Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Nekdanji košarkar ljubljanske Olimpije DeAnthony Langston je znova prestopil prag legendarne dvorane Tivoli, ob tem pa za Sportklub spregovoril o Sloveniji leta 1993, nekdanjih soigralcih ter trenerju Zmagu Sagadinu, svoji kratki filmski karieri, Michaelu Jordanu, Slovencih v severnoameriški ligi NBA …
“Dušan Hauptman! Dule,” kot iz topa izstreli DeAnthony Langston, ko ga v lokalu dvorane Tivoli vprašamo, kaj ga je 30 let po tem, ko je igral za tedanjo Smelt Olimpijo, znova pripeljalo v Ljubljano. V sezoni 1992/93 je bil namreč skupaj z rojakom Ericom Cooperjem prvi ameriški košarkar v dresu Olimpije in s tem predhodnik plejade igralcev z druge strani Atlantika v zmajevem gnezdu. Nekdanji 208 centimetrov visoki center je odprl vrata, skozi katera so nato vstopili tudi Anthony Reed, Ariel McDonald, John Taylor, Matt Walsh, Jimmy Oliver, Kenny Gregory, Danny Green, Jordan Morgan, Yogi Ferrell in drugi.
Danes 56-letni poslovnež se je pred našim srečanjem v nekdanjem hramu slovenske košarke sprehodil še do streljaj oddaljene Ruske ulice, kjer je pred tremi desetletji tudi živel. “Mesto se je res močno spremenilo, a spomini so hitro oživeli,” nam pove Langston, ki je prav danes zaključil enotedenski obisk Slovenije. Ogledal si je dve tekmi Cedevite Olimpije, zaploskal Dušanu Hauptmanu ob upokojitvi njegove številke 10, se srečal s številnimi znanci, se ob pomoči dolgoletnega novinarja Igorja Đurovića odpravil do obmorskih krajev, se navdušil nad Lipico, popestril dan učencem OŠ Log-Dragomer, kjer mu je roko stisnil tudi Ivo Daneu, si na hokejski tekmi Olimpije kupil dres domačega kapetana …
“Stožice so super. Lepa dvorana. A tam sem le obiskovalec. V Tivoliju pa sem se znojil. Zato sem se z veseljem sprehodil po tribunah, skočil do fitnesa in skorajda zavohal znoj, ki smo ga spuščali ob garanju,” pripoveduje ljubljanski gost iz Los Angelesa, ki je po slovesu od Slovenije prehodil zanimivo pot. Več let je igral na Japonskem, se vmes znašel tudi na snemanju filma Space Jam, kjer je pred animacijskimi posegu v dvorani z zelenim ozadjem pomagal upodobiti košarkarski lik Modre pošasti, zaigral v še dveh hollywoodskih filmih (Double Dragon in The Legend of Earl “The Goat” Manigault), stkal tesne vezi s podjetjem Nike in se lotil niza poslovnih projektov. Več kot dovolj razlogov za daljši tivolski klepet.
Ste že leta 1992 vedeli, da sta s Cooperjem prva Američana v zgodovini Olimpije?
Ko sem pred dnevi razmišljal o svojem letu v Ljubljani, sem imel kar nekaj lukenj v spominu. Vedno je manjkal nek delček sestavljanke. Nato sem obiskal Slavka Kotnika, ki ima doma bogat arhiv. Za vsako sezono ima knjigo. Tako sva skupaj obujala spomine in prišla do spoznanja, da bi morda, če bi bila oba zdrava, Olimpija že takrat osvojila evropski pokal. Škoda. Poškodbe so mi večkrat prekrižale račune. Sem se pa zavedal, da sva s Cooperjem prva Američana v Ljubljani. To mi veliko pomeni.
Mnogi Američani priznavajo, da ob ponudbi iz Slovenije najprej ime države vpišejo v Google. Pred 30 leti še nismo imeli Googla …
Res je. Zahodna Evropa. To je bil zame dokaj enoten pojem, v katerega sem vključeval tudi Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Zato pa sem se po prihodu v Ljubljano poglobil v zgodovino. Izvedel sem veliko o razpadu Jugoslavije, pa o vojni v Sloveniji in na Hrvaškem… No, lahko pa vam priznam, da sem pred prihodom poklical Erica, ki je bil že dober teden v Ljubljani. Poznal sem ga še iz srednješolskih časov. Zagotovil mi je, da je v Sloveniji varno.
Notranjih dvomov niste imeli? Navsezadnje je v soseščini divjala vojna.
Vedel sem, da v Sloveniji ni vojne. Sicer pa prihajam iz zloglasne losangeleške soseske Watts. Tam sem odraščal in dobil trdo kožo.
Kako pa ste se takrat počutili na ljubljanskih ulicah?
Te dni sem v Ljubljani videl kar nekaj temnopoltih ljudi, pa tudi veliko Azijcev. Takrat je bilo mesto, vsaj takšen občutek sem dobil, kulturno bolj zaprto. Ljudje so se ozirali za mano. Spominjam se tudi, da me redarji niso želeli spustiti v diskoteko Babilon. Štirikrat ali petkrat so me zavrnili. Ko sem odigral nekaj dobih tekem in postal bolj znan, so bila vrata diskoteke tudi zame na široko odprta. Večjih težav res nisem imel. Vsi so me lepo sprejeli. Spominjam se tudi navijačev. Ko smo igrali eno od evropskih tekem, so temnopoltemu košarkarju nasprotne ekipe namenili plaz rasističnih opazk. Po tekmi jih je eden od novinarjev opomnil, da ima tudi Olimpija v svojih vrstah temnopolta igralca. Na ta način sem bil torej tudi jaz del učenja sprejemanja tujih kultur in ras.
Omenili ste trdo delo. “Krivec” je bil prav gotovo Zmago Sagadin. Mar ne?
Bil je strog in zahteven. A s tem nisem imel težav. Trdo delo mi ni bilo tuje. To sem mu omenil tudi pred dnevi, ko sva se srečala na kosilu. Lahko pa vam postrežem z anekdoto, ki dokazuje, da me je spoštoval. Rad sem oponašal ljudi. Tudi njega. Soigralce je to zabavalo. “Oponašaj Sagadina,” so mi govorili. Pa sem nagnil glavo naprej, krilil z rokama in preklinjal. V določenem trenutku sta se Hauptman in Kotnik začela muzati. Obrnil sem se in za seboj zagledal Sagadina. “Kar nadaljuj,” mi je dejal.
Torej ste se že takrat spogledovali z igralstvom? Nekaj let zatem ste med drugim sodelovali tudi pri nastajanju filma Space Jam. Kako je prišlo do tega projekta?
Že 1989 je v dvorani, kjer sem igral košarko, zazvonil telefon. “Nike potrebuje košarkarja za snemanje oglasa,” mi je dejal sogovornik. Priznam, da ga nisem jemal resno. Prepričan sem bil o tem, da gre za potegavščino. Zato sem odvrnil, da sem že na poti. Po dobri uri je možak znova poklical. “Kje si? Čakamo te,” je ponavljal. Uvidel sem, da ne gre za šalo. In tako sem posnel prvi oglas za Nike. Kot kaže, sem jim bil všeč. Stalno so me vabili na snemanja. Meni je bilo zabavno, pa še dodatno plačo sem lahko zaslužil. Posledično sem spoznal več ljudi iz filmskem industrije. Med njimi je bil tudi Joe Pytka, ki je pozneje režiral Space Jam.
“Stranski učinek” je tudi druženje z Michaelom Jordanom.
Spoznal sem ga že pred tem. Res pa je, da sva takrat, torej med snemanjem filma, stkala posebne vezi. Nisem bil ravnodušen. Daleč od tega. Pomislite, vsak da sem se družil njim. Izjemni spomini. Ne le med snemanjem filma, temveč tudi na treningih, ki jih je vzporedno izvajal. Vsako jutro sva se ob sedmih najprej pozdravila v fitnesu. Nato je prišel na idejo, da bi igrali košarko. Najprej 2:2, nato 3:3 in pozneje še 5:5. To je bil večerni ritual. Nekega večera sem sedel iz delal raztezne vaje. Prišel je do mene in me vprašal, ali ne nameravam igrati. “Nihče me ni izbral,” sem skomignil z rameni. Kaj je storil Michael? Razdrl je že sestavljeni peterki, določil novi postavi in vsem uveljavljenim košarkarjem, ki so bili tam, zabičal, naj me obravnavajo kot zvezdnika lige NBA. To je dokaz, da mi je zaupal. Predvsem pa je dokaz njegove lojalnosti.
Do lige NBA, o kateri sanja vsak ameriški košarkar, vseeno niste prišli. Vas to skeli?
Odgovoril vam bom prav z Jordanom. “Lahko igraš v ligi NBA. A tam vlada politika. Če pa potrebuješ službo, se vrni na Japonsko,” mi je dejal. Jaz pa sem potreboval službo. In ko danes gledam na svojo kariero, ne bi spremenil prav nič. Res je, ne morem se hvaliti, da sem igral v ligi NBA. In? Pa kaj potem? Portugalska, Francija, Slovenija, Japonska … Pridobil sem veliko izkušenj, poznanstev, prijateljstev … Veste kaj? Tudi na dejstvo, da sem igral v Olimpiji, sem neverjetno ponosen. Kot na Space Jam. Ali veste, da vsako četrtletje na moj račun iz tega naslova kapne 700 dolarjev? Ha, ha.
Kakšna pa je bila vaša japonska izkušnja?
Odlična! Šest let sem bil tam in vsrkaval tamkajšnjo kulturo. Tam je tako čisto, vsi so prijazni in korektni.
In danes?
Nike je že vrsto let moj partner. Za to podjetje že 20 let vodim košarkarski tabor. Vključen sem tudi v srednješolsko košarko. Na tržišče sem spravil energijsko pijačo, ki je bila med uporabniki dobro sprejeta. Sodelujem pa tudi v programu, s katerim mladostnike pripravljamo na izzive v življenju. Znam se zaposliti. Stalno. Sem pa tudi družinski človek. Poročen sem že 31 let. Imam tudi 26-letno hčerko in dve leti mlajšega sina. Še vedno živimo v Los Angelesu.
LA Lakers ali LA Clipper?
Lakers! Res pa je, da sem tudi dokaj zvest svojim prijateljem. Ko je Paul Pierce igral za Boston Celtics, sem stiskal pesti za njih. Celo proti Kobeju Bryantu. Hčerka ni bila najbolj navdušena nad tem. Ko pa je Nico Harrison, s katerim sva se spoznala na Japonskem, prevzel vlogo športnega direktorja pri Dallas Mavericks, sem začel navijati tudi za njih.
Kot večina Slovencev.
O tem ne dvomim. Luka Dončić je res nekaj posebnega. Že oče Saša je igral dobro. Na njegovega sina sem postal pozoren že v Realu. Ob tem sem vedel za mnoge Slovence v ligi NBA, od Marka Milića preko Raša Nesterovića in vse do Gorana Dragića. Poznal sem tudi širšo sliko, torej slovensko umeščenost v to izjemno košarkarsko regijo. Srbija, Hrvaška in tako naprej. Tukaj se igra odlična košarka. Luka je nadgradnja. On je vse. On je Magic Johnson, Larry Bird in Steve Nash.
Kako pa bi odgovorili na dilemo o Dončićevi prihodnosti: vztrajati v Dallasu ali poiskati okolje za takojšen naskok na vrh?
Naj pride v Los Angeles. Ha, ha … Če pa sem bolj resen, pravim, da zaupam Harrisonu. Dončića naj ne skrbi. Pravo vprašanje se skriva drugje. V naboru lige NBA 2018. Phoenix? Trener je bil slovenski selektor Igor Kokoškov. Naveza Devin Booker-Luka Dončić bi Phoenix držala pri vrhu nadaljnjih 15 let. Niso se odločili zanj. Kaj pa Sacramento? Vlade Divac je dobro vedel, kdo je Luka, pa je brcnil v temo.
Ste Dončića tudi osebno spoznali?
Da, saj dobro poznam njegovega zastopnika Billa Duffyja. Družil sem se z njima in Goranom Dragičem. Pohvalil sem se, da sem bil prvi ameriški košarkar v Sloveniji. “Ni res, to je bil Ariel McDonald,” mi je nasprotoval Goran. Malce se je zmotil. A razumem ga. Takrat je bil star šest let. Vseeno sta bila oba, tako Goran kot Luka, zelo prijazna. Takšni ste pač Slovenci. O tem sem se lahko prepričal lani, ko sem bil gost Sanija Bečirovića. Ali pa ko sem v Dallasu spoznal predstavnike Košarkarske zveze Slovenije. Septembra sem vašo reprezentanco spremljal na EuroBasketu v Kölnu. Rad imam Slovence. Zato se že zdaj veselim, da sem bom poleti znova vrnil.
Kako pa bi primerjali današnjo Ljubljano s tisto iz leta 1993?
Danes imate McDonald’s, takrat pa je bil v središču mesta Dairy Queen. Ha, ha … Opazil sem tudi nove visoke steklene stavbe. Veliko se je spremenilo, Ljubljana se razvija. Mesto pa ostaja prepoznavno. Tudi Tivoli in bližnja Ruska ulica. Obiskal sem jo. Hišno številko 7. Potrkal sem tudi na vrata svojega takratnega stanovanja, se predstavil zdajšnji lastnici in ji povedal, da sem stanoval tukaj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje