Konec debate, ki v resnici že dolgo ni imela nobenega smisla

FOTO: Profimedia.

Kolumna o Lionelu Messiju, Diegu Maradoni in tem, ali smo v finalu svetovnega prvenstva v Katarju dobili odgovor na vprašanje, ki nogometni svet razdvaja že vrsto let.

“Že pradedek mi je govoril, da takšnega, kot je bil Maradona, ne bo več nikoli. V argentinskem dresu je delal čudeže.”

Maradona je bil z Argentino na svetovnih prvenstvih štirikrat. V 21 nastopih je dosegel 8 golov in prispeval 8 asistenc. Več kot polovico, 5 golov in 5 asistenc, leta 1986, ko je z Božjo roko in golom stoletja v petih minutah tekme četrtfinala proti Angliji sijajne nastope mistificiral do skrajnosti. V finalu je bil – kljub asistenci za zmagoviti gol Jorgeja Burruchage v 85. minuti – med slabšimi. Podobno kot leta 1990, ko je v njem izgubil, slabo pa igral tudi pred tem. V sedmih nastopih v Italiji ni dosegel niti enega gola. V letih 1982 in 1994 je močno razočaral. Od Španije se je, brez uvrstitve v izločilne dele, poslovil z rdečim kartonom. Iz ZDA je moral po dveh tekmah oditi, ker je bil izključen zaradi dopinga.

Argentina, za katero je igral, ni bila slaba. V letih 1991 in 1993 je bila južnoameriški prvak, a brez njegove pomoči. Obe prvenstvi je namreč izpustil. Ko je bil zraven, je dvakrat, v letih 1979 in 1989, z njo obstal v skupinskem delu. Leta 1987 je bil tretji. V 12 nastopih na Copa Americi je dosegel štiri gole. Dvakrat skupinski del in polfinale. To je to.

Messi je po novem na svetovnih prvenstvih odigral 26 tekem, zabil 13 golov in zbral 8 asistenc. Skoraj polovico na letošnjem turnirju, ki je primerljiv z Diegovim izpred 36 let. Debitiral je kot 18-letnik leta 2006 in postal najmlajši Argentinec na mundialih. Le 12 minut pa je potreboval, da je postal tudi najmlajši strelec in asistent. Izpadel je v četrtfinalu. Tako je bilo tudi leta 2010, ko je bil kljub pomanjkanju golov in asistenc med najboljšimi igralci turnirja. Leta 2014 je bil za najboljšega izbran tudi uradno, a je ob porazu v finalu pogorel. Na tekmi proti Nemčiji je bil neopazen. Pred štirimi leti je proti poznejšim svetovnim prvakom Francozom izpadel v osmini finala. Pred tem je Argentino s spektakularnim golom proti Nigeriji rešil pred izpadom v predtekmovanju.

Svet ploska Messijevemu katarskemu zadnjemu plesu, a kdor je spremljal lanski južnoameriški pokal, se bo strinjal, da je bil tam morda celo boljši. Argentino je popeljal do naslova, na tej poti pa vpisal 4 gole in 5 asistenc. Še boljši je bil leta 2016, ko je do finala, ki ga je izgubil po enajstmetrovkah, zbral 5 golov in 4 asistence. V finalu je po enajstmetrovkah izgubil tudi leta 2015, na zadnji stopnički pa pokleknil še leta 2007. Leta 2019 je bil tretji, leta 2011 pa četrtfinalist. Naslov, trije finali, polfinale in četrtfinale v šestih nastopih na južnoameriških pokalih. Učinek? 34 nastopov, 13 golov in 17 asistenc. Ni slabo …

Maradona je za Argentino dosegel 34 golov. Njegov naslednik jih ima trenutno na svojem računu že 98.

Kdo ima torej boljšo reprezentančno pot? Jasno, Messi.

“Zelo dobro se spomnim tudi dedkovih besed o tem, kako je Maradona z Napolijem, ki se je pred tem boril za obstanek, v takrat najmočnejši ligi na svetu dvakrat postal prvak.”

Napoli je do leta 1984, preden je tja prišel Maradona, odigral 19 prvoligaških sezon v nizu. V 15 je bil uvrščen v zgornji polovici lestvice in šestkrat končal med najboljšimi tremi moštvi. V prvi sezoni z njim je bil osmi. Pozneje se je okrepil in začel osvajati naslove. V Neaplju Diego v nasprotju s pričevanji ni igral z natakarji, mizarji in mesarji, ampak z nekaj odličnimi nogometaši. Tudi z Brazilcem Careco, ki mu je z golom v finalu prinesel tudi zmago v finalu pokala Uefa 1989. To je edina Diegova mednarodna klubska lovorika. Skupaj jih ima le devet. Le dvakrat je bil v Evropi državni prvak. Liga prvakov? V njegovih zlatih časih je še ni bilo, je pa zato izkusil njenega predhodnika, pokal državnih prvakov, in v njem najdlje prišel do osmine finala.

Barcelona se je v 106 letih obstoja, preden je leta 2005 debitiral Messi in spremenil njeno zgodovino, ponašala s 17 naslovi španskega prvaka in bila enkrat evropski prvak. Vsega 16 let pozneje, ko jo je njen z naskokom najboljši strelec šokiral z odhodom v Pariz, je bila 27-kratni španski in petkratni evropski prvak, kar je tudi danes. Brez Messija namreč lovorike še ni osvojila in se od Lige prvakov dvakrat v nizu poslovila po skupinskem delu. Pred tem je v 13 od 14 sezon z Messijem prišla vsaj do četrtfinala. Od Barcelone se je poslovil s kar 34 lovorikami. Skupaj s PSG jih ima že 36. Pa še ni končal.

Kdo ima boljšo klubsko kariero? Odgovor je tako prepričljiv, da ga je treba napisati z velikimi tiskanimi črkami. MESSI.

“Ampak moj oče pravi, da je bil Maradona boljši nogometaš.”

Maradona je v karieri, v klubih in reprezentanci, dosegel 344 golov. Skorajda polovico, 151, ko je igral še v Argentini, kjer je dosegel tudi osebni strelski rekord v eni sezoni. Leta 1980 je dosegel 43 zadetkov. V Evropi jih je bilo največ 23, ko je igral še v Barceloni. Preštevanje v njegovi najbolj učinkoviti neapeljski sezoni se je končalo po 21. golu. V pokalu državnih prvakov, predhodniku zdajšnje Lige prvakov, je zbral vsega 6 nastopov in dosegel 2 gola.

Messi je trenutno pri 793 zadetkih. Prispeval je še 350 asistenc. Njegov strelski rekord v eni evropski sezoni znaša neverjetnih 73 golov. Takole pa grejo njegove najboljše strelske sezone po lestvici navzdol: 60, 58, 54, 53, 51, 47 … Kar 13-krat je dosegel 30 golov ali več. V Ligi prvakov jih je v 161 nastopih zbral 129.

Kdo ima boljši individualni učinek? Razlika je tako velika, da smo velikim tiskanim črkam dodali še odebeljen tisk. MESSI.

“Toda Maradona je nogomet igral v časih, ko je bil ta povsem drugačen. Igralci niso imeli takšnih možnosti, kot jih imajo danes.”

Res je, moderen nogomet ponuja veliko boljše pogoje za delo in igro. Toda res je tudi to, da so posnetki tekem izpred 30 let danes videti, kot da bi bili predvajani v počasnem posnetku. Nogomet je zdaj na precej višji ravni in povsem optimiziran. Prostora za improvizacije in individualiste praktično ni več, o čemer smo se lahko prepričali tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu.

Igra vse bolj temelji na fiziki in minimaliziranju napak. Najprej obramba, šele potem napad. Koliko akcij posameznikov, ki so z enim preigravanjem ali asistenco razbili nasprotnikovo šablono, smo videli v Katarju? Preštejete jih lahko na prste ene roke. Za dve je poskrbel 35-letni LIONEL MESSI.

“Ampak Maradona …”

Pustimo ob strani karizmo in kult osebnosti, ki se je zaradi časovne distance še okrepil, toda če govorimo o nogometu, primerjav med Maradono in Messijem ne more biti. Leo je v njem naredil veliko več. Bizarno pa je, da je o tem odločala šele 1003. tekma, ki jo je odigral. Obenem je to tudi sporočilo, v kako površinski družbi živimo. Na vseh ravneh.

Če ostanemo pri nogometu in tej debati, v njem bolj kot dejstva štejejo misli ljudi, ki so o Maradoni le poslušali in Messija gledajo največkrat dvakrat na leto. In tistih, ki so nogomet nazadnje resno spremljali, ko je Diego potegnil zadnjo črto.

Pod nogomet. Ne merimo na tiste, brez katerih bi bil morda res najboljši vseh časov, ampak to na žalost ni nikoli postal. Ni niti najboljši v Argentini. Leo ga je že zdavnaj presegel. Z Lusailom ali brez.

Če ste prebrali vse zapisano in mislite drugače, ste najverjetneje spletni trol. Leo pa vam je včeraj zabil odločilni gol …