Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Zlatkom Dedićem, strelcem gola za nastop na zadnjem velikem tekmovanju, smo se na predvečer najbolj pomembne tekme slovenske nogometne reprezentance, pogovarjali o tistem golu proti Rusiji, takratni in zdajšnji reprezentanci, sporu na svetovnem prvenstvu 2010, pa tudi o težavah z disciplino, ki jih je imel na začetku desetletje dolge reprezentančne poti.
Tekla je 44. minuta povratne tekme dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 proti Rusiji – prvo tekmo je Slovenija v Moskvi izgubila z 1:2 -, ko so Robert Koren, Milivoje Novaković, Alekander Radosavljević in Mišo Brečko dobro kombinirali na sredini igrišča.
Potem je žoga na desni strani prišla do Valterja Birse, ki si je spretno pripravil prostor za podajo, s svojo zelo nevarno levico podal oster predložek pred ruska vrata, kjer je na “prvi” vratnici ruska branilca prehitel Zlatko Dedić in žogo spretno spravil v gol.
Nabito poln Ljudski vrt je eksplodiral od navdušenja, Slovenija pa je z vetrom v jadra s tribun takratne slovenske nogometne trdnjave vodstvo z 1:0 ohranila do konca in se še tretjič, po letih 2000 in 2002, uvrstila na veliko tekmovanje. Stadion je norel od navdušenja, ljudje na ulicah po državi prav tako.
Od te tekme je ravno včeraj preteklo natanko 14 let. Toliko je minilo, odkar smo Slovenijo videli na velikem tekmovanju. Zdaj je reprezentanca, ki jo, tako kot takrat, s klopi vodi Matjaž Kek, na pragu novega uspeha, ki bi na ulice verjetno spet spravil številne ljudi. Na ponedeljkovi zadnji tekmi kvalifikacij v polnih Stožicah za uvrstitev na evropsko prvenstvo 2024 v Nemčiji potrebuje točko proti Kazahstanu.
Z 39-letnim Koprčanom, ki danes živi v Frankfurtu in se ukvarja s poslom nogometnega agenta, smo se pogovarjali o enem od treh najpomembnejših golov v zgodovini slovenskega nogometa, pod katerim je podpisan. O zdajšnji reprezentanci in tem, zakaj se s takratno ne more primerjati.
Pa tudi o tem, zakaj je za reprezentanco zadnjič zaigral, ko je bil star komaj 29 let. Zanimivo, zadnjič je dres Slovenije oblekel na današnji dan pred desetimi leti.
Za konec je spregovoril še o muhavosti, ki jo je na trenutke kazal na začetku svoje nogometne poti. Mladim, ki so na začetku svojih nogometnih poti, je podelil kar nekaj modrih nasvetov.
Ste avtor gola, ki je Slovenijo popeljal na zadnje veliko tekmovanje. Maribor, Ljudski vrt, 18. november 2009 in gol v mreži Rusije za odhod na svetovno prvenstvo 2010.
Lepi spomini, absolutno. To je bil res lep dogodek. Velika stvar zame, za Slovenijo, za našo ekipo. Za vse, ki smo bili v to zgodbo vpleteni. Že dosti let je minilo, tako da se tega zadetka spomnim redko, še največkrat me nanj spomnijo otroci, ki si ga sem in tja ogledajo. Življenje gre naprej, od preteklosti se ne da živeti. Pomembno je zdaj in danes. Je pa nesporno, da je občutek, ko se spomnim na ta dan, vedno poseben. Lep.
Gol ste zabili tik pred polčasom, v 44. minuti, po podaji Valterja Birse. Kako se spominjate tiste akcije, tiste tekme in tistega dne?
To je bil poseben dan od samega jutra. Spomnim se, da smo imeli ponavadi pred odhodom na tekme malico ob določeni uri. Tisti dan smo se vsi od prvega do zadnjega na malici prikazali precej prej. Vsi smo namreč komaj čakali, da odidemo na stadion in se tekma začne. Jaz sem imel cel dan dober občutek. Počutil sem se fantastično. Želel sem si, da bi dosegli nekaj velikega. Da bi pri tem svoj delež pristavil tudi sam. Da si me bodo ljudje zapomnili.
Akcija? Z Valterjem sem igral vrsto let, dobro sem vedel, kaj lahko od njega pričakujem. Vsi smo se poznali tako dobro, da smo točno vedeli, kaj bo kdo v določenem trenutku naredil. Vedel sem, da bo preigraval proti notri, potem pa bo iskal podajo ali strel. Zato sva z Milivojem Novakovićem oba takoj stekla na žogo. Meni je uspelo zadeti in to je bilo to. Zelo lepi trenutki.
Je bilo pa pred nami še kar nekaj časa garanja. Do vodilnega gola smo prišli že ob koncu prvega polčasa, držati smo morali še več kot 45 minut. Toda bili smo samozavestni in prepričani, da nam bo uspelo. Zelo dobro smo igrali, upali smo si. Bili smo hrabri. Imeli smo še nekaj priložnosti, tudi jaz sem jih imel, a nismo uspeli zadeti še drugič. Hvala bogu gola tudi nismo prejeli, tako da smo izpolnili cilj in se uvrstili na svetovno prvenstvo. Mislim, da smo si ta uspeh tudi zaslužili.
Je to gol, ki vam je spremenil življenje? Se je vaša prepoznavnost po njem močno dvignila?
Sigurno, še posebej v tistem letu sem bil zaradi tistega gola precej v središču pozornosti, kar sicer verjetno ne bi bil. Po tem golu me pozna marsikdo, še danes me kdo spomni nanj. Tako kot ste me zdaj vi. Pred takšnimi tekmami, kot je zdaj pred nami, dobim veliko klicev. To bo verjetno ostalo za vedno.
Ta gol je šel v zgodovino. Ljudje se bodo vedno spomnili nanj, kar je seveda lepo. Zato pa tudi zdaj fantom vedno govorim, da imajo priložnost narediti nekaj velikega, kar uvrstitev na veliko tekmovanje za tako malo državo, kot je Slovenija, zagotovo je. Pa jih bodo navijači v dobrem spominu ohranili za vedno.
Kdaj ste si nazadnje ogledali gol proti Rusiji?
Moram biti iskren in priznati, da že dolgo ne. Kolikor se spomnin, sta mi pred leti hčera in sin pokazala posnetek, pa sem si ga ogledal. Potem sem v roke vzel miško in jim iz tistega obdobja pokazal še marsikaj. Predvsem slavje in vse, kar se je potem dogajalo. Skupaj smo malo podoživeli, kaj vse je njun očka doživel. Res lepi spomini, na katere sem zelo ponosen.
Ampak na prvi tekmi v Moskvi je kazalo zelo slabo. Rusija je vodila z 2:0, nizala priložnosti, toda med vratnicama Slovenije je blestel Samir Handanović in jih ustavljal. Potem gol Nejca Pečnika in zmeren poraz z 1:2.
Da, to je res. Na tisti tekmi smo viseli na nitki. Ne vem, zakaj, ampak nismo bili pravi. Morda zaradi umetne trave, ki je nismo bili vajeni. Mogoče je bilo krivo to, da smo bili prvič v takšnem položaju. Toda Rusi priložnosti, ki so jih imeli, niso izkoristili. Ampak očitno nas je nogometni bog nagradil za vse dobre predstave, ki smo jih pokazali pred tem, in nam ponudil še eno priložnost. Ko smo jo dobili, smo jo izkoristili.
Imeli smo nekaj sreče, da nas Rusi v Moskvi niso razbili, toda ko smo to gostovanje preživeli, smo bili prepričani, da nam bo uspelo. Zdaj ali nikoli. Pred povratno tekmo smo bili vsi, od prvega do zadnjega, prepričani v uspeh. Igrali smo doma, pred domačimi navijači, vsa država je bila na nogah, vsi so pričakovali ogromno. Enostavno nam ni moglo spodrsniti. Dali smo maksimum od sebe, šli čez svoje meje in bili za to nagrajeni. Na drugi tekmi smo igrali res dobro. Zmago smo si zaslužili. Lahko bi zabili še kak gol več, kot sem že rekel.
Ljudski vrt in vzdušje, ki je tam vladalo takrat, je odigralo zelo pomembno vlogo, mar ne?
Absolutno da. Zelo pomembno, če ne kar najbolj pomembno. Vzdušje v Ljudskem vrtu je bilo z eno besedo fantastično. Kaj takega si redko doživel tudi na precej večjih štadionih. To je bila neverjetna moč, ki smo jo imeli. Doma smo vedno igrali fantastično. V Mariboru smo lahko premagali vsakogar. Mogoče mi takrat nismo igrali v tako dobrih klubih, kot igrajo zdajšnji reprezentanti, ampak kot celota smo funkcionirali odlično. V veliki meri tudi zaradi sijajnega vzdušja na tribunah. Skupaj z navijači smo bili kot eno.
Kaj se je dogajalo po tekmi, kako ste uspeh proslavili?
Bilo je noro. Proslavljali smo s celim stadionom. V garderobi je slavje trajalo nenormalno dolgo. Potem smo šli za južno tribuno Ljudskega vrta, kjer nas je kljub pozni uri pričakalo šest, osem tisoč ljudi. Skupaj smo slavili. Bilo je res vrhunsko. Za tem smo šli v hotel, kjer smo do jutranjih ur proslavljali skupaj z družinami. Bili smo prava klapa, povezani, tako da je bilo res lepo. Slavje je trajalo tri dni. Bilo je vrhunsko. Spanja je bilo bolj malo.
Dan po tekmi smo odšli na sprejem k predsedniku, potem še v Ljubljano na Prešernov trg, kjer nas je spet pričakala množica ljudi. Potem smo odšli domov, k svojim. Jaz sem šel v Podgorje, kjer sem odraščal. V tamkajšnji gostilni me je čakal še en sprejem. Tam smo proslavili še enkrat. S strani mojega takratnega kluba Bochuma sem dobil dovoljenje, da ostanem dan dlje. Ko sem se vrnil, sem zbolel za svinjsko gripo. V bolnici sem bil deset dni. Vse je prišlo za mano. Na tisti tekmi smo res šli čez sebe. Potem še dolgo slavje, skoraj nič spanja … Za telo je bilo preveč.
Potem pa svetovno prvenstvo, skupaj s soigralci ste se znašli v središču svetovnega nogometnega dogajanja. Kako je bilo?
Res vrhunsko doživetje in nepozabni spomini. Imeli smo se zelo lepo. Sijajni časi. Imeli smo sicer malo nesreče, da nam ni uspelo še kaj več, z malce sreče in tudi modrosti bi nam lahko. Ko pogledam nazaj, smo zamudili veliko priložnost za še kaj več. Verjetno vam bo tako povedal vsak izmed nas. Z izkušnjami, ki jih imamo danes, bi bilo drugače. Ampak takrat je bilo, kot je bilo. Trudili smo se, delali maksimalno.
Prelepi časi. Čeprav je bilo svetovno prvenstvo daleč od doma, v Južnoafriški republiki, nas je prišlo spodbujati tudi kar nekaj navijačev. Z nami so bile družine. Prvenstvo je bilo organizirano vrhunsko. Vse je bilo super. Res lepa izkušnja.
Nekoliko manj lep pa je bil razplet po koncu tekme proti Angliji, ki ste jo sicer izgubili, a ste bili do zadnjega v igri za osmino finala. Potem pa gol ZDA v zadnjih minutah tekme proti Alžiriji in žalostna vest … Slovo.
Ja, škoda. Res škoda, ampak mi smo osmino finala zamudili že na tekmi proti ZDA, na kateri smo vodili z 2:0, a na koncu le remizirali. Najbolj peče, ker mi nismo Nemčija, Anglija ali katerakoli vrhunska reprezentanca, v kateri si lahko rečejo: “Bomo pa naslednjič uspešnejši!” Slovenskim reprezentantom se to zgodi morda enkrat v karieri. Ampak … Čeprav ostaja grenak priokus, je treba priznati, da smo na koncu verjetno dobili to, kar smo si zaslužili. Sprijazniti se je bilo treba s tem, da nam ni uspelo narediti še koraka dlje.
Na tistem svetovnem prvenstvu je jedro ekipe predstavljala skupina fantov, starih 25, 26 let. Vsi smo pričakovali, da boste v naslednjih letih postorili še marsikaj, a se to ni zgodilo. Zakaj? Je bil za to kriv spor s takratnim predsednikom Nogometne zveze Slovenije Ivanom Simićem glede premij, ki je dvignil veliko prahu?
Ne vem. Po toliko letih je težko govoriti o tem. Vedno pa je jasno, da so tisti, ki vodijo zadeve, odgovorni za to, da zadeve funkcionirajo. Če ni tako, potem morajo prevzeti odgovornosti. Če vodim podjetje in v njem nekaj ni dobro, sem jaz tisti, ki sem glavni krivec. Ne vem … Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da je bila zadeva morda prevelika za vse nas. Nihče ni imel izkušenj s čim takim. V določenih situacijah nam je zmanjkalo znanja, izkušenj. Mislim, da se zdajšnji reprezentanci kaj takega ne more zgoditi. Na koncu smo, tudi glede tega, vsi dobili, kar smo si zaslužili. Rezultat nikoli ne laže.
Če je rezultat tak, da je prišlo do spora, potem nekaj ni bilo okej. Spor pa, to vemo, nikomur ne prinese nič dobrega. Mislim pa, da to ni bil glavni razlog, da pozneje nismo izpolnili pričakovanj in se nismo uvrstili na še kako veliko tekmovanje. Težko je najti razlog, zakaj nam na igrišču ni šlo. Zagotovo ne zaradi spora. Ko si na igrišču, o tem ne razmišljaš, ampak misliš le na to, da bi bil čim boljši. Mogoče nam je v določenih trenutkih zmanjkalo tudi nekaj kakovosti.
Če pogledamo nazaj, je bil takrat le Samir Handanović nogometaš, ki je igral na zares najvišji ravni. Res je, da nas je bilo nekaj takšnih, ki smo igrali v nemški Bundesligi, ampak nismo igrali v top klubih, v svojih sredinah nismo igrali glavnih vlog, kot to velja za zdajšnje reprezentante. Smo bili pa zelo dobri kot celota, dokler nam je šlo. Zato smo tudi imeli rezultate.
Takoj po svetovnem prvenstvu ste dosegli še en zgodovinski gol. Na otvoritvi novega stadiona v Stožicah na prijateljski tekmi proti Avstraliji ste zadeli prvi gol. Za vedno bo zapisani, da ste strelec prvega gola na največjem slovenskem stadionu vi.
Še en zelo lep spomin. Spomnim se, da sem zadel z glavo po podaji Miša Brečka. Res lep spomin. Gol na super stadionu, ki smo se ga zelo razveselili. Poln stadion, še ena zgodovinska tekma in še en gol.
Vedno, ko so bile na sporedu neke take posebne tekme, sem dobil dodatno energijo. Tudi v klubih sem, ko je bilo najbolj pomembno, vedno stremel k temu, da bi bil jaz tisti, ki bom zadel odločilni gol. S to mislijo sem šel na igrišče, zato sem bil morda zaradi tega kdaj tudi nagrajen. To sem ugotovil pozneje.
Dotakniva se še malo manj lepega dogodka z začetka vaše reprezentančne kariere. Na tekmi mlade reprezentance ste septembra 2005, potem ko vas je na kvalifikacijski tekmi proti Norveški v Domžalah takratni selektor Branko Zupan zamenjal že v prvem polčasu, jezni kar med tekmo odvihrali iz reprezentance in se niste vrnili nazaj. Muhasta poteza, ki vam je pozneje v karieri, ko ste postali velik profesionalec in eden najbolj srčnih reprezentantov, nikoli ne bi pripisali. Kaj se je dogajalo?
Ni res, da sem se obnašal zvezdniško ali si mislil, da sem kaj več, ampak sem enostavno, ko zdaj pogledam nazaj, od majhnih nog vse podredil nogometu. Ne samo jaz, tudi moja družina. Vsako uro življenja sem mislil na nogomet in na to, da bi uspel. Vsakega, ki je naredil kaj drugače od mojih pričakovanj, sem videl kot grožnjo na poti do uspeha. Treniral sem in trdo garal. Ko te potem nekdo sredi prvega polčasa zamenja, se ti zmrači. Odzval sem se tako, kot sem se. Napačno. To ni bila prava poteza, čeprav sem še danes prepričan, da se mi je na tisti tekmi zgodila krivica. Bil sem zelo mlad, danes bi se seveda odzval povsem drugače.
Ampak to so izkušnje, ki jih nabiraš. Po tem dogodku sem se začel spreminjati. Na stvari sem začel gledati drugače. Zagotovo nobenemu mlademu nogometašu danes ne bi svetoval, da se odzove na podoben način. Treba se je vprašati, kaj lahko za to, da boš boljši, narediš ti. Kako bom prevzel odgovornost za stvari, ki niso okej. Najprej sem se moral spremeniti jaz, da so se potem spremenili tudi ljudje okoli mene. Škoda, da tega nisem dojel že prej.
Fantom danes govorim, da, če se ti zgodi kakšna zadeva, za katero si prepričan, da je do tebe nepravična, je treba stvar najprej prespati, potem pa napake iskati v prvi vrsti pri sebi. Ugotoviti, kaj si v tej situaciji narobe naredil ti. Jaz sem bil vedno živčen, če me je trener menjal po 60 minutah, saj sem bil prepričan, da bi v zadnje pol ure zabil gol. Ampak … Ali nisem igral že uro, pa ga nisem dal? Saj sem imel dovolj časa. Torej sem jaz tisti, ki mora postati boljši. Več delati na sebi.
Ko začneš razmišljati v tej smeri in na težave, na katere naletiš, začneš gledati drugače, se stvari okoli tebe začnejo drastično spreminjati. Postaneš bolj siguren, samozavesten. Veš, da moraš biti boljši in začneš garati. Potem boljši tudi postaneš, pridejo goli, boljše igre … Vse se začne sestavljati. Če boš v življenju vseskozi negativen in razmišljal samo o težavah, potem boš težave tudi imel. To je fakt. Moral sem spremeniti svoje razmišljanje in se osredotočiti na zadeve, ki si jih v življenju želim. Tako na svet zdaj gledam že dolgo časa in mi je precej lažje, lepše.
Ste imeli zaradi tega incidenta v nadaljevanju kariere v reprezentanci težave?
Ne, saj nikoli nisem bil problematičen. Profesionalnost pri meni nikoli ni bila vprašljiva. Sem bil pa tak, da sem vedno začel igrati. Takšni igralci so zame super. Raje vidim nogometaša, ki si želi igrati in je prepričan v svojo kakovost, kot pa nekoga, ki se boji prevzeti odgovornost, ampak ob tem ne sme biti prevelik ego. Mora predvsem analizirati, kaj lahko naredi, da bo še več igral. Pri meni pa je bilo najprej tako, da sem si mislil, da moram igrati za vsako ceno. Da sem daleč najboljši in da se samo meni godi krivica, kar ni bilo okej. Ampak tako je bilo. To je življenje, to so izkušnje. Če se iz njih nekaj naučiš, znajo biti še kako dobrodošle.
V reprezentanci ste, pod vodstvom Branka Oblaka, debitirali kot zelo mladi, imeli ste 19 let, a ste reprezentančno kariero tudi razmeroma hitro končali. Z 29 leti ste odigrali zadnjo tekmo v slovenskem dresu. Razočaranje?
Bil sem razočaran, seveda sem bil, ampak razumem Srečka Katanca, ki se je odločil, da me ne bo potreboval. On je takrat zadevo videl drugače. Iskal je napadalca z drugimi lastnostmi. Nekatere druge je videl kot boljše. S tem sem se moral sprijazniti, tako se je razpletlo. Jaz sem vedno dajal svoj maksimum, želel igrati, biti v vrhu in najboljši. Tako sem se vedno obnašal, nisem pa mogel odločati o tem, ali bom vpoklican ali ne. To je moja zgodba, ki jo sprejemam in sem z njo zelo zadovoljen. To je moja kariera. Tako se je začelo in tako končalo.
Če pogledam nazaj, sem razočaran za vsako priložnost, ki sem jo zapravil. Zaradi vsega, kar ni bilo tako, kot bi si želel, sem razočaran, a sem tudi srečen za vse druge lepe stvari. To je življenje. Nekje dobiš, drugje izgubiš. Nekje nimaš sreče, drugje jo imaš, ampak ko potegneš črto, vsak dobi tisto, kar si zasluži. Jaz sem na to, kar sem dosegel, ponosen. Zadovoljen in srečen. Zdaj imam novo kariero, nove življenjske cilje, nove izzive.
Omenili ste že, da v zdajšnji reprezentanci igrajo bolj renomirani nogometaši, kot ste bili vi, koliko drugačna je zdajšnja zasedba Slovenije od vaše?
Drugačna je, ne moremo primerjati. Časi so drugi, fantje razmišljajo drugače. Oni imajo svojo zgodbo. Nerad primerjam. Že vsaka tekma je svoj film, kaj šele obdobje desetih in še več let. Fantje pišejo svojo zgodbo, v katero sem od prvega dne verjel. Ko pogledam kakovost naših reprezentantov, sem lahko ponosen, saj so to nogometaši, ki v svetu nekaj pomenijo.
Ko pogledam še organizacijo in pogoje, ki jih zdaj imajo, je to raven, ko bi se morala Slovenija redno uvrščati na velika tekmovanja. Zasluženo smo v takšnem položaju, kot smo. Ogromno se je investiralo v stroko, infrastrukturo in v zadeve, ki so pomembne za nogomet. Prihajajo ljudje, ki imajo ogromno znanja in izkušenj. Boljše se dela tudi v mlajših selekcijah.
Selektor pa je isti tako zdaj kot leta 2010 – Matjaž Kek. Vaše mnenje o njem?
Zelo dober trener, ki ga odlikujeta predvsem dobra komunikacija z zunanjim svetom kot tudi z igralci. Rezultat je spet pokazal, da ve, kaj dela. Ve, kaj je potrebno za uspeh. Je pred vrati naslednjega velikega uspeha. O njem lahko govorim samo pozitivno.
Danes živite v Nemčiji. Kako to?
Tako sva se odločila z mojo boljšo polovico, čeprav smo razpeti med Frankfurtom in Slovenijo. Smo družina, ki ima vedno pripravljene kovčke. Zelo radi potujemo. Ustvarili smo si dvojno življenje. V Sloveniji imamo počitniško stanovanje, tam imamo tudi podjetniške zadeve, zaposlene in tako naprej, tako da jo pogosto obiskujemo, ampak živimo pa v Nemčiji. Tukaj smo se, ko sem v Nemčiji še igral nogomet, zelo dobro počutili, otroci hodijo v šolo. Odgovarja nam tudi način razmišljanja, možnosti, ki jih mesto ponuja, način življenja. Zelo dobro se počutimo, tudi otrokom je všeč, zato smo se odločili, da za zdaj ostanemo tukaj.
Je v Nemčiji že čutiti utrip prihajajočega evropskega prvenstva?
Niti ne. Kak plakat tu ali tam opazim, a trenutno duha prihajajočega velikega tekmovanja, ki ga bo prihodnje poletje gostila Nemčija, še ni čutiti. Ampak to je normalno, tukaj se vedno kaj dogaja. Nemški nogomet ponuja marsikaj, velike klube, številčne klubske navijače. Veliko težav ima tudi nemška reprezentanca. Kakšen mesec pred začetkom prvenstva, ko se bodo reprezentance počasi začele pripravljati, pa bo zagotovo drugače, 24 ur na dan se bo govorilo o prvenstvu. Za zdaj je vse mirno, a bo potem zagotovo drugače.
Verjamete, da na evropsko prvenstvo prihaja tudi Slovenija?
Absolutno. Močni smo. Imamo vse, kar potrebujemo. Moramo biti samozavestni, ampak ne arogantni. Meja med samozavestnostjo in aroganco je zelo tanka. Ampak imamo kakovost. Imamo Benjamina Šeška, Jana Oblaka, še nekaj fantov, ki so vrhunski. Ne vem, kdaj si je lahko Slovenija privoščila, da so na klopi sedeli nogometaši, kot so Miha Zajc, Sandi Lovrić in še nekateri? Nikoli. Zasluženo smo tam, kjer smo. Smo samozavestni, a spoštujemo vsakega nasprotnika. Če danes koga podcenjuješ, lahko izgubiš proti vsakomur. Če pa smo taki, kot smo v zadnjem času mi, pa lahko premagamo vsakogar.
Kaj v Nemčiji počnete? Pred kratkim ste zašli tudi v menedžerske vode v nogometne poslu?
Da, šel sem v ekskluzivno sodelovanje z Elvisom Bašanovićem iz agencije Pro Transfer. Poznam ga že od otroštva, ko smo skupaj igrali nogomet. Njegova mama nama je delala zajtrk, ko sem prespal pri njemu. V podobnem času, ko se je začela njegova kariera, se je začela tudi moja v nogometu. Poznam ga, vseskozi sva bila v stikih, spremljal sem njegovo delo. Potem sva začela tuhtati, kako bi lahko združila moči in naredila nekaj dobrega. Nekaj, kar bi bilo v veliko pomoč mladim nogometašem. Kako jim olajšati razvojno pot, v ključnih trenutkih znati kakovostno svetovati, jim nuditi oporo, da se lahko fokusirajo samo na svoje kariere.
Če bi s kom šel v takšno sodelovanje, je to on, saj ga poznam že dolgo časa. Mislim, da lahko eni drugim veliko damo. Delamo veliko in kakovostno. To je ena zadeva, ki jo zdaj počnem, druga pa so posli, ki sem jih zgradil že med kariero. Predvsem v nepremičninah. Ni mi dolgčas.
Član agencije, s katero sodelujete, je tudi trenutno najbolj vroč slovenski nogometaš Benjamin Šeško. Ker je, tako kot ste bili vi, tudi napadalec, ste zagotovo pravi naslov, da poveste kaj o njem.
Že prej sem vedel, da je super nogometaš. Zdaj, ko sem ga spoznal še pobliže, pa sem ugotovil, da to ni niti najmanjše presenečenje. Zakaj? Zato, ker je ta fant tako osredotočen na uspeh in ima tako čisto glavo, je pozitiven in sprejema nasvete, jih avtomatsko uporablja, da je to nenormalno. Zato tudi je na takšni ravni, kot je. Njegova glava je fenomenalna.
Najbolj pomembna “mišica”, ki jo morajo trenirati nogometaši, so možgani. Pozitivno razmišljanje in trdo delo na detajlih. Ti so tisti, ki ločijo dobrega od zares vrhunskega nogometaša. On na tem ogromno dela. Misli na prehrano, spanje, vsako malenkost, ki mu lahko prinese prednost, da bo še boljši, kot je. Pa je že zdaj top. Za uspeh je pripravljen narediti vse, seveda ima tudi velik talent in sijajno miselnost. Če mu na eni tekmi ne gre, se ne obremenjuje s tem. Reče si, da bo na naslednji tekmi dal dva. In ju potem tudi da!
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!