Albert Riera, mož beseda. In zrcalo za slovenski nogomet

FOTO: Jure Banfi.

Kolumna o sporočilu, ki smo ga dobili s prelomljeno besedo Alberta Riere, in Špančevi ekspresni vrnitvi v Slovenijo. Ne k Olimpiji, v Celje. In ne, lojalnost v tej zgodbi ni največji problem.

Pred letom je nepričakovano sedel na klop Olimpije in doživel neprijeten sprejem. Navijači so ga izgnali s predstavitvene novinarske konference.

Isti ljudje so nekaj mesecev pozneje, ko je klavrno ljubljansko nogometno zgodbo spremenil v pravljico, prepevali njegovo ime. Po koncu sezone jih je razočaral in odšel.

“Že večkrat sem dejal in tudi zdaj ponavljam, da v Sloveniji nikoli ne bom trener kluba, ki ni Olimpija. Dajem častno besedo, ki pri meni nekaj velja,” jih je, ko je bil na izhodnih vratih Stožic, tolažil v intervjuju za Sportal.

“Tudi v primeru drugačnih okoliščin, na primer 15 let pozneje?” ga je takoj za tem vprašal novinar. “Tudi takrat. Ne vem, v kakšni vlogi bi se takrat vrnil v slovenski nogomet, a zame kot trenerja pride v poštev samo Olimpija,” je odločno odgovoril Španec.

“Začnimo z delom,” je le dva meseca pozneje povedal v včerajšnjem predstavitvenem videu, s katerim so Celjani potrdili njegov prihod. Postal je trener kluba, ki ne sliši na ime Olimpija.

Albert Riera, mož beseda.

Če ste ob tem šokirani, živite v iluziji. V športu ni prostora za romantiko. To velja že od nekdaj, danes pa še bolj. O tem ste se lahko prepričali tudi v zadnjih mesecih, ko so čez noč ljubezen do nogometa v Savdski Arabiji odkrili številni največji svetovni zvezdniki.

Brez skrbi, to ni posledica šokantne zmage Arabcev nad Argentino na svetovnem prvenstvu v Katarju. Glavni razlog, da je Riad z okolico kar naenkrat postal pomembno svetovno nogometno središče, je seveda denar.

Ta je, ne nazadnje, v Celje pripeljal še enega člana šampionske Olimpije, ki je obljubil, da nogometa v Sloveniji drugje kot v Ljubljani ne bo igral. Strelca 12 golov in avtorja 8 asistenc v prejšnji prvenstveni sezoni.

Maria Kvesića, bosansko-hrvaškega Francesca Tottija.

Manjša težava za Riero in njegovo podobo v slovenskem nogometu, v katerem je njegovim deležnikom od samega prihoda ob nogometnih pogosto delil tudi življenjske lekcije, predstavlja le velik kos zarečenega kruha, ki ga je s prihodom v trenutno najbogatejši slovenski nogometni klub pojedel.

Toda precej bolj skrb vzbujajoče od modrovanja in moraliziranja o tem, da je razkril svoj pravi obraz, je vprašanje, ki se poraja ob tem. Kako to, da je z naskokom glavni akter šampionske zgodbe v Olimpiji, podobno pa velja tudi za enega njegovih najboljših igralcev, v Sloveniji sploh ostal? Za nameček kljub temu, da sta bila brez pogodb.

Riera je nekdanji španski reprezentant, nogometaš Liverpoola, Manchester Cityja, Galatasaraya in še nekaterih precej velikih klubov, ki ima po Evropi še vedno veliko oboževalcev.

V njegovem telefonskem imeniku so nekatera največja trenerska imena nogometnega sveta. S Pepom Guardiolo, daleč najboljšim trenerjem na svetu, igra golf. Mikel Arteta, trenutno eden najbolj vročih trenerjev v Evropi, je bratranec njegovega pomočnika Pabla Ramona Artete.

Nogometne teorije se je v šolskih klopeh učil z Xavijem Hernandezom, Raulom Gonzalezom in Xabijem Alonsom, v praksi pa v trenerskem poslu debitiral z oceno plus deset, a boljšega od stiska roke s celjskim predsednikom ni dobil?

Ne, žal se k nam ni vrnil zaradi ponudbe, ki je ne bi mogel zavrniti. Slovenija ni postala Kitajska in še manj Savdska Arabija. Nazaj je Španec prišel, ker boljše ponudbe kljub bleščečim ocenam v slovenskem nogometnem indeksu ni dobil.

To med vrsticami morda pove kaj tudi o njem, še veliko več pa na žalost o slovenski ligi, ki je ob odsotnosti klubskih in tudi reprezentančnih uspehov v očeh tujine trenutno očitno vredna približno toliko, kot so pokazale tudi nedavne evropske preizkušnje Domžal in Maribora. Na ravni Malte.