Pet let po končani košarkarski karieri bo 45-letni Dragiša Drobnjak vendarle dočakal priložnost v vlogi glavnega trenerja članske prvoligaške ekipe. Izziv so mu ponudili pri Rogaški. Ob tem je spregovoril, zakaj je to zanj pravo okolje, kakšno vlogo sta na njegovi poti odigrala Jure Zdovc in Josip Grdović, dotaknili pa smo se tudi slovesa od klopi slovenske reprezentance.
Ko se je že v zrelih košarkarskih letih uspešno kosal z mlajšimi tekmeci pod slovenskimi koši, je Dragiša Drobnjak postal trenerjeva podaljšana roka na igrišču. Da ga mika trenersko delo, je začutil že krepko pred tem. In ko je minuli mesec selektor mlade reprezentance in donedavni trener Rogaške Peter Markovinovič ocenil, da bi se tudi v klubu raje posvetil mlajšim selekcijam, je bil prav Drobnjak prva izbira nekdanjih podprvakov. To bo zanj prva preizkušnja v vlogi glavnega trenerja. Izkušnje je doslej kot pomočnik kopičil pri Olimpiji in slovenski reprezentanci. Vsekakor pa bo črpal tudi iz bogate igralske poti, na kateri je med drugim igral za Slovan, Krko, Olimpijo, Šentjur, Turow, Albo, Oostende … In tudi Rogaško. V dresu slednje je leta 2018 košarkarske čevlje obesil na klin.
Ob vlogah pomočnika ste bili v zadnjih letih večkrat kandidat za glavnega trenerja. Do realizacije je prišlo minuli teden, ko ste postali trener Rogaške. Kako zahtevno je bilo obdobje čakanja na prvo pravo priložnost?
Vajen sem dela. Zato mi ni bilo preprosto sedeti doma. Vseeno sem verjel, da je to moj poklic, zato sem pač čakal in delal na sebi. Spremljal sem tekme, bral literaturo, sodeloval z reprezentanco … Ob tem je velikansko vlogo odigrala soproga. “Dolga leta si bi zdoma. Zdaj izkoristi čas, ki ga imaš na voljo. Za družino,” mi je dejala. In res. Energijo in čas sem posvetil družini. Veselil sem se malih trenutkov, ki so me navdajali s pozitivno energijo. Posledično sem lažje čakal na priložnost. Kot bi nekako zamrznil profesionalno kariero. Slutil sem, da bo prišla prava priložnost. Ta pot mi je bila usojena.
Že kot košarkar ste bili v izjavah drugačni. Radi ste govorili o igri, taktičnem pristopu … Nekako najbolj izrazito smo to čutili, ko ste igrali za Šentjur in Rogaško. Takrat ste na marsikaj deloma gledali s trenerskimi očmi. Je bila to neke vrste napoved nove kariere?
Na to so me najprej opozorili trenerji. Kot prvi Josip Grdović, s katerim sva leta 2005 na kratko sodelovala pri Olimpiji. V meni je opazil stalno razmišljanje, iskanje smisla določene vaje ali napadalne akcije. “Če po karieri ne boš postal trener, boš zapravil del talenta,” mi je nekoč dejal. Sprva sem mislil, da se šali. A je vztrajal. In morda je bil to zame prepotreben sprožilec. V nadaljevanju kariere sem sodeloval s številnimi trenerji, med njimi so bili tudi Sašo Filipovski, Aleksandar Đikić in Dario Gjergja. Od vsakega sem želel potegniti nekaj. Ob tem pa sem videl tudi, kako zahtevno je biti trener. Že takrat sem vedel, da je služba košarkarja manj zahtevna. Prideš, opraviš svoje in odideš. Za vse ostalo je poskrbljeno. Najlepša služba na svetu. Trener na najvišji ravni pa stalno razmišlja, načrtuje, analizira … Zato sem se v poznejših letih spraševal, ali res želim domov “nositi” svojo službo. Sledili sta omenjeni poglavji v Šentjurju in Rogaški, kjer sta mi trenerja Dejan Mihevc in Damjan Novaković namenila vlogo vodje. Moj glas je postal pomemben. Poleg tega sem včasih na treningu že delal z mlajšimi. Takrat je znova nastopila žena, ki mi je jasno dejala, da bo trenerska služba potrkala na moja vrata.
V novi sezoni boste prvič samostojni glavni trener. Pred tem se je porajal občutek, da vas mika vloga trenerja za visoke košarkarje.
Hvaležen sem Juretu Zdovcu, ki me je slabo leto po koncu kariere poklical in mi ponudil mesto pomočnika v Olimpiji. Ko ti takšno ime, ki nekaj velja tudi v evropskem merilu, ponudi priložnost, lahko občutiš le izjemno čast. In prav on je razmišljal tudi v smeri trenerja za visoke košarkarje. Res pa je, da v našem okolju za takšne trenerje pogosto ni prostora. Večina klubov ima enega trenerja, pomočnik pa je obenem tudi trener mlajših selekcij. Po drugi strani pa se košarka spreminja. Zdaj tudi visoki igralci kreirajo igro, nižji pa akcije začenjajo s hrbtom proti košu.
Sledil je klic iz Rogaške Slatine. Zdi se, da gre za dokaj stabilno okolje. Vas je prepričal prav ta navidezni mir?
Ta mir, o katerem govorite, bi moral biti stalnica. Zdaj je, žal, bolj izjema kot pa pravilo. Govorim o položaju, ko se lahko trener osredotoča na delo, saj so plačila redna, dobro pa je poskrbljeno tudi za vse ostalo. Verjemite mi, da je težko stopiti pred igralce, ki zaman čakajo na zasluženo plačo, in jih motivirat. V takšnem okolju ne bi delal. Nisem človek, ki bi igralcem nekaj zavijal v celofan. No, Rogaška je našla pravo linijo. Da, igra na ravni slovenske lige, a v začrtanih in stabilnih okvirih. Vesel sem, da sem tukaj. In hvaležen sem dosedanjemu trenerju Petru Markovinoviču, da je pomislil name.
Koliko manevrskega prostora pa imate pri igralskem kadru?
Klic Petra Markovinoviča je prišel kot strela z jasnega. Kot trenerja sem ga cenil. Še lani sem ga poklical in pohvalil predvsem njegovo odločitev, da v ekipo vključuje mlade. Konkretno so bili to Patrik Tabak, Staš Sivka in Domen Močnik. Vedel sem tudi, kako pomembna je pri tem podpora uprave. V številnih okoljih nimajo takšnega posluha. Ob njegovem klicu, ko mi je pojasnil osebne razloge za umik, sem mu dejal, da želim nadaljevati po njegovi poti. Vedel je, da sem tudi sam zagovornik mladih. Pri meni ne bodo sedeli na koncu klopi in mahali z brisačo. Moja želja je nadgradnja njegovega dela in, jasno, sodelovanje, z Markovinovičem. Ekipa? Želim, da mladi še bolj odločno stopijo v ospredje.
Kaj pa okrepitve?
Sem v določenih stikih. O imenih težko govorim, saj gre za različne kombinacije igralnih mest. Če se ti prva opcija podre, lahko spremni tudi ideje o ostalih položajih. Gradili bomo na mladih, ki ne bodo le številke. Seveda pa bodo potrebovali pomoč.
V 2. ABA ligi ali ligi Alpe Adria ne boste igrali?
Ne. Tekme so seveda koristne. A kot igralec stare šole trdim tudi, da mladi fantje potrebujejo kontinuiran trening. Če si pogosto na poti, je to težje. Pa še možnost poškodb je večja. Ne bomo imeli tako velike rotacije, da bi igrali na več frontah. Za argument rad ponudim Mego. Tam zavestno delajo z mladimi, tudi z mislijo na prodajo. Zavedajo se, da potrebujejo veliko treninga, na tisti eni tekmi v tednu pa so na energetsko najvišji ravni.
V pogovoru ste bežno omenili slovensko reprezentanco, v kateri ste bili na zadnjih dveh velikih tekmovanjih pomočnik. Po EuroBasketu ste ostali brez dela. Ste to dojeli kot poraz ali pač del običajnega košarkarskega procesa?
V košarki ni demokracije. Vlada hierarhija. Kdor je na vrhu, odloča. Če se je odločil, da bo reprezentanca bolj učinkovita brez mene oziroma z drugimi pomočniki, to spoštujem. Govorimo o slovenski reprezentanci. To je svetinja. Je nad vsemi nami. Zato tudi iskreno upam, da bo reprezentanca prišla do želenih rezultatov. Tukaj ni prostora za osebne zamere. Res je, kot košarkar sem bil zelo čustven. Hitro sem se znal navezati na okolje. Zaradi tega sem bil tudi večkrat razočaran, ko me je, recimo, klub po dobri sezoni odpisal. Nato sem dojel, da je to pač poklic. Zato v košarki ne gojim nobenih zamer. Reprezentanci želim veliko uspeha. Kdo ve, morda se bo moja pot v prihodnje spet kdaj križala z reprezentančno.
“Šola EuroBasketa je bila poučna,” pogosto slišimo v zadnjem obdobju. Med drugim sta nam v intervjujih to dejala tudi predsednik KZS Matej Erjavec in dolgoletni reprezentant Jaka Blažič. Sliši se kot obrabljena fraza. Kako na te izjave gledate kot trener, ki je bil del sistema?
Nisem več del reprezentance, zato nimam vpogleda v trenutno stanje. Vem pa, da so najboljši tisti, ki se učijo na tujih napakah. V športu se je včasih treba učiti tudi na lastnih napakah. Da, opekli smo se. A ta šola mora biti koristna in poučna. Za vse. Za nas, ki nismo več del zgodbe, in za aktualno reprezentanco. Več o tej temi težko povem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!