Največja sramota slovenski nogomet čaka v nedeljo zvečer

Kolumna o polomu Slovenije v Beogradu, selektorju Matjažu Keku, vodstvu Nogometne zveze Slovenije in prihodnosti slovenske nogometne reprezentance. Pa tudi o preteklosti, ki je poskrbela, da smo danes tu, kjer smo. In o sramoti, ki nas čaka v nedeljo zvečer v Stožicah in bo razgalila slovenski reprezentančni nogomet na najvišji ravni.

Slovenija je v manj kot letu dni doživela novo blamažo, ki jo bo slovenski nogomet pomnil še dolgo časa. Ni pa po eni takšni tekmi vse slabo, tako kot v preteklosti po eni večji zmagi ni bilo vse dobro. Ne nazadnje bi, če selektor v zaključku včerajšnje tekme ne bi krenil na vse ali nič, verjetno izgubili z znosnim rezultatom in bi odgovorni marsikaj spet lahko pometli pod preprogo. Ob naslednjem polomu pa bi to znova priplavalo na površje.

Ker riba smrdi pri glavi, začnimo pri repu. Pri igralcih. V preteklosti so se večkrat znašli na udaru kritik javnosti. Včasih tudi načrtno, zaradi prikrivanja drugih težav, toda borbenosti, izogibanja reprezentančnim akcijam ali nediscipline jim nihče, ki podrobneje spremlja njihovo delo, ne more očitati. Izvedbo na igrišču jim seveda lahko. To, kar se skriva v njihovih glavah, morda prav tako. Kakovosti, ki jo imajo v nogah, pa zagotovo ne. Dovolj povesta pogled na imena njihovih klubov in primerjava z delodajalci nogometašev, ki so Slovenijo na noge dvigovali pred desetletjem oziroma dvema. Tehtnica se nagiba močno na stran zdajšnjega rodu.

Selektor. Dolgo časa se je lahko skrival za sijajno komunikacijo z javnostjo, bogato preteklostjo, občasnimi prebliski in podporo, ki jo uživa pri številnih pomembnih akterjih slovenskega nogometa, toda z vsakim novim spodrsljajem dobivamo nove potrditve, da mu ne gre. Skoraj štiri leta so minila, odkar se je vrnil na selektorsko klop, Slovenija pa je še vedno tam, kjer je bila konec leta 2018. Oziroma še nižje.

Vse bolj je jasno tudi to, da je nad zgodbo počasi obupal selektor sam in se bo, najverjetneje še pred začetkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2024, poslovil. Le upamo lahko, da ne bo odšel na tak način, kot je odšel njegov predhodnik. Velikan slovenskega nogometa Srečko Katanec, ki smo ga mediji na zadnjo selektorsko pot pospremili kot popolnega nogometnega analfabeta, nerodneža in še kaj.

Ne kot kekec, zdajšnji selektor mora oditi kot Matjaž Kek. Nedvomno veliko nogometno ime, ki tudi zunaj Slovenije uživa velik ugled. O tem smo se ob gostovanjih na območju nekdanje skupne države v zadnjem obdobju prepričali na lastne oči. In bili ob tem, to je treba priznati, malce ponosni.

“Morda bi bilo bolje, če bi bilo drugače, kot je zdaj, ko je vse okej, vsi so pridni, krasni … Na igrišču pa potem to, kar smo videli danes,” je selektor povedal včeraj pozno zvečer, slabo uro po polomu v Beogradu. Meril je sicer na igrišče, a ob tem nehote zadel bistvo težav, ki tarejo naš nogomet.

No, pa smo prišli do glave. Vrha Nogometne zveze Slovenije, ki se že vrsto let na takšen in drugačen način trudi, da bi prikrila težave našega nogometa na najvišji ravni. Kompromisi, sprejemanje odločitev z namenom ugajanja tukajšnje javnosti in ne nogometu, nejasna komunikacija, odrivanje najzvestejših navijačev na stran in očiten pakt z nekaterimi pomembnimi akterji slovenske športne medijske scene.

Vse to se zdaj počasi, v zadnjem času vse hitreje, vrača kot bumerang. Ta bo vrh naše nogometne hiše najmočneje zadel že konec tega tedna, ko poraznega obiska reprezentančnih tekem na NZS ne bodo mogli prikriti z razdajanjem vstopnic med otroke in družine. Najbolj boleča zaušnica nas čaka konec tedna, ko se bo ponovila zgodba iz leta 1996, gostovanje BiH za Bežigradom, in se bodo srbski zvezdniki v Ljubljani počutili, kot da igrajo doma.

Pozabite na Split, Beograd, Poljud in Marakano. Največja sramota za slovenski nogomet se bo zgodila v nedeljo zvečer v Stožicah.