Drzna in dobrodošla poteza kapetana Olimpije

FOTO: Globalmedia.

"Dobrodošel, Timi Max Elšnik," lahko rečemo kapetanu Olimpije, ki je po novem zajadral tudi v medijski svet. In upamo, da je odprl vrata, skozi katera mu bo, na tak ali drugačen način, sledil še kdo.

Timi Max Elšnik je prejšnji teden naredil korak naprej v svoji karieri. Tokrat ne na nogometnem igrišču, ampak na medijskem odru. Slovenski javnosti je predstavil novo platformo, na kateri bo v podcastu klepetal z zanimivimi gosti in v blogu pisal o nogometu skozi svoje oči.

Prva epizoda klepeta, bloga namreč še ni bilo, ni razočarala. Kako tudi bi. Vodja Olimpije na igrišču, ki je zdaj vodja postal še v studiu, je v njej gostil svojega predhodnika v kapetanski vlogi v Stožicah Nejca Vidmarja, Roka Kronavetra, ki je lovorike osvajal tako v Ljubljani kot v Mariboru, kot češnjo na torti pa še mojstra nogometa in tudi nogometnega posla Zlatka Zahovića.

Toda to ni reklama za nov Elšnikov projekt, ampak poziv, da mu skozi vrata, ki jih je prestopil, sledijo tudi drugi nogometni oziroma športni deležniki. Tisti, ki se s tem spogledujejo, in takšni, ki na to niso niti še pomislili, pa morda zdaj bodo. In tudi ljudem na drugi strani, ki držijo kljuke medijskih vrat.

Kolumne in pogovorne oddaje športnikov so v tujini že vrsto let stalnica. Glas nogometašev v televizijskih studiih in komentatorske tekste imamo že dolgo časa tudi pri nas. Toda prvi so omejeni s časom, pri drugih gre povečini za izjave, ki jih novinarji pretopimo v črke. Oboje omejuje točno določena tema. Pravih, globokih in iskrenih razmišljanj športnikov, kot jih poznamo zunaj slovenskih mej, v našem medijskem prostoru praktično ni.

Škoda. Tudi Pulitzerjev nagrajenec ali petkratni dobitnik kristalnega mikrofona se ne more primerjati z besedami, ki jih natipka ali pa pove nekdo, ki je bil več sto ur v garderobi, v kateri je Albert Riera gradil svoj rdeč ferrari. Se v njej z Janom Oblakom in Matjažem Kekom veselil prve uvrstitve Slovenije na velika tekmovanja po 14 letih čakanjih. Ali človek, ki je igral v ligi prvakov na Anfieldu in Stamford Bridgu. Bil akter derbijev Olympiacos – Panathinaikos, Benfica – Porto, Partizan – Crvena zvezda ali pa, če hočete, bil zraven, ko so izbruhnile afere Šmarna gora, Agim Ibraimi …

Če ostanemo le pri akterjih, ki smo oziroma jih bomo v tem tekstu omenili.

Mitja Viler je v nekaj kolumnah za Nogomanio navdušil. Luciden, šaljiv, pronicljiv in dober je bil že z nogometno žogo. Ne preseneča, da je tudi za tipkovnico. Elšnik je v zadnjih letih pokazal, da se pred kamerami in diktofoni znajde skorajda tako dobro kot v kopačkah. Če se po jutru dan pozna, bo vsaj tako dober tudi na drugi strani mikrofona.

Medijski svet seveda ni za vse, a zagotovo je v slovenskem športu kup njegovih akterjev, ki bi ga lahko zelo obogatili. Na ene s prstom lahko pokažemo že zdaj. Druge bi bilo treba še poiskati. Nekateri bi bili zreli takoj, drugi bi morda potrebovali nekaj naše pomoči.

Kolegi novinarji, brez skrbi. Dela je dovolj za vse. Slovenski šport kljub majhnosti ponuja neverjetno veliko dobrih zgodb. Z njimi pa zagotovo tudi ljudi iz športa, ki bi te zgodbe lahko pripovedovali bolje kot kdorkoli drug.

Zato fantje (in dekleta), le pogumno. Oder je vaš. Uredniki, naredite korak naprej tudi vi. In jim odprite vrata.