Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Spomin na trenerja vseh trenerjev Ćira Blaževića (1935-2023), ki je včeraj po hudi bolezni umrl v 88. letu starosti.
Najprej je treba nekaj besed nameniti poslu, zaradi katerega je sploh postal to, kar je bil. V dolgi karieri je vodil kar 19 klubov in pet reprezentanc. Nase je prvič opozoril v družbi Adrijana Fegica pri Rijeki, v legendo pa z belim šalom okoli vratu odšel leta 1982 v Zagrebu, ko je Dinamo popeljal do naslova prvaka Jugoslavije po dolgih 24 letih čakanja. Pozneje ga je zaznamovala tudi čepica, ki jo je med tekmami nosil v čast hudo poškodovanega policista na svetovnem prvenstvu leta 1998, kjer je Hrvaško popeljal do brona in postal oče tamkajšnjega nogometa.
Na mundialu, od katerega letos mineva že četrt stoletja, je dobil tudi nagrado za najboljšega trenerja na prvenstvu in se samooklical za trenerja vseh trenerjev. Kot trener najboljši na svetu zagotovo ni bil, mu pa ni bilo para, ko je beseda nanesla na šov. Bil je človek, ki ga je javnost preprosto oboževala. Z udarnimi izjavami za naslovnice je bil zelo hvaležen sogovornik tudi za novinarje, s katerimi je imel poseben odnos.
“Šoferju sem rekel, naj ustavi, da stopim z avtobusa. Fantje so šli v hotel, jaz pa sem odšel nazaj na stadion. Prav zdaj sem ob igrišču in ga občudujem. Sine, to je najlepši stadion na svetu!” mi je povedal novembra 2008, dan pred gostovanjem z Bosno in Hercegovino v Mariboru, ko je slovenska reprezentanca s prijateljsko tekmo proti njegovi takratni reprezentanci otvorila prenovljeni Ljudski vrt. Trener, ki je obšel številne največje stadione na svetu, boljšega od tistega, v katerem je ravno takrat zgodovino slovenskega klubskega nogometa začel spreminjati Zlatko Zahović, do takrat ni videl.
Podobno “iskren” je bil tudi leta 2014, ko smo ga pred svetovnim prvenstvom v Braziliji obiskali v Zagrebu.
“Ne le, da bi prišel zastonj, še plačal bi, da bi lahko delal v Sloveniji!” je legendarni Hrvat, ki s(m)o ga v zadnjem desetletju in pol večkrat povezovali z vrnitvijo v Slovenijo, povedal v takratnem intervjuju.
Ko smo ga opomnili na njegove le nekaj minut prej izrečene trditve, da je vsak trener, ki se ponuja sam, mrtev, je hitro dvignil prst in povzdignil glas: “Sine moj. Takoj, ko sem te zagledal, sem vedel, da si inteligenten … Ti nisi samo lep, tudi zelo pameten si! Bi moj k**** jaz plačal, da bi prišel v Slovenijo! Tudi zastonj ne bi prišel! Jaz sem najboljši trener na svetu. Naj me plačajo, p***a jim materina!”
Odgovor na naslednje vprašanje je bil pri njem vedno pripravljen.
“J**** človeka, ki v 80 letih življenja ni bil niti enkrat v zaporu! Vsi pomembni ljudje so bili,” je v svojem slogu odgovoril, ko smo ga spomnili na 17 dni, ki jih je leta 1995 zaradi domnevnega prirejanja rezultatov preživel v francoskem preiskovalnem zaporu.
Precej lepše spomine je imel na Slovenijo in Slovence. Pa čeprav je kot trener Mure leta 2003 zdržal le tri mesece.
“Slovenija je prelepa država, predvsem pa vi, Slovenci, živite na višji ravni civilizacije. V okolju, v katerem ni toliko primitivizma. Vi z razširjenimi rokami sprejmete vsakega, ki je pripravljen pošteno delati. Niste obremenjeni z nepotrebnimi stvarmi,” je povedal o ljubezni do Slovenije, potegnil cigareto, potem pa skozi dim in smeh takoj dodal: “Zato pa se Slovenija kmalu ne bo več imenovala Slovenija, ampak Bosna in Hercegovina.”
Smeha ni manjkalo niti, ko je govoril o svojih srečanjih s smrtjo.
“Pred leti sem imel tudi psihološke težave. Razmišljal sem, da bi naredil samomor. ‘Zakaj bi se ubil, če pa imaš denar, p**** ti materina!?’ sem si rekel takrat. Sicer pa vprašanje, ali bi sploh ‘kihnil’, če bi se vrgel skozi okno. Veš, sine, tvoj Ćiro se ne da kar tako,” je razlagal.
Debelo uro je na glavnem trgu v centru mesta nizal anekdote, kletvice in zabaval vse okoli sebe. Veselo je mahal mimoidočim, se oglašal na telefone in ugašal cigarete enega za drugim. Star je bil 79 let.
Pred letom in pol, ko smo ga poklicali pred tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2022 med Hrvaško in Slovenijo v Splitu, je bilo drugače.
“Moram vam sporočiti žalostno vest. Sem zelo, zelo bolan. Če me kmalu ne bo, in verjetno me ne bo, bi to priložnost rad izkoristil, da izkažem ljubezen in pozdravim vse moje prijatelje v Sloveniji. Na žalost moram reči tisto katoliško – zbogom. Zbogom, Slovenci moji dragi. Žal mi je. Zelo sem pesimističen,” je takrat povedal z otožnim glasom.
“Pustite Slovence, saj veste, kakšni so … Vedno pretiravajo!” pa je dan za tem odgovoril hrvaškim novinarjem v odzivu na dramatičen članek, ki je v regiji sprožil velik odziv.
Vsi, z njim na čelu, smo vedeli, da pogosto govori nesmisle, kar bi marsikomu močno zamerili. Ob njem smo ploskali in se smejali.
Davor Šuker, Zvonimir Boban, Robert Prosinečki in preostali, bodo povedali, da je znal biti tudi smrtno resen. Pod kontrolo je imel dogajanje v zakulisju in na očeh najširše javnosti.
Velik motivator in tudi manipulator. Njegovi sinovi smo bili tako ali tako vsi. Vsakemu je dal porcijo sebe in bil vseskozi natanko to, kar smo vsi od njega pričakovali.
Prej in bolje od večine je dojel, da je življenje, nogomet pa sploh, danes šov, v katerem je resnica še najmanj pomembna. Dokler slišimo tisto, kar želimo slišati, seveda. In sploh, če to poveš tako, kot je znal le on. Eden in edini.
Ćiro Blažević, počivajte v miru! Pogrešali vas bomo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!