Približno mesec dni po odhodu iz Frankfurta Albert Riera v prvem intervjuju po slovesu od Nemčije zelo iskreno in brez zadržkov o številnih nogometnih temah, ki jih v debati s karizmatičnim Majorčanom nikoli ne zmanjka. Z nekdanjim trenerjem Olimpije in Celja smo se tako pogovarjali tudi o tem, kakšne odnose ima v resnici z vodjami v ekipi, pa denimo o tem, kaj zameri slovenski javnosti, in tudi o tem, koliko je naš nogomet v resnici slabši od velike bundeslige. Vse to in še več v ekskluzivnem pogovoru z Albertom Riero.

Kamorkoli pride, se za njim kadi še nekaj časa. Kadilo se je v Olimpiji, kadilo v Celju, kadi se tudi v Frankfurtu, ki ga je zapustil pred približno mesecem dni.

#related-news_0

Albert Riera je človek, ob katerem nihče ne ostane ravnodušen. Lahko si njegov ‘vojak’, kakšne si je vzgojil v svojem obdobju pri Celju, lahko pa si na nasprotni strani prepada, preko katerega ne pelje noben most. Zaradi svojih karakternih značilnosti in jasne ideje, od katere ne odstopa, pa je Majorčan po eni strani tako uspešen, kot je, po drugi pa ga predvsem njegova ekscentričnost včasih tudi pošteno udari po glavi.

Kakšen trener je Riera, znajo povedati njegovi igralci, novinarji pa vemo, da je sogovornik, ki vselej pove ogromno zanimivega. In nič drugače ni bilo niti v našem tokratnem intervjuju, ki resda ni bil prepovedan, kot je bil denimo tisti, ki smo ga opravili ob njegovem slovesu od Olimpije, a je prvi po odhodu iz nemškega Frankfurta, pa tudi Celja, ko se je nekdanji trener grofov opravičil vodstvu kluba. Ne zato, ker je zapustil knežje mesto in se podal v Nemčijo. To je bila pač priložnost, ki je ne moreš zavrniti. Ampak zato, ker je Celjanom predlagal napačnega naslednika. A ne bomo vas zadrževali, uživajte (ali pa se zgražajte) v zares obširnem intervjuju z Albertom Riero.

Intervju: Albert Riera

Albert, kako nekdo, ki je obseden z nogometom, kot ste vi, sploh ‘uživa’ v počitnicah in brezdelju. To je nekaj, česar niste bili vajeni niti kot trener niti prej kot nogometaš. Kakšen je Albert Riera, ko je na odmoru?

Kariero sem kot profesionalec začel z osemnajstimi leti, zdaj sem star 44 in ne spomnim se, da bi kdaj imel več kot štiri tedne počitnic. To je premor, ki sem ga potreboval, a od nogometa se nikoli ne moreš povsem izključiti. So trenutki, ko se moraš malce umakniti, a povsem izključiti nogometa ne moreš.

Ne bi rekel, da sem obseden z nogometom, je pa to del mojega življenja. To bi znala še bolje opisati moja partnerka, ki pravi, da sem drug človek, ko dva ali tri tedne nisem na igrišču. Ostajam pa v stiku z nogometu, smo v časa svetovnega prvenstva, hkrati pa se učim in razmišljam, kako se še izboljšati, da bom pripravljen za naslednji trenerski izziv. Rad imam nogomet, to ni moja služba, to je nekaj, kar imam enostavno rad.

Še ena vaša velika strast je tudi golf. Letos ste znova sodelovali na nekaterih poletnih turnirjih, kjer ste se srečali z velikimi imeni nogometa, kot so Pep Guardiola, pa Pepe Reina … Zanima nas, kako izgledajo takšni dnevi. Koliko se v tovrstnih družbah pogovarjate o nogometu in koliko o vseh ostalih stvareh? Vendarle gre za krog, do katerega ima dostop le malokdo.

Golf je šport, ki ga igrajo številni nogometaši. Je pa popolnoma drugačen od nogometa. V nogometu je ključna hitrost, agresivnost, vselej si pod pritiskom časa, ki ga ni veliko, golf pa je popolno nasprotje. Pri golfu se naučiš, kako biti miren, potrpežljiv in kako razmišljati. Golf je počasen šport in najbrž ga imamo zato tako radi.

Odigral sem nekaj turnirjev, eden je bil tradicionalen turnir Pepa Guardiole, drugi pa dobrodelen turnir na Mallorci, kjer so bila prav tako zbrana velika imena, kot so Roberto Donadoni, Gabriel Batistuta, Alain Boghossian …

Med počitnicah počneš tisto, za kar nimaš časa, ko delaš. Ko je sezona, sem stoodstotno posvečen nogometu, hkrati pa je tudi premrzlo, da bi igral golf, poleti pa to rad počnem. Naš dan je takšen, čez dan govorimo o golfu in vremenu, po golfu se pogovarjamo o življenju, prijateljih, družini, zvečer pa o nogometu. Vse nas druži nogomet in temu se ne moremo izogniti.

Vedno je dobro poslušati različne poglede in ideje. En sam način, kako biti uspešen, ne obstaja. Med seboj delimo izkušnje, različne anekdote … Tudi Guardiola vedno prizna, da ni popoln, ampak se zaveda, da je njegova naloga vedno znova najti način, kako zmagati. To pa je najtežja stvar v nogometu.

Če se vrneva na nogomet, ste zdaj v situaciji, v kakršni skozi trenersko kariero še niste bili. Ste na trenerski tržnici, vsak teden pa poslušamo govorice o tem, kjer boste nadaljevali svojo kariero. Kako reagirate na vse to? Koliko berete in spremljate te zapise in govorice? 

To je povsem normalna stvar. Govorice in informacije vselej krožijo, to je sestavni del nogometa. Ves čas se dogaja, kličejo te znanci, kliče te agent in ti pove o zanimanju določenega kluba in potem novinarji te stvari izvejo. Tako pač je.

Sam pa imam zelo jasno sliko, kaj si želim v prihodnje. Želim si prevzeti klub, s katerim bom igral v Evropi. Torej se želim pripravljati na dve tekmi tedensko. To je moj fokus, tega si želim. Jasno, ni pa nujno, da bom to tudi dobil, v nogometu garancij ni. Ko bo prišel projekt, pri katerem bom začutil ‘metuljčke’ in bom maksimalno motiviran, da prevzamem to moštvo, bom to sprejel. Za zdaj sem dobil nekaj klicev, a je bil moj odgovor ‘ne’, ker si želim tekmovati v Evropi. Torej v ligi prvakov, če ne v ligi prvakov, potem v ligi Evropa, sicer pa v konferenčni ligi.

Kaj pa reprezentance? Vemo, da je bila velika zgodba zadnjega vašega obdobja tudi morebiten prevzem slovenske izbrane vrste, hkrati pa se bodo po svetovnem prvenstvu verjetno odpirale nekatere možnosti tudi na tem področju, ko bodo nogometne zveze iskale nove selektorje.

Ne, to me trenutno ne zanima. To je, recimo temu, lažje delo, ko imaš veliko časa, sam pa si želim biti ves čas zaposlen in v pogonu. Torej, če bo le mogoče, igrati med vikendom v prvenstvu in med tednom v Evropi. To bi bilo optimalno.

Je vaša želja, da že pred začetkom nove sezone prevzamete naslednji klub? Ali ste pripravljeni še malce počakati, da bo prišel projekt, kakršnega ste prej opisali?

Bolj pomembno kot to, da se takoj vrnem na delo, je izbira pravega kluba in pravega projekta, kjer bom lahko jaz in kjer bom lahko užival. To pomeni, da bom lahko pripeljal svoje profile nogometašev in da bo ekipa igrala tako, kot si sam želim. Seveda bi bilo dobro oddelati tudi priprave, ki so zelo pomembne, a pripravljen sem počakati na pravi projekt, ki mi bo ustrezal.

Vaša zadnja služba je bilo trenersko delo v Eintrachtu, kjer ste prevzeli ekipo, ko je bila ta v težavah. Pričakovanja so bila velika, a pričakovanja so eno, nogometna realnost pa je velikokrat nekaj drugega. Kaj je šlo narobe med Albertom Riero in Frankfurtom? Je bil Albert Riera napačen za Frankfurt ali je bil Frankfurt napačen za Alberta Riero? Zakaj se je projekt, ki je bil načrtovan kot dolgoročen, tako hitro končal?

Odgovor je zelo enostaven. Govoriti slabo o komerkoli v nogometu ne prinese prav veliko dobrega. Z izbranimi besedami lahko govorim o športnem direktorju, ki me je pripeljal (Markus Krösche, op. a.). Dobro sva sodelovala, tudi najin zadnji pogovor, ko smo se razšli, je bil pozitiven. Cenil je moje delo in moj način razmišljanja ter izrazil prepričanje, da bom v prihodnje še vodil velike klube.

Enostavno nismo bili za skupaj. Poglejte recimo krasno Angelino Jolie in šarmantnega Brada Pitta. Oba sta čudovita, a nista za skupaj. Zakaj? Ker ni vse v zunanjosti, odločajo majhni detajli, ali nekaj deluje ali ne. Iskreno, za mano je izjemna izkušnja. Izkušenj pa ti nihče ne more odvezi in so najboljši način, da se učimo.

V napačnem trenutku sem prišel na napačen kraj. To je realnost. Ne vem, ali bi kdo stvari naredil bolje, tega nikoli ne bomo vedeli. Po petih tednih, ko smo trikrat zmagali, remizirali in izgubili proti Bayernu s 3:2, je sledila pavza, po kateri sem iz kadra izločil pomembnega nogometaša. Od takrat naprej se je začel problem Alberta Riere v Nemčiji.

Razloga sta dva. V tistem trenutku so bila za klub bolj pomembna imena kot rezultati, hkrati pa sem na tej točki razumel, da v Eintracht ne bom mogel pripeljati profilov, kakršne si želim imeti v ekipi in kakršne sem želeli pripeljati poleti. Politika kluba je pač takšna, da trener nima vpliva na skavting in sestavo moštva. To pa ni ustrezno okolje zame in vedel sem, da dolgoročno ne moremo ostati skupaj.

Zgodba se je začela dobro, prejemali smo manj zadetkov kot pred tem, ampak jaz pač nisem človek, ki bi lahko spremenil politiko kluba. Realnost je, da je Frankfurt klub, ki več prodaja kot kupuje, to situacijo sem sprejel in razumel, da ne bom mogel pripeljati igralcev, ki si jih želim. Ne gre zato, da ima Frankfurt slabe igralce, niti slučajno. Ampak v tej ekipi ni niti enega nogometaša, ki bi ga odpeljal v svoj naslednji projekt. V Celju je več igralcev, ki bi jih imel s seboj v svojem naslednjem klubu kot v Eintrachtu.

Želel sem spremeniti način, na katerega so igrali zadnji dve leti in pol, moj stil je popolnoma drugačen, od tega, kar so bili doslej vajeni igralci, a to ni bilo mogoče. In tako je bilo bolje, da se razidemo. Razšli smo se v dobrih odnosih, brez problemov.

Če pogledamo rezultate, sem prišel, ko je bila ekipa osma in odšel, ko je bila osma. Na 14 tekmah smo dosegli štiri zmage, štiri remije in pet porazov. Jasno, to niso izjemni rezultati, to so povprečni rezultati. Ampak preden sem prišel, je ekipa na trinajstih tekmah zmagala samo enkrat.

Kaj pa zunanji vplivi na vaše delo? Predvsem s strani novinarjem in javnosti? Ves čas smo imeli, takole z razdalje, občutek, da ste, enostavno povedano, z njimi ‘na bojni nogi’?

To je druga zgodba. Za medije sem bil za vse kriv jaz. Kar sprejemam, tega me ni strah. Jaz sem ščit, na katerega se lepi pritisk, da imajo nogometaši več miru. Ni problema, tu sem, da jih zaščitim. Veliko je bilo pretiravanja, nekatere stvari so bile enostavno laži, druge polresnice.

Iskreno, razočaran sem tudi s slovenskimi mediji, ki so samo kopirali in delili novice iz Nemčije, ko je bila večina teh pretiravanj in laži. Vem, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre, ampak enostavno imam občutek, da slovenska javnost Albertu bolj privošči poraze kot uspehe. Mislim, da si zaslužim več spoštovanja, ker sem slovenskemu nogometu dal več pozitivnega kot negativnega. V ostalih državah, s katerimi sem povezan, takšnega načina širjenja slabih novic ni bilo.

Ampak tu sem, da govorim o nogometu. In zame je bilo pomembno to, da smo se s klubom razšli v dobrih odnosih in želim jim vso srečo.

Pred časom smo brali tudi očitke nekdanjega kapetana Celja Denisa Popovića o tem, da ne znate ravnati z vodji. Tudi v Frankfurtu vam je javnost to očitala. Kako komentirate te stvari?

Nekateri igralci menijo, da lahko samo zato, ker imajo veliko ime, počnejo karkoli hočejo. Zame je vodja nekdo, ki je vzor ostalim. Ta je prvi, ki pride na trening, prvi, ki je zgled mladim igralcem, prvi, ki stopi za ekipo. To je zame vodja. Pri meni ne šteje ne starost, ne ime in ne potni list. Igral bo tisti, ki si to zasluži na igrišču.

Presenečen sem bil nad besedami Denisa Popovića, da ne toleriram vodij. Ta vodja mora biti zgled ostalim. Preden se okličeš za vodjo, se vprašaj – ali sem zgled ostalim. Si? Potem si vodja.

Ko sem prišel v Celje, sem takoj povedal, da želimo biti ‘THE’ ekipa v Sloveniji. In to smo bili. Nogomet je kolektiven šport, v Celju pa smo bili predvsem odlična ekipa, kar je bil ključ do našega uspeha. To je bila ekipa številnih vodij in to takšnih, ki so bili zgled ostalim. Nihče ni sebe postavljal nad ostale in se imel za nekaj več. To je bila res skupina sijajnih karakterjev.

Ampak ko pridete v klub in je v slačilnici nekdo, ki meni, da je vodja. Hkrati je to nekdo, ki je spoštovan med navijači, vpliven v klubu in slačilnici ter priljubljen tudi pri medijih. Trener pa spozna, da ni pravi vodja in mu ni všeč njegov vpliv na moštvo ter želi rešiti to zadevo. Kako ravnati v takšnih okoliščinah, da se zadeva trenerju ne odbije v glavo kot bumerang?

Enostavno, igralca vprašam – ali si vodja. Ko odgovori z ‘da’, ga vprašam, ali je vzor drugim. Tu zahtevam, da tako hitro odgovori z ‘da’, kot je prej, ko sem ga vprašal, ali je vodja. Tisti, ki je pravi vodja, bo na ob vprašanji odgovoril enako hitro in z njim nimam problemov.

Če pa vidim, da tisti, ki naj bi bil vodja, izpušča terapije, prvi odide domov po treningu, zamuja, na treningih ne daje vse od sebe, ne pomaga mlajšim … Potem imava problem. Takšnemu igralcu pojasnim, kaj pomeni biti vodja. Vodja nisi, ker imaš veliko ime. Niti zato, ker si 15 let v enem klubu. Ali zato, ker si nekoč dosegel gol na svetovnem prvenstvu. Vodja mora biti vzor čisto vsak dan.

Glede na to, da imate izkušnje z najvišjim evropskim nivojem in da ste zadnja leta delali v Celju, ki je trenutno najboljša slovenska ekipa. Najbrž je težko delati primerjave, ampak kakšen je recimo nivo bundeslige, če ga primerjate s tem, na kakšnem nivoju je denimo Celje, ki je v zadnjih sezonah uspešno tekmovalo z močnimi evropskimi ekipami?

Nogomet v Sloveniji ni drug svet, če ga primerjamo z bundesligo. Sploh ne! Poglejte recimo Davida Zeca, ki je šel iz Celja v bundesligo, pa je zdaj nezamenljiv člen ekipe, in občasni kapetan. Dokazal je, da lahko igra na tem nivoju.

Iskreno, nivo bundeslige me je razočaral. Ekipe v spodnjem delu lestvice igrajo vse na popolnoma enak način. Ko jih analiziraš, se ti zdi, da igraš vsak teden proti istemu nasprotniku. Bayern München je seveda svet zase, potem pa je tu še Borussia Dortmund, ki lahko s svojim proračunom vsaj malce tekmuje z njimi. Potem je tu še kakšno presenečenje, kot je Stuttgart, vse ostalo pa je bilo zame razočaranje.

Potem pa gledamo številke, ki se vrtijo v Nemčiji. 20, 30, celo 40 milijonov in številke, ki jih dosegajo igralci iz slovenske lige. Na igrišču razlika ni tako velika, takšna je realnost. Če bi Celje igralo s Frankfurtom, bi lahko tekmovali z njimi. Ne rečem, da bi bili boljši, ampak tekmovali bi lahko. Je pa res, da je to težko primerjati. Razlika ni tako velika, kot se zdi od zunaj.

Če bi me vprašali, kje sem bil najbolj srečen v karieri, bi nekdo od zunaj verjetno rekel – seveda, v Liverpoolu. Ampak sam sem bil najbolj srečen v Galatasarayu. Res je, da se nivo turške lige ne more primerjati s premier ligo, ampak tam sem čutil ljubezen in spoštovanje, kar je zame najbolj pomembno.

Albert, poznamo vas že nekaj let in vemo, da ste nekdo, ki se verjetno ne bo spremenil. V prihodnje si želite voditi velike klube, katerih sestavni del je politika in tisoči interesov, ki vladajo v takšnih organizacijah. Menite, da se boste vseeno morali glede določenih stvari malce prilagoditi, da boste lažje delovali v tovrstnih sistemih?

Seveda. Ko se pogovarjam z vami, se pogovarjam drugače, kot se s svojimi otroci. Z njimi se drugače, kot se s svojo partnerko. In z njo se drugače kot z nekom, ki ga ne poznam. Obnašanje posameznika je odvisno od situacije.

Jasno je, da se moraš prilagoditi na klub, na nogometaše, na ljudi, na novo državo. To je normalno. Moje mnenje, moj pogled ni univerzalna resnica, lahko se prilagodim. Nisem pa delal trenerske licence zato, da potem ne bi vedel, kakšen trener želim biti. Imam zelo jasen pogled, kaj želim, kako delam in kako bo igrala moja ekipa, za katero želim, da je moje ogledalo na igrišču. Ko nekdo vidi igrati to ekipo, mora reči – igrajo tako, kot si želi Albert.

Trener sem postal, da bi užival v tej službi. In lahko se prilagodim marsičemu, ideje pa ne bom spreminjal. In klub oziroma lastnik kluba, ki me želi imeti za trenerja, točno ve, kaj bo dobil. Glede ideje, karakterja in načina dela se ne morem spremeniti. To bo šlo vedno z mano. Postajam pa starejši in bolj izkušenj. Opažam, kje delam napake in to skušam popraviti.

Če se vrneva še malce v preteklost. Celje ste letos zapustili, ko je bila ekipa na poti proti državnemu naslovu in v izločilnih bojih konferenčne lige. Ni skrivnost, da ste imeli že prej mamljive ponudbe za odhod drugam, kar je nenazadnje večkrat priznal tudi predsednik kluba Valerij Kolotilo. Kaj je na koncu pretehtalo, da pa ste ponudbo Frankfurta vendarle sprejeli? Kdaj ste se sami pri sebi odločili, da želite sprejeti ta izziv in ali vam je zdaj žal, da ste ga?

Bil je december, ko sem začel dobivati ponudbe za delo drugje, nekateri klubi so prišli tudi v Celje na pogovore s predsednikom. Takrat me je vprašal, kakšen je moj pogled na zadevo. Dejal sem mu, ne gre za ponudbe drugih klubov, v sebi imam občutek, da moje delo tukaj še ni končano in da moram ostati. Ampak človek ni stroj in ni kamen, ob vseh teh stvareh težko ostaneš popolnoma brez čustev.

Eintracht je bil zame zanimiv zato, ker sem imel jasno idejo, da želim po Celju delati v bundesligi. Ne v serie A ne v la ligi in ne v premier ligi, naslednji korak sem želel narediti v Nemčiji. To je bila resna ponudba velikega kluba, ki sem jo sprejel. Že pred nekaj leti sem bil v pogovorih s sedanjim športnim direktorjem Frankfurta in menila sva, da bova nekoč delala skupaj, ko bo čas za to. Zdaj je bil, zato sem sprejel.

V življenju ničesar ne obžalujem. Takrat sem menil, da je pravi trenutek za to in zame je to najbolj pomembno. Nimam obžalovanj, to je bila dobra izkušnja, ki mi bo pomagala v prihodnje.

Po vašem odhodu so predstave in rezultati Celja strmoglavili. S strani novega trenerja pa smo slišali odgovore, da ste ekipo pustili v slabem stanju in res želimo izvedeti, kako ste se počutili ob teh besedah. Kaj vam je šlo po glavi?

Ekipa je imela vse informacije, igrala je odlično, nogometaši so točno vedeli, kaj morajo početi. Ko sem odšel, je bila prednost na vrhu lestvice dvanajst točk. Te izjave oziroma izgovori … Zelo sem bil razočaran, ko sem to slišal. Sploh, ker je to izrekel nekdo, ki je bil moj tesen sodelavec. Nad Ivanom nisem razočaran kot trener, razočaran sem kot človek.

Z mano je delal dve leti in res ne vem, zakaj je izjavil takšne stvari. Jaz sem bil tisti, ki je prepričal klub, naj nadaljujejo na isti način, na katerega smo delali doslej. Zakaj? Ker so igralci uživali. Jaz sem prepričal klub, da naj gredo naprej z Ivanom. A verjetno je bila to prevelika stvar zanj. Predsednik in športni direktor sta nato sprejela odločitev, da tako ne bo šlo naprej. Moram se opravičiti predsedniku in klubu, ker sem mislil, da bo najbolje, če samo nadaljujejo tako, kot smo delali prej. Poslušali so me, zaupali so mi, ampak realnost je pokazala nekaj drugega.

V tem poslu je tako, da si lahko dober pomočnik, a nisi dober glavni trener. V življenju pa je bolje, da izbereš tisto, kar počneš dobro. Lahko poznaš vse vaje, načrtuješ odlične treninge, si odličen v taktiki, ampak trenerstvo je več kot le taktika na papriju. Biti trener pomeni upravljati oziroma ‘managerirati’ celotno skupino in to je razlog, da tega ne morejo početi vsi oziroma biti v tem uspešni.

Zdaj morajo Celjani nadaljevati, hitro so se pobrali iz luknje, osvojili prvenstvo in se uvrstili v kvalifikacije za ligo prvakov, kar je bil cilj. Vsem v Celju, igralcem, trenerju, vodstvu, želim samo najboljše v novi sezoni.

Velika tema, ko je govora o Celju, so zdaj iztekajoče pogodbe nosilcev igre, kot so Žan Karničnik, Juanjo Nieto in Nikita Iosifov. Kako bi se počutili vi kot trener Celja, če bi pred začetkom novega obdobja ostali brez tako pomembnih nogometašev? Vi radi rečete, da so igralci vaše orodje na igrišču, brez katerih trener ne more ničesar …

Če daješ nogometašem svojo ljubezen, potem se težko znajdeš v situaciji, ko trener na koncu sezone ne ve, ali bo v naslednji sezoni še lahko računal nanje ali ne. Žan, Juanjo in Nikita so preveč pomembni igralci, da bi se o tem z njimi pogovarjal konec maja.

Sam bi storil vse, da takšni nogometaši ostanejo, če uživajo z mano. Tako bodo še naprej cenjeni in pomembni. Ni pa vedno tako enostavno, igralci iščejo korak naprej in višji nivo. Veste pa, da sem jz prvi, ki bo igralca podprl, če bo prišel s prošnjo in ponudbo, ki mu bo omogočila odhod na boljše.

No, ko sva pri dogajanju v slovenski ligi, ogromno je bilo v zadnjem času namigov, ki so vas povezovali tudi s klopjo Maribora. Deloma zaradi folklore, deloma pa zaradi tega, ker vemo, da vas lastnik Maribora Acun Ilicali zelo ceni. Najbrž je to v tem trenutku težko vprašanje, ampak ali v prihodnosti vidite scenarij, po katerem boste v Ljudskem vrtu zmagovali, kot ste to počeli z Olimpijo in Celjem, tudi kot trener Maribora?

Moj cilj je, da vodim klub, ki igra v Evropi. V Mariboru trenutno te možnosti ni, ker se moštvo ni uvrstilo v Evropo. V nogometu pa nikoli ne reci nikoli, ampak iskreno, v Sloveniji se ne vidim v klubu, ki ni Celje.

Veste pa, da je Slovenija moj drugi dom, moja partnerka je Slovenka, v Ljubljani gradim hišo. Ko ne bom delal, bom zagotovo pogosto v tej čudoviti državi. Slovenija mi je dala družino, tu sem začel svojo trenersko kariero in vedno bom ostal povezan s to državo ter ji pomagal, če me bo potrebovala. Trenutno pa Maribor ni realna možnost.

Vas ne bi prepričala niti skorajšnja vrnitev Zlatka Zahovića?

Delati z Zlatkom Zahovićem bi bilo zame veliko zadovoljstvo, ampak lastnik je tisti, ki trenerju predstavi projekt. Kot pravim, moj cilj je voditi klub, ki igra v evropskih tekmovanjih.

Veliko govorite o nabiranju izkušenj skozi kariero. Zdaj imate za sabo že kar nekaj različnih zgodb. Lovorike in uspehi v Sloveniji, žalosten propad Bordeauxa, zdaj ste izkusili tudi najvišji evropski nivo v Frankfurtu. Ves čas pa vas torej spremlja ta ideja, kako naj ekipa izgleda na igrišču. Tega, kot poudarjate, ne menjate. Kako težko je to idejo zadržati v tako zelo različnih okoliščinah, na tako različnih nivojih in v tako različnih okoljih?

To je zame naravna stvar. Kot mi je popolnoma jasno, da ta ideja nekje deluje, drugje pa ne. To pa je odvisno od zelo različnih dejavnikov. Ne gre toliko za ligo ali klub, v nogometu pač potrebuješ čas, da ideja zaživi. Zato ne delim nogometašev na dobre ali slabe, ampak iščem takšne, ki ustrezajo mojem profilu.

Vedno pa se moraš prilagoditi na igralce, ki jih imaš na voljo. Tudi moje Celje recimo ni igralo enako, kot je igralo moja Olimpija. V tem pogledu skušam ves čas napredovati in iskati nove koncepte, ki delujejo. Ideja pa je ves čas ista.

V petih letih so moje ekipe igrale 200 tekem, kar ni slaba številka, od tega 45 v evropskih tekmovanjih, kjer imam že precej izkušenj. Pred mano pa je še dolga kariera. Nekdo je rekel, da sem končal igralsko kariero v Zavrču in da bom tam končal tudi trenersko. Kdo ve, morda res. Ampak v Sloveniji sem že osvojil tri lovorike, bil sem v Franciji, bil sem v bundesligi … To je nekaj, kar že imam za seboj.

Vedno pa moraš biti tam, kjer si srečen. Povedal sem vam, kaj je trenutno moj cilj. Morda bo čez dve leti drugače in se bom želel vrniti na svoj otok ter biti blizu doma. Ampak trenutno so moje prioritete jasne. Vem, kaj si želim, vse izkušnje, ki jih imam, pa so mi pomagale pri napredku.

Za konec, smo v času svetovnega prvenstva. Koliko spremljate tekme in koliko uživate v turnirju, ki se odvija daleč stran od Evrope?

Ne vem, kako je z ostalimi, ampak jaz se ravno zaradi te oddaljenosti počutim precej odmaknjenega od prvenstva. No, pa tudi urniki za gledanje tekem niso najbolj prijazni. Seveda bom spremljal, ko bodo na sporedu odločilne tekme reprezentanc, ki so mi blizu. Jasno, ena od njih je Španija.

Gledam tekme, za katere menim, da bom v njih užival ali pa za katere menim, da lahko ob spremljanju teh tekem dobim kakšno idejo.

#related-news_1

#related-news_2