Brez dežnika je raj na zemlji našel v Ljubljani

Ko je ob koncu minulega meseca žreb predtekmovalnih skupin za svetovno košarkarsko prvenstvo 2023 v isto skupino potisnil Slovenijo in Gruzijo, je bilo jasno, da bo naš sogovornik v kratkem tudi Vladimer Boisa. Dobro desetletje po koncu kariere namreč opravlja vlogo podpredsednika Košarkarske zveze Gruzije. Med drugim.

“Religija, gostoljubje, vino in dobra hrana,” kot iz topa izstreli, ko spregovori o rodni Gruziji. Tudi košarka? “Tudi, tudi. Boste videli avgusta,” se nasmehne danes 41-letni Vladimer Boisa, ki je iz Rustavija v Slovenijo pripotoval leta 1998. Podpisal se je pod pisano košarkarsko kariero, med katero je kot 208 centimetrov visoki krilni center igral tudi za Sieno, Zadar, Aris in Menorco. Predvsem pa za ljubljansko Olimpijo, ki ga je najbolj zaznamovala. Košarkarske copate je na klin obesil leta 2012. Stik s košarko ohranja kot športni direktor gruzinske reprezentance in podpredsednik tamkajšnje košarkarske zveze. Kruh pa si služi predvsem z lastno blagovno znamko vina in žganih pijač. Ob intervjuju si je v enem od ljubljanskih lokalov vseeno naročil kavo in se razgovoril o Ljubljani, družini, košarki …

Vladimer Boisa
Vladimer Boisa. Foto: MaPa

Ob koncu izrazito deževnega tedna, bi vas najprej vprašali, ali se po ulici sprehajate z dežnikom.

Vem, zakaj vas to zanima. Ha, ha … Nekoč, verjetno pred več kot dvajsetimi leti, sem vam dejal, da pravi moški v Gruziji ne uporablja dežnika. Še danes je tako. Redko boste naleteli na moškega z dežnikom. Jaz pa … Malenkostno sem se prilagodil. To pomeni, da dežnik odprem le v redkih primerih. Če je res nujno.

Bi zase dejali, da ste Ljubljančan?

Ko odhajam v Gruzijo, mi Slovenci rečejo, da odhajam domov. Ko potujem v obratni smeri, pa mi prijatelji v Gruziji govorijo, naj lepo potujem – domov. To me veseli. Nisem Slovenec. Sem pa Ljubljančan. Morda kar največji Ljubljančan, kar jih poznate.

V Ljubljani živite že četrt stoletja. Ali tukajšnje okolje še primerjate z Gruzijo?

Kakovost življenja je v Sloveniji neprimerno večja. Povezave, izobrazba, storitve, javni prevoz … Razlike so res velike. A življenja v Ljubljani ne cenim le zaradi primerjav z Gruzijo. Marsikje sem igral, z marsikom sem se pogovarjal, pa vam lahko mirno rečem, da je Ljubljana raj na zemlji. Tukaj sem našel mir in lepoto. Poglejte, gre za eno od evropskih metropol, v kateri je dosegljivo skoraj vse. Tudi razdalje so majhne. Pogosto se nasmehnem, ko slišim pritoževanje nad prometnimi zamaški. Gneča? Res?! Pridite v Tbilisi! Tam ima delavec le dve možnosti. Prva je, da na delovno mesto pride predčasno. Druga pa je zavestno zamujanje. Med obema scenarijema je le še stanje na cesti, tudi po uro ali dve. Ne, v Ljubljani ni gneče. Ko boste naslednjič stali na cesti, pomislite na to.

Dres Olimpije je nosil v dveh obdobjih. Foto: Aleš Fevžer

Ste leta 1998 vsaj delno predvidevali, da gre za okolje, ki vam bo spremenilo življenje?

Takrat sem imel v glavi le košarko. Nisem prav veliko razmišljal o življenju. Olimpija je takrat slovela po odličnem delu. Bila je evropski klub, odlična valilnica in odskočna deska. Zabičal sem si, da bom prišel in garal. Za vsako ceno. Cena je bila visoka. Res se je veliko treniralo. Spominjam se, da smo trenirali 31. decembra zjutraj in nato 1. januarja zvečer. Tudi med sezono ti kot igralcu ni prišlo na misel, da bi ponočeval. Če si, si na treningu še bolj trpel. In ko me je klub poslal na kaljenje v Postojno in Slovan, to ni pomenilo, da sem odšel v lahkotnejše okolje. Ne, Zmago Sagadin je vseskozi nadzoroval vsakega posameznika. Povsod je imel svoje ljudi. Po treh letih sem priložnost dobil tudi v Olimpiji. Ponosen sem, da sem bil nato tudi kapetan članske ekipe. Sem pa hitro vzljubil tudi okolje. Tivoli, mestno središče … Pozneje sem spoznal še bodočo ženo. In ko spoznaš ljubljeno osebo, dvomov o ustalitvi ni več.

Jabolko ne pade daleč od drevesa. 19-letna hčerka Naja je odbojkarica kamniškega Calcita, štiri leta mlajši Lian je košarkar Ljubljane.

Oba uživata v tem, kar počneta. To je za starša najlepše. Z ženo otrok nisva nikoli silila v šport. Hčerka je nekako zajadrala v odbojka. Sprva je igrala v Ljubljani, nato v Kamniku. Prebila se je do reprezentančne ravni. Sem pa vesel in ponosen, da ob odbojkarski karieri uspešno tudi študira. Postala bo pravnica. Sinova pot je malce drugačna. Dolgo je igral nogomet, pa se mu je zameril. In se je znašel v košarki. Vesel je in napreduje. S svojo ekipo je prav ta tedne zaigral za zaključnem turnirju U-16.

Vaš poklic danes povezuje Gruzijo in Slovenijo.

Rad imam Ljubljano, a moje korenine so v Gruziji. Zato je ta usmeritev logična. Morda ne veste, da sem slovenske gospodarstvenike že večkrat peljal v Gruzijo, kjer so se sestali s tamkajšnjo gospodarsko zbornico. Za takšne projekte me včasih angažira tudi gruzinska ambasada. Za prijatelje in znance organiziram izlete v Gruzijo. A moj osnovni posel so vina in žgane pijače. Pa pri tem ne želim biti le nekdanji košarkar, ki svoje ime posodi steklenici. Ne, sprva sem bil vključen v celoten proces. Začenši s trgatvijo. Še danes želim biti v stalnem stiku. Nikakor pa ne bi zmogel brez pomoči sestre, ki danes drži roko nad vsem.

Začelo se je z belim vinom …

Kupil sem vinograd in se naslonil na osem tisoč let staro tradicijo pridelave vina. Nato sem se začel ukvarjati z maceriranim vinom. Nikoli nisem želel hiteti. Zakaj? Želim, da je vino, ki ga prodajam, res kakovostno. Še dandanes pred procesom stekleničenja najboljši vinar v Gruziji oceni kakovost. No, naslednje poglavje je bil brandy. Kupil sem namreč destilat in angažiral dva tehnologa. Pripravila sta mi tri različne linije. Dolgo sem preizkušal, v katero smer se podati. Za mnenje sem prosil mnoge strokovnjake. Udeležil sem se celo tekmovanja vinarjev na Krvavcu. Na koncu je zmagal brandy iz steklenice, v kateri ga je ostalo najmanj. Tako je nastal brandy Boisa VSOP. Nato sem mu dodal še XO.

Vladimer Boisa
Foto: MaPa

Ostajate pa tudi v tesnem stiku s košarko, in sicer kot podpredsednik košarkarske zveze in športni direktor reprezentance. V tej vlogi vas bomo spoznali tudi med svetovnim prvenstvom. Kakšen je danes košarkarski utrip v Gruziji?

Lepo je biti del zgodovine. V tej luči sem ponosen, da sem bil del reprezentance, ki se je prebila na EuroBasket. Zdaj se v neki novi vlogi veselim svetovnega prvenstva. Dejal bi, da vlada v državi neka košarkarska evforija, predvsem pa se razrašča spoštovanje do tega športa. V Gruziji je zelo priljubljen ragbi. Seveda, tudi nogomet. A nekako smo košarkarji zdaj znova preskočili oba športa. To se kaže tudi v odzivu pokroviteljev in države. Trenutno v načrtovanju priprav na SP 2023 ne vidim nekih omejitev.

VIDEO: o žrebu skupin za SP 2023 v Manili

Kako pa gledajo oziroma gledate na Slovenijo in slovensko košarko?

Verjeli ali ne, a pred žrebom smo želeli na Japonsko in se pomeriti s Slovenijo. Ob Venezueli in Zelenortskih otokih imamo lepo priložnost za napredovanje. Se pa vsi dobro zavedamo, da je prvi favorit skupine Slovenija. Kako ne bi bila, ko pa bo zanjo znova zaigral Luka Dončić?! Ne bom povedal nič novega, če ga hvalim. A če govorimo o medsebojni tekmi, je pomembno tudi to, da je z naskokom najboljši igralec tudi kreator igre. Igra na odločilnem položaju. On je nadgradnja vsega, kar je imela slovenska reprezentanca, pa vemo, da so zanjo igrali brata Dragić, Smodiš, Nesterović, Milič … Luka je kakovost in prepoznavnost dvignil do neba. Slovenija je v Gruziji zelo dobro zapisana. Ta most smo ustvarili prav košarkarji, ki smo igrali v Ljubljani. Vladimer Stepania, Manučar Markoišvili, Nikolos Ckitišvili … Da, tudi jaz. In ko sem postal podpredsednik košarkarske zveze in športni direktor reprezentance, sem Gruzince skoraj vsako leto pripeljal na priprave v Slovenijo. Vedno smo bili navdušeni.

Je mlad košarkar v Sloveniji v veliki prednosti pred vrstnikom iz Gruzije?

Slovenija je na ravni infrastrukture v velikanski prednosti. Tukaj ima vsaka šola v vsaki vasi spodobno dvorano za trening. Pri nas imamo takšne le tri ali štiri dvorane. Naslednja velika prednost, ki jo slovenski klubi in reprezentance spretno izkoriščajo, pa je geografska vpetost v zelo zanimiv košarkarski prostor. Zraven sta Italija in Hrvaška, nedaleč stran je Srbija. Gruzija ima ob sebi Azerbajdžan in Armenijo, nato pa Rusijo, s katero ne moremo igrati, ter Turčijo, ki ne želi igrati z nami. Menim tudi, da ima slovenska košarkarska stroka bolj jasno in izobraženo sliko o tem, kako delati z mladino.

Koliko pa je Gruziji prinesla vloga gostitelja predtekmovalne skupine zadnjega EuroBasketa?

Verjamem, da so zaradi EuroBasketa mnogi mladi vzljubili košarko. Priznam pa, da smo na drugih ravneh pričakovali več. A tudi Italijani so imeli težave. Mi morda še malce več. Zaradi koronavirusa in precejšnje oddaljenosti je bil obisk iz tujine slab. Grenak priokus je ostal tudi zaradi rezultatskega neuspeha. Brez prvega zvezdnika Tornike Shengelie, ki je staknil poškodbo, smo ostali celo brez napredovanja. Sem pa ponosen na organizacijo. Pa tudi na to, da smo prvenstvo pripeljali v Gruzijo. V lobiranje smo vložili veliko truda.

Do Cedevite Olimpije je zelo zadržan. Foto: Aleš Fevžer

Mnogi, tudi slovenski košarkarski delavci, so Mednarodni košarkarski zvezi očitali, da je Gruziji organizacijo namenila, pa čeprav Tbilisi takrat še ni imel ustrezne dvorane.  

Na glasovanje je z nami prišla celo predsednica države, s čimer smo pokazali resnost. Predvsem pa je pomembno, da smo dvorano zgradili.

Je dvorana po prvenstvu funkcionalna in rentabilna?

To je nova težava. Preprosto, v Tbilisiju ni dovolj kvalificiranih ljudi, da bi jo vzdrževali in ohranjali pri življenju.

Pred leti ste izjavili, da bi z veseljem delovali tudi v slovenski košarki, konkretno v Olimpiji?

Da, a delal bi v Olimpiji. V Olimpiji.

Torej ne v Cedeviti Olimpiji?

V Olimpiji. Pri tej temi sem malce občutljiv. Olimpija mi je dala veliko, v košarki vse. Zato me marsikaj boli.

Konkretno?

Poglejte, vsi se navdušujemo nad evroligaškima zgodbama Partizana in Crvene zvezde. V Ljubljani tega ni. In ne bo. Že vzdušje na tekmi je drugačno. Včasih ni bilo tako. Takrat je bila na tribunah navijaška skupina Green Dragons. Prisotnost takšnih navijačev je nujna. Zato ne razumem, zakaj v klubu niso sposobni poiskati skupnega jezika z njimi. Sem pa tudi zadržan do Cedevite. Vem, da je klub zdaj na organizacijsko precej višji ravni. Tudi izplačila so redna. A to bi lahko v Ljubljani s pokrovitelji storili tudi brez združitve s Cedevito. Pa nisem edini nekdanji košarkar, ki razmišlja na takšen način. Da ne bo pomote, spoštujem poslovneža, ki pride v Ljubljano in vloži denar v klub. A to potem ni več tista Olimpija. Morda tudi zaradi tega v Ljubljani ni prave pripadnosti.