Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Slovenska košarkarska reprezentanca se je na letošnjem svetovnem prvenstvu med najboljših osem prebila kljub precejšnji podhranjenosti na obeh visokih položajih. Ob naturaliziranemu Miku Tobeyju je poskušal luknjo znova krpati Žiga Dimec, medtem ko Bine Prepelič in Jakob Čebašek z 200 centimetri še zdaleč ne veljata za klasična krilna centra. Kakšna je prihodnost Slovenije na položaju, kjer je bila pred leti najmočnejša? Za Sportklub je spregovoril vodja reprezentanc mlajših starostnih kategorij Mirko Jurjavčič.
Časi, ko sta pod obročem kraljevala člana klubov iz lige NBA Rašo Nesterović in Primož Brezec ter ob njima na obeh višjih pozicijah vrhunska evroligaša Erazem Lorbek in Matjaž Smodiš so že davno mimo. Prejšnji teden je od uradnega reprezentančnega nastopa zadnjih dveh od četverice – Smodiša in Lorbka – minilo že 12 let. Prišla sta na EP 2011. Nato je naziv prvega centra reprezentance prevzel Gašper Vidmar, čigar zadnji nastop je, prav tako prejšnji teden, presegel že mejo petih let.
Vse od takrat ima Slovenija na položaju petice ogromne težave in jih je v tem obdobju krpala tudi z dvema Američanoma – Jordanom Morganom in Mikom Tobeyjem. Slovenskih centrov na najvišji ravni košarke praktično ni več. Ne v evroligi in ne v evropskem pokalu. Niti v katerem od boljših evropskih državnih prvenstev.
Drugi center Slovenije na EP 2017, OI 2021, EP 2022 in SP 2023 Žiga Dimec je minulo sezono igral v drugi japonski ligi. Naslednjo bo v drugi turški ligi. To ni kritika 30-letnemu Celjanu, temveč pokazatelj, s kakšnim pomanjkanjem se trenutno sooča slovenska košarka.
“Prihaja kar nekaj visokih fantov”
Podali smo se v lov na iskanje bodočih kandidatov za položaj pod obročem v slovenski izbrani vrsti. S pomočjo Mirka Jurjavčiča smo se osredotočili na košarkarje, ki nastopajo tudi za nižje reprezentančne selekcije in tako sodijo med najperspektivnejše v državi.
“Primanjkljaj je bil nekje do generacije 2000. Zdaj mislim, da prihaja kar nekaj visokih fantov, če bodo prehod iz mladinske v člansko vrsto prestali uspešno. Zdaj morajo dobiti priložnost, pa se bo zagotovo kakšen razvil,” je optimističen vodja reprezentanc mlajših starostnih kategorij pri KZS, ki je optimizem podkrepil s podatkom: “Generacija od letnika 2002 do 2004 ima devet ali deset fantov, ki v višino meri od 200 do 210 centimetrov. Toliko jih še nisem imel.”
V slovenski ligi luknje krpajo tujci
V slovenskem prvenstvu je med enajstimi klubi trenutno 15 slovenskih košarkarjev, ki v višino merijo vsaj 205 centimetrov in so uradno zabeleženi na enem od obeh visokih položajev. Med krilnimi centri in centri najdemo prav toliko tujcev, ki krpajo primanjkljaj domačih visokih košarkarjev. Le Šentjur pa trenutno v kadru nima tujca na položaju štiri ali pet.
V iskanju bodočega centra smo košarkarjem, ki si kruh služijo v tujini ali so člani nižjih reprezentančnih selekcij, prišteli še tiste, ki nastopajo na domačih tleh. Prečesali smo tudi članska moštva enajstih slovenskih prvoligašev, kar sicer ob številnih nedelujočih in neposodobljenih klubskih spletnih straneh ter manjkajočih podatkih na strani Lige Nova KBM ni bilo najlažje. Upoštevali smo vse, ki štejejo največ 25 let in v višino merijo vsaj 205 centimetrov. V izboru jih je ostalo 19. Od tega jih je 14 rojenih od leta 2002 naprej.
Za vrhunskega centra bo še naprej potrebna naturalizacija
"Nekateri malce zamujajo v razvoju, a višje igralce je potrebno čakati. Lep primer je Matic Mikuš iz Ilirije. Ni ga bilo nikjer, pa je lani v članski ligi dobil priložnost in se nato zelo lepo pokazal tudi v kategoriji do 20 let in tako prišel tudi v reprezentanco, kjer ga prej ni bilo. To je fant, ki je visok in ima dobre nastavke, a bo potreboval še dosti časa, da bo konkurenčen na članskem nivoju. In takšnih mislim, da imamo zdaj kar nekaj," pravi Jurjavčič, ki bo zadovoljen že, če uspe enemu ali dvema, saj se zaveda, kako zahteven je prehod na člansko raven.
Čeprav se zdi, da bo suše na najvišjem igralnem položaju kmalu konec, vendarle ne gre pričakovati igralcev najvišjega kakovostnega razreda, je opozoril. "Težko bo narediti res superiornega igralca na članskem nivoju. Takšnih, ki so lahko dobra menjava, imamo pa kar nekaj. Če bomo pa želeli vrhunsko evroligaško raven, bomo pa morali imeti na položaju pet naturaliziranega igralca. Mislim pa, da lahko kakšen priključi. Trenutno imamo kot rezervo le Žigo Dimca, medtem ko jih je kar nekaj, ki lahko igrajo tudi na višji ravni."
Prihajajo višja in boljša krila
Prvi mož nižjih reprezentančnih kategorij je sicer še razkril, da se lahko v prihodnje nadejamo večje kvalitete na obeh krilnih položajih, torej nizkega in visokega krila, kjer je Slovenija trenutno prav tako nekoliko podhranjena. Predvsem z višino. Na letošnjem mundialu so na "trojki" igrali Zoran Dragić, Jaka Blažič in Gregor Hrovat. Kaj imajo skupnega? Vsi v višino merijo 196 centimetrov in se morajo prepogosto kosati s precej fizično dominantnejšimi košarkarji. To se bo v prihodnosti spremenilo.
"Precej visokih igralcev je, denimo od Luke Ščuke do Sergeja Macure, ki so bolj pozicija tri in štiri. Tukaj mi trenutno v članski reprezentanci nimamo visokih fantov. Z njimi bomo to dobili in bomo na teh položajih precej višji in tudi boljši," je prepričan Jurjavčič.
Pod obročem na zvezi veliko stavijo tudi na Sašo Cianija. Letos naj bi ga sicer članskemu moštvu priključila Cedevita Olimpija, ki pa ima na štirici že Luko Ščuko. Leto mlajši od obeh se je tako v želji po minutah in napredku podal čez lužo in okrepil ekipo univerze Xavier in tako sledil Janu Videtu (univerza UCLA), ki veliko obeta na mestu organizatorja igre.
"Očitno je to nov trend, ki se kaže v svetu košarke. Liga NCAA lahko ponudi več, stvari se spreminjajo. Upajmo, da bo šlo bolje, kot je šlo v preteklosti z drugimi mlajšimi reprezentanti, ki so odhajali v ZDA in se do zdaj skoraj nihče ni vrnil boljši. Za Cianija me je presenetilo. On je naš zelo pomemben člen in zelo računamo na njega, čeprav je v zadnjem letu malce zastal in ni storil takšnega koraka naprej, kot sem upal. Verjamem pa, da ga še lahko, a bo moral dobro delati."
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje