Cedevita na novo zgradila staro Olimpijo brez roka trajanja

Eurocup 9. Okt 20227:00
davor užbinec intervju, Cedevita Olimpija
Davor Užbinec, generalni direktor Cedevita Olimpije. Foto: KK Cedevita Olimpija

Ob začetku četrte sezone po združitvi Cedevite in Olimpije v ljubljanskega košarkarskega velikana se je za Sportklub razgovoril generalni direktor Davor Užbinec. V intervjuju se je dotaknil dosedanjega razvoja kluba, srednje in dolgoročnih ciljev, največjih ovir, letošnjega proračuna in spregovoril tudi o nevarnosti, da bi se Atlantic Grupa vrnila v hrvaško prestolnico.

Konec maja 2019 je kot strela z jasnega udarila novica, da se je predsednik Cedevite in glavni pokrovitelj petkratnih hrvaških prvakov Emil Tedeschi odločil svoj klub preseliti v Ljubljano in ga združiti s takratno Petrol Olimpijo. Ubili so dve muhi na en mah. Klub, ki si v Zagrebu ob Ciboni ni uspel izboriti mesta in statusa, ki si ga zasluži, je v Ljubljani dobil prav to in hkrati Olimpijo rešil pred nadaljnjim drsenjem v vse večjo anonimnost.

“Z vidika kluba mislim, da smo dobili tisto, kar smo iskali, ko smo odšli. Seveda v športu menjava države ni naravna. Morda mesta še gre, a menjavo države ljudje težko sprejmejo. Izgubili smo del naših navijačev v Zagrebu in na Hrvaškem, a želeli smo narediti klub, ki bo konkurenčen v Evropi in ne le v regiji. Ob našem košarkarskem kampu, Domu košarke, ki je eden najmodernejših v Evropi, nismo imeli dvorane za tekme. Stožice so postale naš dom, to je dvorana, kjer lahko dosežemo zastavljene cilje,” se je danes na odločitev, ki je pred tremi leti pretresla košarkarsko regijo, ozrl Davor Užbinec.

Nekdanji in sedanji predsednik Cedevite Olimpije, Tomaž Berločnik in Emil Tedeschi. Foto: Aleš Fevžer

Navijači sprejeli novo Olimpijo

Sprva je bilo ob prihodu Cedevite veliko skeptikov in še več vprašanj, če ne gre le še za eno kratkotrajno zgodbo s temačno prihodnostjo. Teh se je v zadnjih letih v Ljubljani zvrstilo že veliko, zato je šlo strah ljubiteljev športa razumeti.

“Ljudje so se spraševali, če gre le za naslednjega brezveznega partnerja. Ko se je pokazalo, da gredo stvari na bolje, so nas sprejeli izjemno dobro. Sprejemajo nas kot staro Olimpijo in nam dajejo maksimalno podporo. Na prvo tekmo lige ABA v nedeljo je prišlo 1.000 gledalcev, čeprav je bil termin zelo pozen in neugoden. Lani smo imeli na takšnih tekmah 500 ali 600 navijačev, gre na bolje,” je z vse večjim zaupanjem zadovoljen direktor KK Cedevita Olimpija.

Kdo je Davor Užbinec? Davor Užbinec je nekdanji glavni direktor Košarkarskega kluba Cedevita Zagreb in del zgodbe od samega začetka. Leta 2005 je bil imenovan za člana uprave kluba, leta 2015 pa je prevzel mesto glavnega direktorja. Na to mesto je prišel z bogatimi poslovnimi izkušnjami s področja logistike, transporta in distribucije, zasedal pa je vodilna mesta v družbah, kot so Lagos, Lura in Atlantic Grupa.

davor užbinec, Cedevita Olimpija
Davor Užbinec. Foto: Sportklub

V Ljubljani mu je lažje delati kot v Zagrebu, nam je zaupal v pogovoru, saj v Sloveniji delajo “pravi športni posel,” kot se je izrazil. Ves čas so v pogovorih s pokrovitelji in tehničnim osebjem, kako bi še napredovali in našli dodatne vire prihodkov, kar v Zagrebu niso mogli. “Tukaj je poslovna kultura vendarle drugačna. Ljudje so zainteresirani za iskanje načinov, kako vložiti v klub. Z dobrimi izidi se to le še povečuje.”

Intervju z Davorjem Užbincem, direktorjem KK Cedevita Olimpija:

Morda za začetek najprej, kakšni so srednje in dolgoročni cilji kluba?

Želja je velika. Prva je ta, da iz sezone v sezono rastemo, da smo vsako leto vsaj malce boljši. Lani nam je pol sekunde zmanjkalo za uvrstitev v polfinale EuroCupa. To je trenutno za nas tekmovanje, ki nam zelo odgovarja in smo v njem zelo konkurenčni. Za Evroligo finančno še nismo pripravljeni, smo pa po organizacijski in infrastrukturni plati. Že danes se tam ne bi sramotili. Po igralski plati pa bomo potrebovali še precej več denarja. Želja je rasti, biti vse boljši po uvrstitvah in s tem bi v dvorano prihajalo vse več gledalcev. V naslednjih nekaj sezonah pa se želimo uvrstiti v Evroligo.

Kaj pa vpetost Mestne občine Ljubljana, kakšno je sodelovanje?

Dobro. Smo v njihovi dvorani. Po finančni plati prejemamo pomoč, kot tudi preostali ljubljanski klubi, glede na število tekem, trenerjev in tako naprej. Lani smo skupaj kandidirali za zaključni turnir Evrolige. Pomagali so nam tudi ob težavah s korono. To podporo imamo. Verjamem, da smo najboljši predstavnik mesta Ljubljana v športu in da to tudi cenijo.

Kako trenutno kaže z gradnjo modernega centra za trening po vzoru zagrebškega? Ste naleteli na posluh?

Korona je to malce zaustavila, za zdaj je vse le ideja. Danes je velika težava pomanjkanje mladih igralcev. Nimaš vedno dovolj dobrih pogojev za delo, da bi treniral toliko, kot si želiš. Lepo bi bilo, da bi imeli dvorano, kjer bi imeli za mladinski pogon vse na enem mestu. To idejo smo naslovili tudi na občino in poiskali glavne partnerje. Od ideje do realizacije bo potrebnega še nekaj časa.

Dvorana Stožice je bila aprila po več kot desetletju za tekmo Olimpije znova razprodana. Foto: Aleš Fevžer

Kakšna pa je zdaj vloga Cedevite v Ljubljani? Ali se lahko nenadoma zgodi, da bi se vrnila v Zagreb?

To se ne bo zgodilo. Poglejte, v prihodnosti je seveda mogoče vse, a ta trenutek niso niti blizu takšnega razmišljanja. To je sicer bolj vprašanje za Atlantic Grupo in gospoda Emila Tedeschija. Še pred kratkim je dejal, da je izjemno zadovoljen s tukajšnjim sprejemom in prepoznanim vlaganjem Atlantic Grupe v šport. Projekt vodimo z razmišljanjem več let v prihodnost in to skupaj z Atlantic Grupo.

Za Evroligo ste dejali, da finančno še niste pripravljeni. Bi bila torej za vas uvrstitev v Evroligo ta trenutek še prehitra?

Morali bi narediti velik finančni skok. Spet se lahko vrnem na vaše vprašanje glede centra za trening. Moramo postati baza, kamor bi lahko pripeljali igralce, ne le iz Slovenije, temveč od povsod. Da imamo igralce vseh generacij. Z največjimi klubi v Evroligi finančno ne moremo tekmovati, imajo proračune, ki so od tri pa vse do osemkrat večji od našega. Pomemben bo razvoj lastnih košarkarjev, da Luka Ščuka, Karlo Matković, Lovro Gnjidić in Rok Radović tukaj ostanejo tudi naslednjo sezono. Štirje mladi, ki po plačah niso v najvišji kategoriji, a lahko postanejo igralci, ki nam bi pomagali tudi v Evroligi. Na to je potem potrebno dodati igralce kot sta denimo Jaka Blažič in Klemen Prepelič ter še štiri kvalitetne tujce. Ne moremo pripeljati desetih dragih igralcev. Dvorana za treninge bi lahko postala ta vezni člen. Evroligo bi brez dvoma poskušali izkoristiti, v Sloveniji bi se nato našlo še več interesentov za investicijo v klub.

Davor Užbinec o Evroligi v Ljubljani:

Lani ste dejali, da je proračun za celoten klub približno pet milijonov evrov. Kako je za sezono 2022/23?

Na koncu je bil po dobri sezoni še nekaj večji, letos smo ga še dvignili in je presegel mejo šestih milijonov evrov. Od tega gre za člansko ekipo, vključno s strokovnim štabom, dobra polovica.

Vemo, da je v Sloveniji težava visoka obdavčitev plač. Je zato še težje tekmovati s klubi iz Srbije?

Moramo biti iskreni. Plačamo več kot v Srbiji ali Črni gori, a manj kot v Nemčiji ali Španiji. Recimo, da smo v sredini. Velika težava je predlog zakona, da bi se z novim letom povečala obdavčitev samostojnih podjetnikov (s. p.), kot so registrirani tudi naši igralci. To bi za nas lahko pomenilo dodatnih več sto tisoč evrov. S strani športnikov ni dobro, da ni pomoči, če s strani države obstaja želja, da ostanejo konkurenčni v regiji.

Kaj pa slovenska zakonodaja v odnosu do vrhunskih klubov? Zakaj bi neko podjetje vložilo svoja sredstva, prejmejo s strani države kakšno boniteto?

Kar prejmejo, je simbolično. Vložijo zgolj iz marketinških razlogov, da si naredijo reklamo skozi prenose na televizijah in v dvorani na tekmi. Tukaj bi bilo treba najti rešitev skozi zakon o športu, da se šport tako bolje stimulira. V Sloveniji imate Krim v ligi prvakov, tudi Celje v rokometu, tukaj smo mi, precej je klubov, ki bi jim z manjšimi spremembami lahko pomagali do večje konkurenčnosti. Samo poglejte si reklamo, ki jo delajo košarkarji, tudi če zdaj niso več evropski prvaki. Ali pa odbojkarji. To so fantastični dosežki reprezentance v svetu. Slovenija je mala, z malo prebivalci, brez podpore se s tem ne bo več nihče ukvarjal, saj je vse manj zanesenjakov.

Športni direktor Sani Bečirović ob Davorju Užbincu. Foto: Aleš Fevžer

Koliko lažje pa je zdaj z boljšimi rezultati pridobivanje novih pokroviteljev?

Veliko lažje. To je podobna situacija kot na Hrvaškem. Videli smo zdaj odbojkarje na svetovnem prvenstvu, dvorana je bila polna. Ko se zmaguje, so vsi zraven in je vse precej lažje. Pomoč je potrebna tudi takrat, ko preživljaš težke čase. Definicija gre nekako tako: ’Mi nimamo radi športa in športnikov, radi imamo zmagovalce.’ Tega sicer ne smemo posploševati, saj niso vsi takšni, da pa odgovorim na vaše vprašanje, zmage res zelo pomagajo. Več je gledalcev, večje zanimanja, več intervjujev, okoli vsega se več pogovarja in zato se lažje pogovarjamo s pokrovitelji.

Kaj bi rekli, da je v tem trenutku vaša največja ovira na poti do zastavljenih ciljev?

Raje bi uporabil izraz izziv. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, nekaj malega več. Gre za majhno tržišče, z malo velikimi podjetji. Z vidika organizacije imamo fantastično dvorano, fantastično mlado osebje, ki je predano in izjemno profesionalno. Športni del je odličen, s Sanijem Bečirovićem in Jurico Golemcem na čelu, imamo tudi izjemne trenerje in fizioterapevta, nutricionista, psihologa … Naredili smo vse, da je za športni del in igralce vse poskrbljeno tako, kot mora biti.

Za večji korak naprej pa potrebujemo večjo finančno stabilnost. Na žalost je odločilen denar. Če želite pripeljati igralce za dodaten preskok, to stane vse več in več. Večina zadev je precej dobro urejenih, a naši prihodki od pokroviteljev in s tem proračun bi morali biti precej večji, da bi to dosegli. Tudi z mestom bi lahko še bolje sodelovali, da bi nas prepoznali kot nekoga, ki predstavlja Ljubljano v vsem obsegu in bi se zato še aktivneje vključili. Mesto ni veliko, tako so možnosti omejene, ni to Beograd, ki ima več prebivalcev kot vsa Slovenija. Ter nato še mala sprememba razmišljanja ljudi, da ne bi oboževali le zmagovalcev, temveč klub in nas prišli podpreti tudi takrat, ko se nam zgodi kakšen poraz. Če bi se vse sestavilo, bi bili finančno še močnejši.

Pred dnevi je Jurica Golemac odbil ponudbo za klop hrvaške reprezentance. Kako gledate na to, da bi bil vaš glavni trener, ne glede na to, kdo sedi na klopi, v dvojni vlogi?

To izkušnjo smo dali skozi z Jasminom Repešom. Cedevita Junior je na mesto selektorja spustila Damirja Mulaomerovića. A biti trener kluba, ki igra samo eno tekmovanje, ali trener kluba, ki igra dve in se v obeh bori za lovorike, ni enako. Pritisk, obremenitev, število tekem in priprav ni enako. V čast nam je, da našega trenerja želijo za selektorja reprezentance, a ni realno, da bi lahko opravljal oba posla. Igrati Evropo in domača tekmovanja je fizično zelo naporno. Golemac je tudi trener, ki je zelo analitičen in zahteven, v vsako tekmo gre popolnoma pripravljen. Tudi on je le človek, ki potrebuje počitek. Z Golemcom zato ne bi bila zadovoljna ne reprezentanca in ne klub. Njegov čas v reprezentanci bo še prišel.

Jurica Golemac, foto: Aleš Fevžer

Je bil Golemac po težavah v lanski sezoni, ki ste jih s korekcijo kadra nato rešili, kdaj blizu odhoda?

Seveda, ko pridejo slabi rezultati, je trener prvi na udaru. A sezona je bila specifična, ne uprava in ne navijači se niso zavedali, kaj se dogaja v klubu. Na začetku nismo uspeli priti do določenih igralcev in smo vedeli, da bo morda prišlo do situacije, ko se bo potrebno odzvati. Nismo pričakovali tako zelo slabih izidov, a Sani in jaz sva vedela, koliko dela in truda je bilo vloženega. Zato smo se odločili, da najprej posežemo po menjavi igralcev. Prišli so Yogi Ferrell, Zoran Dragić in Alen Omić, nato se je čakalo, če se bodo rezultati vrnili. Vrnili so se fantastično. Če bi se slabi rezultati nadaljevali, bi morali pogledati na trenerja, a smo ves čas v njega verjeli in zato mu je klub stal ob strani. To je stvar izkušenj. V Zagrebu smo na začetku pogosteje menjali trenerje, a to ne daje rezultata.

S Ferrellom smo lani veliko tvegali. Iz ZDA je prišel v Panathinaikos, kjer je bil katastrofalen, a se tam ni vklopil. Ocenili smo, da igralec iz lige NBA ni kar naenkrat pozabil igrati košarko. Težave so bile bolj psihološke narave, dali smo mu priložnost, ki jo je v popolnosti izkoristil. O Zoranu in Alenu ne treba razpredati, na oba gledamo kot na domača igralca, ki sta se vrnila in odlično vklopila.

Za konec še beseda o letošnji ekipi, po pogovorih in spoznavanju karakterjev igralcev se zdi, da je to moštvo še boljše kot lansko. Kakšen je vaš občutek?

Zelo dober in pozitiven. V tem trenutku ne moremo napovedati rezultatov, odvisno bo od kemije, a tudi od nekaj dosedanjih izzivov. Nekateri glavni igralci so se nam priključili pozneje, Karlo Matković, Edo Murić, Lovro Gnjidić in Zoran Dragić. S tem da sta se Matković in Dragić v reprezentanci poškodovala. Dragića ne bo dva meseca, prišel je Aaron Harrison, ki bo potreboval čas. Trajalo bo, da se vse sestavi, a s to zmesjo izkušenj in mladosti ter energijo, ki jo imamo, mislim, da bomo vsi uživali. Zmag ne morem napovedati, a upam, da jih bo več kot lani. Zagotovo pa bomo igrali lepo košarko in bomo ena najbolj atraktivnih ekip.

Komentari

Vaš komentar