Košarkarjeva resnica: zakaj v ZDA?

Sergen Macura. Foto: ABA

Slovenski reprezentant Sergej Macura je naslednji v nizu košarkarjev, ki so sprejeli izziv ameriške študentske lige NCAA. Ljubljančan je ob slovesu od Mege v pogovoru za Sportklub predstavil košarkarski zorni kot.

“Če bomo vse skupaj le nemo spremljali, bomo čez nekaj let v evropskih dvoranah gledali le drugorazredne Američane in ostarele Evropejce,” je v nedavnem intervjuju za naš medij dejal predsednik Košarkarske zveze Slovenije in član vodstva mednarodne zveze Matej Erjavec ter tako izražal skrb na račun eksodusa mladih košarkarjev v ameriško študentsko ligo NCAA. Ta je dolgo slonela na amaterskih temeljih. Ker pa zdaj lahko mladi košarkarji tam tudi dobro zaslužijo in ob tem študirajo, za mnoge prave dileme niti ni več.

Med tistimi, ki bodo že z novo sezono srečo poskusili v ameriški študentski konkurenci, je tudi Sergej Macura. Donedavni košarkar beograjske Mege in član srebrne mlade reprezentance je sprejel izziv univerze Mississippi State.

“Selitev je bila aktualna že vse od začetka aprila. Zdaj je zapečatena,” pravi 21-letni in 204 centimetrov visoki Ljubljančan. V pogovoru za Sportklub je odstrl zorni kot mladega košarkarja.

Sergej Macura: slovenske barve je branil med mladinci, mlajšimi člani in člani. Foto: Fiba

Intervju: Sergej Macura

Zakaj ZDA, zakaj NCAA?

V zadnjih letih se je liga NCAA dvignila na višjo raven. Veliko se sicer govori o plačilih, a dejstvo je, da je tudi tekmovanje boljše, bolj razvito in podprto s kakovostnim programom. Za mlade košarkarje so ameriške univerze zelo dobra možnost. Tudi velik del moje dosedanje ekipe se seli v ZDA.

Ne gre le za košarkarske motive, mar ne?

Tam se igra košarka na visoki ravni. Ob tem pa lahko košarkar tudi študira. To je za mladega športnika zelo pomembno. Zavedam se, da je kariera omejena na 10 ali 15 let. Nato pa športnika čaka nova kariera. Vem, da bom po upokojitvi še delal. Če se bom ob športu izobrazil in prejel diplomo, mi bo v življenju vsekakor precej lažje.

Verjetno pa ste tudi vi naleteli na kritike evropskih klubov in celo Fibe. Kako kot košarkar komentirate to nezadovoljstvo?

Razumem tudi drugo stran. Evropska košarka se zaradi plačil v ligi NCAA spreminja. Pričakujem, da bo ta proces še bolj izrazit. Evropska košarka se je znašla v neprijetnem položaju. Dejstvo je, da lahko le malo klubskih okolij konkurira ponudbam iz ZDA. Pa še to zgolj na finančni ravni. Evropa? Da, zdi se, da bo to del sveta, v katerem bodo košarko igrali malce starejši košarkarji. Razumem pomisleke. Tudi sam imam rad evropsko košarko. A trend je jasen in razumljiv.

Pod črto, košarkar prejme plačilo, ima urejeno šolnino in možnost košarkarskega razvoja. Za vas torej prave dileme ni bilo?

Omenil bi tudi samo košarko in možnost dokazovanja. V velikih evropskih klubih mlademu košarkarju pogosto ne odpuščajo napak. Ko jo stori, se preselil na klop. Posledično igra v krču. V ligi NCAA igraš med vrstniki, vsi delajo napake, a se skozi ta proces učijo ter napredujejo. Poleg tega je sistem obdan z odličnimi pogoji za delo. Res je, zame prave dileme ni bilo.

Omenili ste četico košarkarjev iz Mege, ki se seli v ZDA. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da niti v rokah drži znani zastopnik košarkarjev Miško Ražnatović.

Miško bo vedno storil vse, kar je v njegovi moči, da svojemu košarkarju priskrbi najboljše mogoče okolje. Pred časom me je vprašal, ali me zanima Amerika. In tako je zbral ponudbe, pri čemer je upošteval tudi igralne sisteme. Na koncu mi je predstavil ponujeno možnost. Jaz sem jo izbral. Zelo preprosto.

Macura: februarja v reprezentanci prvič v novinarskem primežu. Foto: Filip Barbalič

In kaj vas čaka v ZDA?

Pred dokončno odločitvijo sem zbral kar nekaj informacij. Mississippi State se lahko pohvali z odlično navijaško podporo. Trener Chris Jans je velik strokovnjak. Ekipa je del marčevske norosti.

Kaj pa študij?

Razmišljam predvsem o ekonomiji in menedžmentu. To me zanima, je povezljivo s košarko in koristno za obdobje po koncu kariere.

Slovenska reprezentanca?

Sprva me čaka še nekaj pogovorov, izpolnjevanje vseh obrazcev in tudi pot v Ameriko. Zato je moje reprezentančno poletje še malce v zraku. Bomo videli.

V kakšnem spominu vam bo ostala Mega?

V zelo lepem. Morda ste zaradi teh besed presenečeni, saj minutaža res ni bila velika. A to je bila moja prva sezona. Gre pa za okolje, v katerem se košarkarje postopoma potiska v prvi plan. S svojimi igrami sem zadovoljen. Nekaj sem le pokazal. Če ne bi, me ne bi povabili v ZDA. Predvsem pa sem v tem letu osebnostno dozorel in se zelo razvil.

V dresu Mege. Foto: ABA/Dragana Stjepanović

V članski ekipi “puščate” rojaka Urbana Krofliča. V mlajših kategorijah pa nase že opozarja izjemno nadarjeni 16-letni Lun Jarc.

Urban bo v novi sezoni zagotovo deležen večje vloge. Prepričan sem o tem, da jo bo znal izkoristiti. Lun? Ogledal sem si nekaj njegovih tekem, ko je igral v konkurenci precej starejših fantov, a pokazal nadarjenost. Tudi telesno se lepo razvija. Pred njim je lepa prihodnost. Poleg tega pa je v pravem klubu.

Kaj pa brat Jurij, ki je zaradi poškodbe izpustil celotno sezono?

Prav pred kratkim sva skupaj trenirala. Pripravljen je na vrnitev. Obenem tako motiviran še ni bil. Iskreno mu želim uspešne nadaljnje korake.

Košarkarska dinastija

Starejši brat Jurij Macura, nazadnje član Krke, in tudi reprezentant, se torej vrača po poškodbi. V izbrani vrsti pa deluje tudi oče Marko Macura, sicer zdravnik, nekoč pa košarkar Slovana, Ilirije in Zagorja. Košarkarica je bila tudi sestra Živa Macura, ki je igrala za Ježico, Ilirijo in Celje, zdaj pa je anesteziologinja v UKC Ljubljana. Mama Urška je bila košarkarica pri Iliriji, dedek Bogdan Lomšek pa košarkar in trener pri Slovanu. Da kri ni voda, dokazuje še povezava z Brankom Macuro, nekdanjim košarkarjem splitske Jugoplastike. Gre za strica Marka Macure.