Ne, ta generacija nikoli ni bila luzerska

FOTO: Profimedia.

Slovenska nogometna reprezentanca je po dolgih 14 let čakanja prvič jasno začrtala svoj cilj in izpolnila potencial, na katerega smo opozarjali že vrsto let.

“Generacija, ki je bila označena kot luzerska, je dokazala svoje,” je po odločilni tekmi proti Kazahstanu dejal Matjaž Kek. Toda na tekmi, po kateri je vse lepo in prav, če bi izgubili, pa bi bilo vse grdo in narobe, so njegovi varovanci le izpolnili potencial, na katerega smo številni opozarjali že vrsto let.

Slovenski nogomet je imel v zadnjem desetletju nogometaše, ki so zabili tudi štiri gole na eni tekmi v ligi prvakov in imeli v nogah več kot 200 tekem v močni nemški Bundesligi v ekipah, ki se borijo za lovorike. Takšnih, za katere so pomembni evropski klubi odštevali milijonske odškodnine. Na žalost od njih ni dobil, kar bi moral. In obratno. Tega, kar bi si zaslužili, niso dobili oni.

V zdajšnji ekipi so eden najboljših vratarjev na svetu zadnjega desetletja, velik talent evropskega nogometa, eden najboljših branilcev italijanske Serie A, nosilci igre grških velikanov … Številni nogometaši z izkušnjami iz lige prvakov. Zasedba Slovenije 4.0 je v ligi prvakov trenutno pri številki 127. V ekipi, ki je zaigrala na svetovnem prvenstvu 2010, nihče od takratnih reprezentantov v njej ni odigral niti minute.

Nastopi v skupinskih delih preostalih evropskih klubskih tekmovanj in v kakšni izmed najboljših petih evropskih lig? Zdajšnji reprezentanti jih imajo v svojih nogometnih izkaznicah krepko čez tisoč.

“Kdaj si je lahko Slovenija privoščila, da so na klopi sedeli nogometaši, kot so Miha Zajc, Sandi Lovrić in še nekateri? Nikoli,” je zdajšnjo generacijo v nedavnem intervjuju za našo spletno stran morda najbolje opisal Zlatko Dedić. Strelec gola, ki je Sloveniji prinesel svetovno prvenstvo 2010.

Tudi pripadnost slovenskemu dresu in enotnost v zdajšnji reprezentanci nikoli nista bili vprašljivi. Kratek čas le pri Oblaku, ki pa je po tem, ko je dobil, kar je želel, s kapetanskim trakom na roki dokazal, da je pravi vodja. Brez njega evropskega prvenstva skorajda zagotovo ne bi bilo.

Bile so slabše in boljše tekme, a zdajšnji reprezentanti so se vedno borili, izkazovali enotnost in verjeli. Malo zaradi ugodnega žreba in sistema kvalifikacij, malo zaradi pritiska javnosti so pred začetkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo v njih začeli verjeti tudi na Nogometni zvezi Slovenije. Sploh prvič so prevzeli odgovornost in postavili jasen cilj – moramo v Nemčijo!

Kek? Že res, da je postal sploh prvi, ki je preživel dva neuspeha v kvalifikacijah v nizu, ampak na koncu je zbral rekordnih 22 točk in Slovenijo še drugič popeljal na veliko tekmovanje. Morda so bili luzerji selektor in njegovi nadrejeni, a danes zagotovo niso. On je znova potrjeni slovenski trenerski velikan, oni pa si zaslužijo aplavz, ker ga pred letom dni ob vseh pritiskih niso menjali.

V kvalifikacijah za naslednje evropsko prvenstvo je Slovenija na desetih tekmah doživela le dva poraza. Ob porazu na Finskem, kjer bi z nekoliko več sreče tudi brez Oblaka lahko zmagala, sploh ni bilo tako slabo. V petek na Danskem, kjer je bila Slovenija preračunljiva, je bilo. Zelo.

Ampak cilj upravičuje sredstva, je že v času renesanse govoril Niccolo Machiavelli. Približno 500 let pozneje je njegove besede po zmagi nad Kazahstanom ponovil še Andraž Šporar.

Selektor Kek se je po izenačenju gostov na začetku včerajšnjega drugega polčasa kakšnih 10, 15 minut sicer morda spraševal, ali imata sloviti italijanski politični teoretik in napadalec Panathinaikosa prav, toda na koncu se je tudi on smejal.

Z njim se bo do poletja 2024 smejala vsa Slovenija, potem pa sledi največji navijaški eksodus v zgodovini države. Nogomet je spet postal šport številka ena.

Komentar avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Ne, ta generacija nikoli ni bila luzerska

Kakšno je tvoje mnenje o tem?