Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalNa slovenske nastope na Okinavi je padel zastor. Začelo se je s severnokorejsko raketno budnico in nadaljevalo z ognjemetom Slovenije, ki si je z letališča v Nahi na jugu otoka priborila še polet v Manilo, kjer bo še naprej sanjala o kolajni. Med tekmo z Nemčijo smo na eno oko zamižali in Japonsko zapuščamo z zelo pozitivnimi vtisi.
Ob prihodu na Okinavo smo bili deležni dveh šokov. Prvi je bil ob prehodu skozi vrata letališča na jugu otoka. Vročina in predvsem visoka vlaga sta spominjali na vstop v savno. Po uspešnem prilagajanju na vožnjo po levi strani ceste, sta nas prvo noč iz postelj vrgla še vsesplošni alarm in sporočilo za nevarnost na mobilnih telefonih. Japonska vlada je urgirala po (neuspešni) izstrelitvi severnokorejskega satelita in nas pošteno preplašila.
Uvodno sporočilo na mobilnikih smo vzeli resno. Ne prejmeš vsak dan (ali noč) urgentnega alarma, da bi lahko otok dosegla raketa iz Severne Koreje. Po praznih ulicah je skozi obcestne zvočnike donelo opozorilo, ki ga zaradi nepoznavanja jezika nismo razumeli. Hitro prečesavanje japonskih medijev nas je le pomirilo, saj je na Okinavi to pogost pojav.
Krajši spanec je imel zato tudi Luka Dončić, je povedal naslednji dan na novinarski konferenci pred začetkom Mundobasketa. “Bolj slabo sem spal. Alarm? Noro. Videl sem, da prihaja raketa. Malce sem se zbal,” je ob druženju z novinarji dejal prvi zvezdnik svetovnega prvenstva. Na predstavi se mu to ni poznalo, ob debiju na mundialih je ob zmagi proti Venezueli debitiral s 37 točkami.
Dončić z naskokom največji zvezdnik Okinave
Luka je sicer povsem obnorel Japonce. Čeprav je bilo slovenskih navijačev celo najmanj med osmimi državami, ki so nastopale na Okinavi, je bilo na tribunah z naskokom največ dresov s številko 77. Domačini so ga vzeli za svojega, na lica so si narisali celo slovenske zastave, v zrak pa dvigovali napise v podporo njemu in Sloveniji. Že predstavitev pred tekmo poskrbi za glasne vzklike in nato tudi vsak njegov stik z žogo. Da o njegovih košarkarskih vragolijah ne izgubljamo besed. Vstopnice Okinava Arene so se dobro prodajale zaradi njega. Že pred prvenstvom je bilo jasno, zakaj so si Japonci za nastope na Okinavi izbrali prav Slovenijo.
Okinava je od otoka Kjušu, najjužnejšega od štirih velikih otokov, ki sestavljajo Japonsko celino, oddaljena dobrih 600 kilometrov. Okinava Arena leži v osrednjem delu otoka. Na zahodno stran je mesto Chatan, ki je na otoku z ogromno prisotnostjo ameriške vojske tudi najbolj pod vtisom priseljencev iz ZDA. Nenazadnje reprezentance bivajo v t.i ameriški vasi. Zabaviščni kompleks za Američane na Okinavi, teh naj bi bilo kar kakšnih sto tisoč, zagotavlja občutek domačnosti in predstavlja popestritev za preostale prebivalce ter turiste. Nič čudnega, da se Američan v slovenski reprezentanci Mike Tobey na Okinavi počuti kot doma.
Na vzhodni strani dvorane je Okinava City, ki je že manj turistična. Sicer je spodnja tretjina otoka večinoma urbanizirana, z redkimi zelenimi površinami. Te najdemo severneje. Že ura vožnje je dovolj, da se po avtocesti, na kateri je hitrost omejena na zgolj 80 kilometrov na uro, znajdemo v pravem tropskem raju. Hribovita pokrajina, gosto rastje, palme in seveda peščene plaže.
Rajske plaže obdane z nevarnim morskih življenjem
Nepreviden skok v morje vas sicer lahko tukaj drago stane. Plaže Okinave obdajajo številni koralni grebeni, naravne morske jame in bogato morsko življenje. Zato je otok raj za potapljače in podvodne raziskovalce. A previdnost ni odveč, saj je otočje tudi dom številnih za človeka nevarnih živalskih vrst. Na slednje nas je ob prihodu ob obalo že prvi dan opozoril domačin.
Nevarnost predstavljajo močni tokovi, je dejal in od živali izpostavil strupeno morsko kačo. Nevarne so še meduze, hobotnice, ribe in tudi nekatere korale. Lokalno prebivalstvo se večinoma v vodo odpravi zgolj na ograjenih delih morja in pod budnim očesom reševalca iz vode. Hkrati so večinoma od glave do pet odeti v neopren.
Prijazni Japonci in odlična ter ugodna kulinarika
Kdor se z japonsko kulturo še ni srečal, pa čeprav se Okinava zaradi lege precej razlikuje od preostalega dela države, bo sprva presenečen tudi nad prijaznostjo in ustrežljivostjo domačinov. Uvidevni so na cesti, ob cesti in povsod drugje. Še najbolj omejujoče je slabo poznavanje angleškega jezika, ki je kljub močni ameriški prezenci na razmeroma nizki stopnji.
Eno prijetnejših presenečenj je bila zagotovo cenovna dostopnost, resda tudi zaradi trenutno šibkejšega jena. Dve polni vrečki iz trgovine za manj kot 30 evrov. Poln obrok s pijačo brez težave dobiš pod desetimi evri. Tudi ob uživanju tradicionalnega ramna, sušija in ostalih japonskih dobrot, denarnica ne trpi kot v Sloveniji. Pa čeprav je standard na Okinavi malenkost višji od slovenskega povprečja. Povprečna plača na Okinavi denimo znaša približno 2.400 evrov bruto, 200 evrov več od slovenskega povprečja.
Gre tudi za državo pravil, ki jim Japonci brez kančka dvoma povsem sledijo. Improvizacije niso vajeni. Tako je tudi član nemškega strokovnega štaba, ki se je želel izpod tribune vrniti proti garderobi, ostal pred vrati, saj na akreditaciji ni imel prave številke. Pregovarjanje ni pomagalo. Poskus uporabe bližnjice je, na njegovo veliko jezo, spodletel.
Vstopnica v Manilo potrjena, edina ovira: tajfun!
Ko ura odbije 0.30, kar je uradni čas zaprtja prostora za delo novinarjev, je potrebno zapustiti dvorano. In niti minuto čez. To je pogosto živce kravžljalo prav slovenskim predstavnikom sedme sile, saj je Slovenija na Okinavi vse tekme odigrala v večernem terminu. Ker je časovni pas v Sloveniji v zaostanku sedmih ur, se je naše delo običajno zavleklo pozno v noč. Nadaljevati smo morali “doma”.
Slovenci so med našim spoznavanjem Okinave nanizali štiri zaporedne zmage in z velikim uspehom proti Avstraliji “bookirali” tudi letalske vozovnice za Filipine. Prav na dan tekme je otok zajel močan veter. Povzročil ga je tajfun, ki je že nekaj dni prej nastal nad Filipinskim morjem, več sto kilometrov vzhodno od Okinave. Sprva je bilo predvideno, da bo nevihta dosegla tudi nas, a jo je nato odneslo južneje. Nevarnosti na Okinavi smo ušli, a kaj, ko je tajfun po novem odhitel proti Tajvanu. Prav tam nas namreč večina presede na drugo letalo za pot do Manile.
Po zadnji tekmi Slovenije, ki je dvoboj z Nemci vzela zelo ležerno, medtem ko med košarkarji ni bilo zaznati pretiranega razočaranja, še zadnjič preverimo stanje na letališču v Tajpeju, spakiramo kovčke in se pripravimo na let nekaj sto kilometrov južneje, kjer bodo Slovenci že v sredo poskušali nadaljevati sanje o medalji s svetovnega prvenstva. Maligayang pagdating, Manila!
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje