so bremenili najrevnejše, brezposelnost pa je bila rekordno visoka, medtem ko je Versailles seveda plesal.

Ludvik XVI. (mož Marije Antoanete) je sklical stanovsko skupščino (États Généraux), neke vrste parlament, v katerem so si oblast delili predstavniki treh skupin – plemstva, duhovščine in preprostih ljudi. Sliši se bolj veličastno, kot je v resnici bilo, saj ga je kralj lahko razrešil po lastni volji, tako da je imel le malo prave moči.

Vendar so se razmere hitro poslabšale. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, vedite le, da so oblast prevzeli navadni ljudje in prisegli, da bodo Franciji dali ustavo. Kralj je vpoklical kopico tujih plačancev, finančni minister je bil odstavljen, med državljani in nekaterimi tujimi vojaki, za katere so Parižani mislili, da so jih pripeljali, da bi aretirali njihove predstavnike, pa so izbruhnili spopadi. In v Parizu je zavladal kaos, meščani so iskali orožje, smodnik pa je bil shranjen v Bastilji, zato je bil logičen korak napad na trdnjavo, hkrati pa so lahko osvobodili še zapornike.

Velja omeniti, da je to eden od primerov, ko je zgodovina visela na nitki: smodnik je bil brez orožja neuporaben; Bastilja je bila skoraj prazna (v njej naj bi bilo zgolj sedem zapornikov); kralj jo je tako ali tako nameraval porušiti in namesto nje zgraditi veličasten trg (seveda poimenovan po njem); vojaki, ki so branili Bastiljo, niso hoteli uporabiti svojih dobro nabitih topov proti množici, kar jim je olajšalo prevzem oblasti.

Velika sprava ni trajala dolgo

Leto pozneje so predstavniki celotnega naroda poskušali zaceliti rane na veliki spravi in prisegli zvestobo narodu, ustavi in celo kralju (ta je vladal še tri leta, preden je leta 1793 izgubil glavo).

V Franciji je zavladalo dobro občutje, 14. julij so izbrali za praznovanje svoje novo odkrite enotnosti.

Na koncu je ta velika sprava trajala manj kot leto dni. Kraljeva družina, ki se je počutila močno ogroženo, je poskušala pobegniti (neuspešno), Francija pa se je približala obdobju terorja, ki bi trajalo več mesecev in v katerem je pod rezili giljotin umrlo več deset tisoč ljudi (obdobje jakobinske diktature).

Ko je stoletje pozneje (leta 1880) vlada končno sprejela zakon, po katerem je 14. julij postal edini francoski državni praznik, nista bila nikjer omenjena niti Bastilja niti Federacija (simbol tako imenovane sprave).

Na koncu je bil 14. julij za francoski državni praznik izbran le zato, ker je bil to edini datum, o katerem se je lahko dogovoril senat, ki je razpravljal o takšnih zadevah.

In če je bil 14. julij v Franciji dokončno dogovorjen med vročimi razpravami v senatu leta 1880, je to zaradi njegove dvojne simbolike: datum nagovarja vse, od revolucionarjev do rojalistov. In verjetno večino ljudi sploh ne zanima, na katero leto se nanaša praznik. V vsakem primeru je na francoskih ulicah veliko dogajanja, od ognjemetov, vojaških parad, zabav na vaseh do kaosa na cestah zaradi prometa.

Tudi na Touru veliki dogodki na osrednji praznik

Spomin: Od Rogličevega zgodovinskega mejnika že pet let

Kolesarstvo

12. Jul 2022 0

Kolesarstvo

12. Jul 2022 0

Dirka po Franciji na trenutke obuja spomine na gladiatorstvo

Kolesarstvo

9. Jul 2022 0

Kolesarstvo

9. Jul 2022 0

Dan Bastilje se zdi dan, ko se mnoge preference glede najljubšega kolesarja, ekipe ali nacionalne pripadnosti pustijo ob strani in se navija za vsakega Francoza v begu in skorajda zagotovo je, da bo velik del domačega kontingenta poskušal popestriti današnjo etapo.

Zadnji francoski zmagovalec na dan Bastilje je bil Warren Barguil leta 2017, tedaj z ekipo Sunweb, na kratki 101-kilometrski etapi v Pirenejih od Saint-Gironsa do Foixa, kar je bila prva domača zmaga po zmagi zdaj že upokojenega Davida Moncoutiéja v Digne-les-Bains leta 2005.

Chris Froome tekel v zaključku

14. julija 2016 se je na francoski pentlji zgodil eden najbolj bizarnih trenutkov v zgodovini dirke, in sicer na koncu etape z zaključkom na Mont Ventoux, ki je bila zaradi močnega vetra na izpostavljenih zgornjih pobočjih skrajšana in končana pri Chalet Reynard, kjer se konča drevesna meja.

Navijači, med katerimi so mnogi nameravali biti višje na gori, so se zgrnili na spodnja pobočja, zaradi gneče pa se je zrušil televizijski motocikel in zraven poskrbel za padec vodilnega Chrisa Frooma. Froome ni imel upanja, da bi s strani nevtralnega vozila dobil rezervno kolo, moštveni avtomobil pa ni mogel priti skozi, zato se je odločil za tek na nogah, na koncu pa mu je uspelo dobiti novo kolo in obdržati rumeno majico, ki jo je obdržal vse do Pariza. V tistem trenutku kaos na zaključnem vzponu, ostal pa je eden najbolj ikoničnih momentov na dirki po Franciji.

Gallopin presenetljivo v rumeni majici

Pred prestižno etapo Fête Nationale je Tony Gallopin zaradi nepričakovanega razpleta dogodkov prejšnjega dne v Vogezih na predvečer dneva Bastilje osvojil rumeno majico. Gallopin se je boril in je želel rumeno majico zadržati še en dan.

Po hrabrem boju v etapi se je zdelo, da je to za Gallopina prevelik zalogaj, saj je na vznožju zadnjega vzpona dneva, La Planche des Belles Filles, povsem popustil.

Ta dan morda ni bil takšen, kot so upali francoski navijači, je pa bil zagotovo napet za gledalce, ki so ga spremljali doma na televiziji. Množica napadov na dolgi etapi, ki sta jih izvedla močna tekmeca, kot sta Kwiatkowski in Rodríguez, je pripravila prizorišče za Nibalijev vrhunec, ko je od Francoza, ki je v cilju zaostal skoraj pet minut, prevzel rumeno majico.

Ta dan se bo zapisal v zgodovino kot dan, ko je bila zapečatena dirka leta 2014.

Alaphilippe in Pinot poskrbela za francoski preporod

Na predvečer 14. julija leta 2019 ob koncu prvega tedna dirkanja in na cestah, ki so vodile v Saint Etienne, se je začelo dogajanje.

Julian Alaphilippe na poti do 9. etape ni naredil nobene napake, saj je bil na drugem mestu v skupni razvrstitvi. Možnost, da bi ponovno osvojil rumeno majico, je bila preveč mamljiva in zato je na hribovitem vzponu proti cilju napadel skupaj s francoskim upom Thibautom Pinotom.

Za Francoze je bil to trenutek, na katerega so čakali. Pretendent za zmago na Grand Tourih Thibaut Pinot je končno dozorel, Alaphilippe pa je Francozom pokazal, da je v nogah nekoga iz njihove dežele še vedno ostal pogum. Medtem ko se je okoli dvojice kopičilo pričakovanje, sta poskrbela za novo strast in upanje naroda. Toda francoske sanje so se razblinile v zadnjih etapah, ko je Alaphilippe izgubil rumeno majico, kot zmagovalec pa je v Pariz prišel Egan Bernal.

Predhodnik Juliana Alaphilippa, Laurent Jalabert, je leta 1995 na dirki zablestel na razgibani etapi v notranjosti Francije. Jalabert se je odločil za napad od daleč, in čeprav se Jalabert še nikoli ni potegoval za rumeno majico, je na ta dan izrazil svojo namero in ugnal Miguela Induraina in njegovo ekipo Banesto.

Na Côte de la Croix Neuve, zadnjem vzponu na poti v Mende, je Jalabert zapustil ubežno skupino in se sam podal v cilj. Komentatorji in francoski mediji so bili navdušeni nad podvigom nosilca zelene majice na tej etapi, zato so verjeli, da bi se lahko poleg neizogibne osvojitve maillot vert potegoval tudi za uvrstitev na stopničke, Tour pa je na koncu končal na četrtem mestu (+ 8:24).

Konec Merckxove prevlade

Ko je leta 1975 prišla na spored francoska pentlja, je bilo prevlada Eddyja Merckxa še vedno aktualna. Vendar sta francoski tisk in kolesarska skupnost po letih popolne prevlade izgubila ljubezen do Kanibala, ki je bil leta 1975 na dobri poti, da osvoji svojo šesto zmago na Touru. Med dirko se je Merckx otresel vseh izzivalcev za rumeno majico, ki jo je obdržal še drugi teden dirke. En izzivalec pa je vseeno lahko držal stik, in sicer francoski kolesar Bernard Thévenet.

Dan pred 14. julijem je Thévenet na predvečer dneva Bastilje dosegel pomembno zmago na vrhu Pra-Loup in oblekel majico vodilnega. Medtem ko se je šport pripravljal na to, da bo Francoz omahnil na 16. etapi, je Thévenet izkoristil priložnost in na dan Bastilje z uničujočim napadom na alpskih prelazih zabil zadnji žebelj v krsto prevlade Merckxa.

Ko se je odpeljal z dvominutno prednostjo, je bilo jasno, da bo Thévenet tudi v Parizu nosil rumeno majico. Kolesarska karavana je kasneje kmalu spoznala, da je bilo tisto leto zadnje, v katerem se je Merckx resno potegoval za sveto majico vodilnega na dirki po Franciji. Prav napad na dan Bastilje je predstavljal menjavo garde v kolesarstvu in konec prevlade enega najbolj uspešnih kolesarjev v zgodovini Toura.