Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Iz Los Angelesa se je za Sportklub oglasil Jan Vide, velik slovenski košarkarski up, čigar odhod čez lužo je v njegovi domovini povzročil precej mešane odzive. Lanskoletni prvak in MVP mladinske evrolige z Real Madridom se je namreč nepričakovano odločil, da bo pot do svojih sanj iskal v ameriški univerzitetni ligi NCAA. Predstavil nam je svojo dosedanjo izkušnjo iz mesta angelov.
Ko je Jan Vide lani maja Real Madrid kot najkoristnejši košarkar popeljal na vrh mladinske evrolige, je ponovil dosežek svojega predhodnika iz nižjih selekcij belega baleta Luke Dončića. Takrat še 18-letni Domžalčan je v Sloveniji praktično čez noč postal precej bolj znano košarkarsko ime, primerjave z zvezdnikom Dallas Mavericks pa je označil za nesmiselne in brez pravega pomena.
Ob izjemnem uspehu so številni ugibali, kje bo nadaljeval svojo kariero, a takrat se je več ali manj že odločil, da se bo po sezoni preselil čez lužo in se pridružil kalifornijski univerzi v Westwoodu, predmestju Los Angelesa. Izbral je povsem svojo pot, ki je marsikoga presenetila, košarkarski program UCLA Bruins, kjer so svoj talent izbrusili nekateri velikani košarke, kot so Kareem Abdul-Jabbar, Bill Walton, Reggie Miller in Russell Westbrook.
“Po pravici povedani, do lanskega leta tudi jaz nisem vedel, kako velika stvar je v Ameriki univerzitetna košarka. Šele zdaj, ko sem prišel, sem sploh videl, kako vse to deluje,” je v pogovoru, za Sportklub se je oglasil po dopoldanskem treningu, priznal Vide. 19-letni branilec je bil zelo odkrit in povedal tudi, da je v Los Angeles po vseh uspehih v Madridu prišel z velikim egom, a so ga na univerzi ustavili in umirili.
Njegova vloga v prvi sezoni v univerzitetni ligi NCAA je precej manjša kot je pričakoval. Vendarle gre za precej drugačno vrsto košarke, zato se je bil primoran najprej prilagoditi. Dodatno mu minute odvzema dejstvo, da je novinec oz. prvi letnik, ki praviloma prejemajo manj priložnosti. Na 20 odigranih tekmah je v povprečju na parketu preživel le dobrih šest minut, v statistiko pa vpisal 1,7 točke.
Bližate se koncu prve sezone v ameriški univerzitetni košarki. Morda za začetek ocena dosedanje izkušnje, so bila kakšna presenečenja?
Izkušnja se je začela že na letališču. Ko sem šel čez carino, sem moral pokazati papirje. Policaj me je gledal in spraševal, kaj bom tukaj delal. Razložil sem mu, da bom igral košarko za UCLA. Takoj je spremenil obraz: ‘Uh, UCLA?’ Je navijač že od leta 1990. Sem se spraševal, zakaj gleda dijake igrati košarko. Tega tisti trenutek nisem razumel. Ko sem prišel sem, sem videl, da je v Westwoodu velika stvar, če igraš košarko za UCLA. Presenetilo me je, da je medijsko vse narejeno tako na veliki nogi.
Pogosto lahko slišimo mnenje, da v ZDA ni takšnega vzdušja na tekmah, kot v Evropi, a v univerzitetni košarki in ameriškem nogometu je na tribunah vroče, ni tako?
Ja, v našo dvorano pride na tekmo v povprečju 10 tisoč gledalcev. Na račun tega, da je veliko študentov, ki naredijo vzdušje. Spomnim se, ko sem šel prvič na tekmo ameriškega nogometa. Ogledal sem si UCLA. Mene je šokiralo. Navijači in navijačice skačejo, ognjemet, vse je kot v filmu.
Glede na sloves košarkarskega programa univerze UCLA, kjer so igral tudi asi kova Kareem Abdul-Jabbar, si kdo od nekdanjih študentov ogleda vaše tekme?
Prihaja dosti igralcev, ki zdaj igrajo v ligi NBA. Russell Westbrook je bil, ko smo igrali proti USC. Bil je tudi Kareem, Bill Walton je skoraj vsako tekmo. Veliko jih pride.
Glede na uspešno izkušnjo v Real Madridu in da, kot pravite, pred prihodom na UCLA niste veliko vedeli o NCAA košarki, kaj vas je na koncu prepričalo za odhod v ZDA?
Poznam veliko zgodb, ko se igralcem v Evropi ni izšlo, zaradi težkega prehoda iz mladinske v člansko kategorijo. Predstavili so mi zgodbo ameriške univezitetne košarke, ki je narejena tako, da pred tem prestopom igraš s svojo generacijo, torej od 18. do 24. leta, da ni prevelikega preskoka. Zaradi tega sem se tako odločil. Po drugi strani sem tudi bližje NBA skavtom.
Fascinantno je že njihovo rangiranje talentov vseh generacij, nekje od 13. ali 14. leta starosti naprej, ko se igralci delijo po zvezdicah glede na to, kako velik potencial premorejo.
In tudi, kako potem ekipe vse ocenjujejo. Povedali so mi, da imajo računalniški sistem, ki ocenjujejo ekipe, kdo je prvi na lestvici. To je noro.
Ali ste vedeli, da trenutno pod okriljem ameriške univerzitetne atletske zveze NCAA nastopa kar 12 slovenskih košarkarjev? Seznam igralcev najdete tukaj.
Glede na to, da ste šli v Madrid že tako mladi, se je bilo težje odločiti za selitev iz Slovenije v Španijo ali zdaj v Los Angeles?
Po pravici, težje mi je bilo iz Madrida naprej. Vedel sem, da je bila priložnost za odhod iz Slovenije zelo velika in redko pride takšna, da igraš za Real Madrid. Takrat sem si rekel: ‘Grem, zagotovo.’ Lansko sezono pa nisem vedel, kam bo šla moja kariera naprej. Če bi ostal v Evropi, v Španiji, šel v Ameriko … Spomnim se, da sem se z UCLA pogovarjal že od lanskega januarja. Težje je bilo sprejeti odločitev za odhod iz Madrida.
Ste imeli veliko ponudb iz Evrope?
Stvar, ki me je najbolj morila, je to, da se v Evropi vsi pogovori začnejo precej pozneje. Sezona se konča šele maja ali junija. V ZDA se že marca. Že lani marca so mi dali ponudbo, medtem ko v Evropi še nisem imel nobene. Bilo je govora, a nobene direktne ponudbe. Nato nisem vedel, kako bom zaključil svojo sezono v Madridu in sem se že prej odločil za UCLA.
Očitno imajo tudi skavting na ravni NBA klubov?
Trener me je tudi obiskal v Madridu. Zelo so bili zainteresirani.
Se je pa verjetno vaš vsakdan v Los Angelesu zelo spremenil od Madrida?
V Madridu je bila rutina. Kot bi imel vojaško disciplino. Vsak dan ob isti uri vstaneš, šola, treningi, učenje. Tukaj je vsak dan lahko drugačen. Bolj sem svoboden, sem pa tudi bolj odgovoren. Nihče me ne preverja, če grem v šolo, če spim doma, karkoli. Se pa moram pojavljati na treningih. Drugače se med sezono precej spreminja teden, sicer pa se običajno zbujam ob 7.00, v miru pokličem domov in pojem zajtrk. Trening imamo ob 9.00. Najprej eno uro v fitnesu, potem od 10.00 do 12.00 trening, odvisno od volje trenerja. Potem kosilo, rehabilitacija, kakšna masaža in nato šola. Šolo imam večinoma od 15. do 18. ure, potem se vrnem v dvorano še malce metati na koš.
Imate pa na voljo ves čas vse prostore?
To je res najboljša stvar. Dvorana je na prstni odtis. Lahko prideš kadarkoli. Prvi teden nisem mogel spati in sem bil že ob pol šestih zjutraj v dvorani. Prideš in prisloniš prst, avtomatske luči se prižgejo, vzameš žogo in ‘šutiraš’. Glede te infrastrukture in organizacije je kot liga NBA. Tudi potujemo z zasebnim letalom. Na letališče prideš neposredno do letala. To imajo res zelo dobro organizirano.
Vemo, da so šolnine v ZDA zelo drage in je šport vstopno okno za številne mlade. Kako pomembna vam je tam izobrazba, glede na to, da ste vendarle na zelo sloviti univerzi?
Če vprašate mojo mami, je to najbolj pomembna stvar. (smeh, op.a.) Brez dvoma je šola potihoma na drugem mestu, na prvem je košarka. Je pa dobro, da imam plan B. Še vedno precej časa posvečam šoli, da imam dobre ocene. Sem bil pa presenečen, saj nisem vedel, da se tukaj plačuje za univerze. Govorim s sošolci in mi povedo, da so vzeli kredit, da so sploh lahko tukaj. V tem smislu sem imel srečo, da so mi pokrili štipendijo.
ZDA so res specifične, pri nas to jemljemo kar za samoumevno.
Da, tudi glede zdravstva je podobno. V stanovanju smo dobili nekakšno opremo. Pridem tja in je napisan pravilnik. V enem odstavku piše: ‘Če ni resne poškodbe, ne kličite rešilca.’ Sem razmišljal, zakaj je to pomembno, kako naj jaz vem, kaj je resna poškodba. Potem so mi povedali, da lahko plačaš 900 dolarjev samo za prihod rešilca.
To drži, da morajo športniki vzdrževati neko povprečje ocen, če želijo igrati?
To je res. Mora biti minimalno povprečje. Če nimaš slabih ocen, ti nihče ne bo delal preveč težav, sicer pa ti lahko tudi trener kaj reče. Drugače dobimo precej pomoči. Če pokažeš zanimanje za šolo, lahko prejmeš dodatne mentorje in profesorje.
Je to mit ali resnica, da so za športnike na voljo kakšni dodatni lažji predmeti, s katerimi si tudi tisti, ki imajo težave, višajo povprečja?
(smeh, op.a.) Je veliko predmetov, za nekatere so kakšni težki, za nekatere so lažji.
Obstaja možnost, da na univerzi ostanete tudi vseh pet let, ali je vendarle cilj, da se čim prej prebijete med profesionalce?
Meni so še vedno glavni cilj in sanje, da zaigram v ligi NBA. Koliko časa bo to vzelo, ne vem. Upam, da bo čim prej. Takoj, ko bi se ta možnost odprla, bi jo zagrabil. Kolikor vem, je tukaj za športnike tako poskrbljeno, da imaš nekakšno doživljenjsko možnost, ki ti omogoča, da se kadarkoli vrneš na univerzo in zaključiš šolanje.
V zadnjih mesecih je bilo tudi v Sloveniji veliko govora o NCAA košarki, zagotovo več kot prejšnja leta. Predvsem po zaslugi vas in Saše Cianija, saj se redko reprezentančni talenti odločajo za univerzitetno košarko. Ste spremljali odzive?
Sem. Videl sem, da so bili bolj toplo-hladni. Gre za novo stvar. Tudi zame je bil to na začetku manjši šok, da bom šel v ZDA. Sistem in organizacija sta me prepričala. Bomo videli, kako se bo izšlo na koncu. Mislim, da je to dobra pot za mlade športnike. Jaz sem izobrazbo videl kot bonus, je pa to velik plus, da jo lahko dobiš med igranjem.
Kaj pa komentar na besede Saše Dončića, novega športnega direktorja slovenske reprezentance, ki meni, da se še nihče ni vrnil boljši, kot je šel tja?
Raje bom govoril na igrišču. Brez dvoma je to še dodatna motivacija. Rad bi pokazal, da je vso dodatno individualno delo, ki jih opravljam tukaj s trenerji, obrodilo sadove.
Kaj pa, če obrneva ploščo. Damian Lillard in Stephen Curry sta se šolala in igrala v NCAA več let in vemo, kaj danes pomenita v ligi NBA.
On je po mojem mnenju mislil z vidika, kot lahko povem iz prve roke, da je košarka tukaj malce drugačna. Tudi sistem. Tudi jaz sem potreboval nekaj časa, da sem se prilagodil. Res je bolj fizična igra in hitrejši tempo. Precej več se zanaša na igro ena na ena, na individualne kvalitete, medtem ko v Evropi je več taktike. Igralci, kot je Lillard, so šli čez ta sistem in ves čas veliko več delali na sebi, predvsem individualno in v NBA ligi naredili takšne kariere.
Nekako ste že odgovorili na naslednje vprašanje, ameriški sistem torej precej večji poudarek daje na individualni napredek. Morda s tega vidika vidite dodatno priložnost?
Lahko povem zgodbo, ko sem prišel sem. Jaz nisem preveč blestel kot obrambni igralec. Tukaj so mi rekli, da oni med tekmo štejejo ‘deflections’. Torej, kolikokrat se ti na tekmo samo dotakneš žoge v obrambi. Ni treba, da jo ukradeš, samo, da se je dotakneš. V primerjavi z lanskim letom sem v obrambi z rokama bolj aktiven. Potem so Američani takšni, da radi dajo žogo pod pazduho in gredo z glavo skozi. Zelo moraš biti fizično pripravljen za obrambo in napad. Tukaj je velik poudarek na fizični pripravi.
Vaša vloga sicer letos ni bila velika, sezone pa bo kmalu konec. Ste kaj govorili glede vaše vloge v prihodnosti? Verjamem, da si želite večje. Kako poteka boj za minute?
To vprašanje sem si tudi že jaz večkrat postavil. Američani so prepričani v to, da novincem ne dajejo velike vloge. Jaz sem prišel s pričakovanji, da sem pripravljen. Sploh po vsemu, kar se je zgodilo v Evropi, sem prišel z velikim egom. Tukaj so me ustavili in umirili, da najprej vidim in se prilagodim na situacijo. Vidim, da s treninga do treninga bolje razumem njihov sistem in razmišljanje. Bomo videli, kako bo naslednje leto.
Torej zagotovo ostajate še vsaj eno sezono?
To bomo še videli, kako se bo sezona odvila do konca. Ampak, ja. Od lani se je zamenjalo deset igralcev. Mi imamo največ prvih letnikov, sedem nas je. Če kdo spremlja naše rezultate, vse tekme, ki smo izgubili, smo jih za šest do osem točk. To ni veliko, a nekaj nam še manjka. Je pa program zasnovan tako, da nas čez leta pripelje do boljših izidov.
Za March Madness imate možnosti? Tudi tukaj je zanimiv sistem uvrstitve.
Na March Madness pridejo vsi zmagovalci konferenc. To je vstopnica. Mi bomo svoj konferenčni turnir igrali naslednji teden v Vegasu, od srede do nedelje. Igra se na izpadanje. March Madness je nato sestavljen iz 64 ekip. Ene ekipe dobijo še posebna povabila, ki jih izbere računalnik. Mi imamo v teoriji možnost za uvrstitev samo v primeru, če zmagamo našo konferenco.
Širok nabor univerzitetnih ekip
Piramida NCAA je izjemno razvejana in razdeljena v več divizij. Z vidika lige NBA je v današnjem času pomembna praktično zgolj divizija I. Samo to sezono v njej tekmuje kar 362 univerz, razdeljenih v 32 konferenc. Vide z UCLA nastopa v konferenci Pac-12. Med najboljše konference poleg omenjenih dveh sodijo še Big 12, Big Ten, Big East, SEC in ACC.
Kaj je March Madness?
Vsako sezono prvaka NCAA določi zmagovalec zaklučnega turnirja, ki se imenuje March Madness, oziroma po slovensko marčevska norost. Turnir se igra na izpadanje, vedno odloča ena tekma.
Ste v isti konferenci kot Bronny James, sin LeBrona Jamesa. Kako je bilo na dvoboju?
Prejšnji teden smo igrali proti njim. No, jaz sem bolj sedel, ampak ja. (smeh, op.a.) Ne želim biti preveč pameten, a vidi se, da ima na sebi nepotreben pritisk, glede na to, da nanj vsi gledajo kot sina najboljšega igralca vseh časov.
Podobno, kot ste nase navlekli primerjave z Luko Dončićem, ko ste šli za njim v Madrid in nato še izbrali njegovo nekdanjo številko 17.
To sem jih pa poslušal. (smeh, op.a.) To sem samo zato, ker nisem mogel številke sedem. Za kar se pa lahko zahvalimo Urbanu Klavžarju.
Ko sva že pri Dončiću, kako velika stvar je v ZDA, je tako velik, kot si predstavaljamo, ali še večja?
Še večja. Vsak, ki me vpraša, iz katere države sem in odgovorim iz Slovenije, me čudno pogleda. Ko rečem Luka Dončić, potem vsi vedo. Res noro, kaj on dela. Neverjeten je.
Ste v Los Angelesu uspeli obiskati kakšno tekmo lige NBA?
To še ne, sem pa uspel iti na hokej. Anže Kopitar! Že prej sem v Sloveniji spremljal hokej, tukaj sem dobil priložnost. Za NBA bomo pa še videli, raje pogledam kakšno tekmo evrolige.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!