Za Slovenijo bi bil na letalu zlahka tudi 30 ur

Andres Vombergar ceni vsak trenutek v slovenski reprezentanci. FOTO: Aleš Fevžer.

Andres Vombergar se je v intervjuju za Sportklub razgovoril o veliki ljubezni, ki jo čuti do Slovenije in slovenske nogometne reprezentance, o odličnih nastopih v dresu velikana argentinskega nogometa San Lorenza in seveda tudi o velikem podvigu Argentine na svetovnem prvenstvu v Katarju.

“Živim svoje sanje,” pravi Andres Vombergar o izkušnjah, ki jih doživlja v državi novopečenih svetovnih prvakov Argentincev. V majici San Lorenza, ki velja za enega največjih argentinskih nogometnih klubov, zabija gole pred množicami norih navijačev in preživlja najlepše trenutke na svoji nogometni poti.

Ta je Argentinca s slovenskimi koreninami, na katere je zelo ponosen, popeljala tudi v Slovenijo, kjer je, v dveh obdobjih, dve leti in pol nosil dres Olimpije. “V Ljubljani sem se imel res lepo in tam ustvaril zelo lepe spomine. Eden od najlepših je gol za zmago na derbiju v Mariboru,” nam je v tekočem slovenskem jeziku povedal 28-letni napadalec, ki ga ljubljanski navijači še danes nosijo v srcu.

Z borbeno igro in goli je obnorel tudi na tisoče navijačev San Lorenza, mnogi med njimi pod objavami Nogometne zveze Slovenije zanj puščajo številna spodbudna sporočila, a njegovega nastopa v Kazahstanu niso dočakali. Kljub temu Matjažu Keku ničesar ne zameri.

“Ne. Večno mu bom hvaležen, ker sem pod njegovim vodstvom izpolnil veliko željo in zaigral za reprezentanco. Upam seveda, da bom zaigral danes, ko bodo na tribunah moji številni rojaki in prijatelji, a najbolj pomembno je, da Slovenija zmaguje,” pred prvo domačo tekmo kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2024, ko bo v Stožicah gostoval skromni San Marino, pravi nogometaš, ki je v zadnjem tednu za slovenski dres prepotoval praktično cel svet.

Andres Vombergar
Za San Lorenzo je do zdaj dosegel devet golov. FOTO: Profimedia.

Preživljate pravljične dni in navdušujete v dresu enega od največjih argentinskih klubov San Lorenzu. Uživate, mar ne?
Seveda. Neverjetno je zabijati gole in igrati pred 30, 40 tisoč gledalci, kolikor jih pride na vsako tekmo San Lorenza. Pozornost nogometne javnosti, navijačev je res ogromna. Enostavno uživam iz dneva v dan. Ekipi gre zelo dobro. Smo na drugem mestu.

Tudi v prejšnji sezoni nam je šlo dobro, zaradi česar bomo v tej nastopali v pokalu Sudamericana (južnoameriška različica evropske lige, op.p.). Čez dva tedna začnemo tudi s tem tekmovanjem, ki se ga zelo veselim. Upam, da pridemo čim dlje. Potem je tu še argentinski pokal. Izzivov res ne manjka.

Kako bi Slovencem predstavili, kaj v Južni Ameriki pomeni San Lorenzo? Kot v Evropi Real Madrid, Barcelona, Bayern, Juventus …?
Težko San Lorenzo primerjam s temi klubi, spada pa med najbolj priljubljene v Argentini. Je član velike peterice. Los cinco grandes, kot pravimo tam. River Plate in Boca Juniors sta zagotovo največja argentinska kluba, potem pa sledijo Independiente, Racing in San Lorenzo.

Kaj doživi nogometaš San Lorenza, ko se sprehodi po ulicah Buenos Airesa?

Če grem ven, me navijači San Lorenza vedno prepoznajo. Prosijo za skupno fotografijo, podpis. Ni pa tako hudo, kot je bilo z Lionelom Messijem zdaj, ko je odšel na večerjo v Buenos Airesu, brez skrbi. (smeh, op.p.) Tu in tam me kdo zaustavi, to je to. Ravno prav. Moram pa priznati, da me v zadnjem času vse bolj prepoznavajo tudi navijači drugih klubov.

Pa življenje v Buenos Airesu nasploh? V Argentini ekonomska situacija ni najboljša, trend kriminala narašča …
Da, glede tega moraš biti pazljiv, ampak tako je v Argentini že od nekdaj. Tega sem bil vajen že od prej. Predvsem je v Buenos Airesu moteča velika gneča na cestah. Sam živim kakšnih 30 minut vožnje od centra, a v klub k sreči pridem že zjutraj, ko promet še ni tako neznosen.

Sicer pa se imam lepo. Nič mi ne manjka. Ekonomska situacija res ni najboljša, veliko je revščine in kriminala, a mi nogometaši se ne moremo pritoževati. Mi je pa žal za preostale ljudi.

Ni malo zgodb nogometašev, ki so zrasli v revščini. Kako je z vami?
Z mano ni bilo tako. Ni bilo luksuza, ampak v mladosti mi ni manjkalo prav nič. Je pa res, da je za mnoge fante, s katerimi sem takrat igral, na žalost veljalo drugače. Kar nekaj jih je odraščalo v revščini. Nogomet so videli kot edini izhod.

Vrniva se k nogometu. Kako je do odmevnega prestopa v San Lorenzo, potem ko pred tem v Mehiki niste ravno blesteli, sploh prišlo?

V Mehiki nisem veliko igral, zato sem iskal druge možnosti. Potem sem bil brez kluba, ko je na moja vrata potrkal San Lorenzo. Seveda sem bil takoj za. Želel sem v Argentino, kjer imam družino, prijatelje. Za nameček je ponudbo poslal tako velik klub. Vse se je poklopilo. Zgodilo se je res hitro. Zdaj lahko ugotovim, da je bil to zadetek v polno.

Kakšna je vaša vloga v moštvu?
Za zdaj sem zelo zadovoljen, čeprav povečini ne igram kot pravi napadalec. Veliko igram na desnem krilu, a se premikam tudi proti sredini. Kot dvojna “devetica”. Veliko moram delati tudi v obrambi. S tem nimam težav. Soigralci me zelo cenijo, podobno je tudi z navijači. Zelo sem zadovoljen s tem, kako mi gre.

Kakšni so cilji kluba?

Trener Ruben Insua, ki je legenda kluba in je s San Lorenzom pred 20 leti osvojil Sudamericano, nam vseskozi govori, da moramo osvojiti eno od lovorik. Na voljo so tri. Prvenstvo, pokal ali Sudamericana. To je naš glavni cilj. Upam, da nam to uspe.

papež Frančišek
Papež Frančišek z nogometaši in dresom San Lorenza. FOTO: Guliverimages.

Morda v tem primeru spoznate papeža Frančiščka, ki stiska pesti za vaš klub?
(smeh, op.p.). To bi bilo super. Da, ko je San Lorenzo osvojil pokal Libertadores (evropska različica lige prvakov, op.p.), je ekipo povabil v Rim, kjer je sprejel nogometaše in strokovno vodstvo. Če nam res uspe in gremo v pokalu Sudamericana do konca, se morda zgodi kaj podobnega. Upam, da se bo.

Sicer pa sem pred desetimi leti, ko je bil kardinal, z družino že bil na eni od maš, ki jih je imel v Buenos Airesu. Zelo ponosen sem tudi na to, da mu je slovenski premier Robert Golob, ko ga je obiskal ob koncu lanskega leta, podaril moj dres slovenske reprezentance. Takrat sem pokal od ponosa.

Nogomet po novem igrate v deželi svetovnih prvakov. Kako ste doživeli naslov, ki ga je Argentina prinesla iz Katarja?
Noro je bilo. Končno! Dolgo smo čakali na ta naslov. Po vseh teh finalih, ki jih je Argentina izgubila, smo le dočakali ta trenutek. Ljudje so res uživali. Po finalu je bilo, verjetno ste videli, na ulicah vseh argentinskih mest noro. Toliko veselja, da težko opišem. Finalna tekma je bila nora, skoraj sem doživel infarkt, ampak najbolj pomembno je, da smo bili po koncu veseli.

Kako veliko ta naslov pomeni Argentincem, pa smo lahko videli tudi na petkovi prijateljski tekmi proti Panami, ko je reprezentanca prvič po uspehu v Katarju igrala na domačem stadionu. Nora proslava. Na stadionu se je zbralo 83 tisoč navijačev. Če bi lahko, bi jih bilo še več kot desetkrat več. Vstopnice so pošle v ekspresno hitrem času. Za spletni nakup se je odločilo več kot milijon ljudi, večini ni uspelo. Res velika evforija.

Ste decembra, po zmagi v Luisailu, na ulice odšli tudi sami?
Seveda, finale smo si ogledali s prijatelji v okolici Buenos Airesa. Po koncu tekme smo se šli poveseliti tudi na ulice, v center mesta, kjer je bilo središče dogajanja, pa nisem šel. Vprašanje, ali bi se mi sploh uspelo prebiti do tja. Na ulicah je bil kaos, res velika evforija, ki je verjetno še dolgo časa ne bomo doživeli.

Kako ste tekme Argentine v Katarju spremljali vi?
Uvodne tri, štiri tekme sem si ogledal v Sloveniji, saj sem bil z reprezentanco, po koncu reprezentančne akcije pa sem, ker sem bil prost, še nekaj časa ostal tam. Res sem trpel, bilo je živčno, ampak na koncu se je splačalo. Nogometaši so poskrbeli, da smo vsi v Argentini uživali.

Lionel Messi
Lionel Messi je končno postal svetovni prvak. FOTO: Guliverimages.

Se je Lionel Messi na tem mundialu zapečatil kot najboljši vseh časov?
Jaz mislim, da je. Res sem brez besed, kaj mu je uspevalo, pa čeprav je star že 35 let.

On ali Diego Maradona?

Za mnoge Argentince je še vedno največji Maradona, ampak mislim, da je v očeh večine Messi zdaj izenačen z njim. Tudi z mano je podobno. Nobenemu od njiju ne bi dal prednosti, mi je pa, ker živim v njegovem času, bolj pri srcu Messi. Neverjetno, kakšen nogometaš. Pred tem je bil vrsto let tarča kritik, ko Argentini ni uspevalo, imel je tudi nekaj sovražnikov, zdaj pa je vsem dokončno zaprl usta.

Zelo priljubljeni ste med navijači tudi vi. Zdi se, da vas, kamorkoli pridete, navijači obožujejo. Zakaj?
To je res lepo, ne vem pa natanko, zakaj je tako. Morda zaradi tega, ker sem nogometaš, ki vedno, ampak res vedno na igrišču pusti srce. Navijači imajo radi take igralce. Podporo, ki jo čutim, res cenim. Že v Sloveniji je bilo tako, zdaj v Argentini, kjer so navijači še bolj temperamentni, pa to podporo čutim še bolj. Ob hrabri igri, ki jo kažem, seveda pomagajo tudi goli.

Še danes vas obožujejo tudi navijači Olimpije. Kako je pred šestimi leti do prihoda v Ljubljano sploh prišlo?
Leta 2017 sem prejel ponudbo Olimpije, ki sem jo že od prej poznal. Slovenijo sem vedno nosil v srcu, ideja o tem, da pridem v Ljubljano, mi je bila takoj všeč. Že od prej sem poznal Olimpijo in Maribor, ki se je takrat uvrstil v ligo prvakov, seveda sem spremljal tudi igre slovenske reprezentance. Ko sem dobil priložnost, da se preselim v Slovenijo, sem jo z veseljem sprejel.

Je iz Slovenije prišla še kakšna ponudba?
Ne, dobil sem samo tisto iz Olimpije.

Andres Vombergar
Za Olimpijo je odigral 71 tekem in dosegel 29 zadetkov. FOTO: Aleš Fevžer.

Kakšni so spomini na čase, ki ste jih preživeli v Stožicah?
Lepi, zelo lepi. Prekrasni spomini. Užival sem v vsakem dnevu, ko sem bil član Olimpije. Sprva sicer ni bilo najlažje, potreboval sem nekaj časa, da sem se prilagodil in prišel v ritem, potem pa je postalo lažje. Osvojili smo dvojno krono, sledil je prestop v Rusijo in nova vrnitev v Stožice. V Ljubljani sem se počutil kot doma.

Najlepši ljubljanski spomin?
Več jih je. Dvojna krona, pokalna lovorika iz leta 2021, pa gol na derbiju v Ljudskem vrtu, ki nam je utrl pot do naslova prvaka. Zagotovo je to eden najljubših zadetkov, ki sem jih v karieri dosegel.

Milan Mandarić?
O njem lahko govorim samo z izbranimi besedami. Večno mu bom hvaležen, da me je pripeljal v Olimpijo. Ne enkrat, kar dvakrat.

Kdo so vaši najljubši soigralci iz tistega obdobja?
Več jih je. Največ sem se družil z Nikom Kapunom, s katerim sva bila soseda. Potem so tu Aris Zarifović, Branko Ilić, Rok Kronaveter, Stefan Savić, Macky Bagnack … Zagotovo sem na koga še pozabil. Vzdušje v takratni garderobi Olimpije je bilo res sijajno.

Kako se razlikujeta južnoameriški in evropski slog nogometa? Kateri vam bolj leži?
V Argentini je igra bolj fizična, čeprav seveda tudi tam ne manjka tehnično zelo dobro podkovanih nogometašev. V Sloveniji je veliko mladih igralcev, ki kažejo velik potencial in ga potem tudi unovčijo, ko prestopijo v dobre evropske klube. Argentinska liga je na malce višji ravni, to je res, a ne tako višji, kot bi si marsikdo mislil. Slovenska liga je zelo dobra.

S Slovenijo ste, čeprav ste se rodili in odraščali v Argentini, zelo povezani. Ste bili vzgajani v slovenskem duhu?
Da, celo tako zelo, da sem najprej govoril slovensko, šele v vrtcu pa sem se naučil španščine. Starša sta Argentinca s slovenskimi koreninami, vsi moji štirje stari starši pa so Slovenci, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino in si v tej deželi ustvarili življenje. Bili so soustanovitelji slovenske skupnosti, ki danes šteje okoli 6.000 članov. Ob sobotah sem hodil tudi v slovensko šolo in v veliko slovensko skupnost. Slovenijo sem imel vedno v srcu.

Ste leta 2010, ko je nazadnje zaigrala na svetovnem prvenstvu, navijali za Slovenijo ali za Argentino?
Za obe. Prijatelji niso razumeli, zakaj se tako jezim, ko je Slovenija za las ostala brez uvrstitve v osmino finala. Še danes se dobro spomnim tistih minut. Res lepo je bilo spremljati slovensko reprezentanco na tako velikem tekmovanju. Zelo ponosen sem bil.

Se spominjate katerih slovenskih nogometašev iz preteklosti?
Najbolj teh legend, ki so bili zraven v Južnoafriški republiki. V veliko čast si štejem, da se lahko v reprezentanci družin s takšnima imenoma, kot sta Milivoje Novaković in Boštjan Cesar. Ob tem bi rad povedal, da sta reprezentanci v veliko pomoč. Seveda se spominjam tudi Zlatka Zahovića, čeprav sem bil v tistih časih, ko je blestel, še zelo mlad.

Slovenija
Slovenska reprezentanta na svetovnem prvenstvu 2010. FOTO: Guliverimages.

Selektor Slovenije je bil pred 13 leti, tako kot zdaj, Matjaž Kek, pod vodstvom katerega ste dočakali prve minute v slovenskem dresu.
Da, tudi tega se seveda spominjam. Večno mu bom hvaležen za debi, kot tudi za to, da me je spet vpoklical v reprezentanco. Je odličen strokovnjak. Strog in temperamenten, res ima rad slovensko reprezentanco, v kateri ima vse pod nadzorom. Vsi ga zelo spoštujemo in verjamemo, da se bomo z njim uvrstili na evropsko prvenstvo.

Še nekaj besed o zdajšnji reprezentanci. Jan Oblak?
V reprezentanci vlada zelo dobro vzdušje. Velika avtoriteta in vodja je Jan Oblak, ki je tudi največji zvezdnik slovenskega nogometa in zelo pomemben člen te ekipe. Je miren, a tudi zelo temperamenten, ko je treba. Ima ogromno izkušenj, ki jih prenaša na mlade, s katerimi se pogosto pogovarja. Res smo lahko veseli, da ga imamo.

V zadnjem času nase opozarja tudi Benjamin Šeško, ki ga kot napadalec napadalca lahko ocenite še toliko bolj.
Ufff, on je pa res velik nogometni talent, pravi diamant. Prepričan sem, da je pred njim velika kariera. Ima praktično vse, kar potrebuje vrhunski napadalec. Nos za gol, tehniko, izjemno hitrost … Vse. Je tudi velik profesionalec. Zelo sem vesel, da sem lahko v reprezentanci z njim in tudi tega, da mu gre zelo dobro. Upam, da bo tako igral tudi v prihodnosti.

Sami ste prvič slovenski dres oblekli v začetku leta 2019, ko ste zaigrali za B reprezentanco in na tekmi proti Kitajski takoj zabili gol.
Čeprav ni šlo za najboljšo reprezentanco, mi je na tisti tekmi zaigralo srce. To je bila moja prva izkušnja s slovensko reprezentanco, ki je ne bom pozabil nikoli. Gol proti Kitajski je še danes eden mojih najljubših nogometnih spominov. Pomeni mi zelo veliko.

Potem ste konec lanskega leta debitirali še v A reprezentanci.
Še en super, lep trenutek, ki ga bom vedno hranil v spominu. Zelo vesela in ponosna je bila tudi moja družina. Tista v Argentini in tudi v Sloveniji, kjer imam 20, 30 sorodnikov, strice, tete, bratrance in tudi kup prijateljev. Zelo so bili veseli in navdušeni. V velikem številu pridejo tudi na nedeljsko tekmo proti San Marinu.

Pred petkovo tekmo v Kazahstanu ste dobesedno prepotovali polovico sveta. Najprej pot iz Argentine v Slovenijo, potem še v daljni Kazahstan.
Da, res je bila dolga in naporna pot, sploh zaradi tega, ker je časovna razlika med Argentino in Kazahstanom kar devet ur, ampak za slovensko reprezentanco se splača. Ko si član reprezentance, je vse v drugem planu. Za Slovenijo bi zlahka potoval tudi 30 ur. Selektorjevemu vabilu se bom vedno z veseljem odzval.

Foto: Guliverimages
Slovenija je kvalifikacije začela z zmago. FOTO: Guliverimages

Pa ste bili, ker v Astani niste dobili priložnosti za igro, vsaj malce razočarani?
Vsak nogometaš si seveda želi igrati, ampak tokrat pač nisem dobil priložnosti. Nisem edini. Zelo sem vesel, da je Žan Vipotnik dočakal debi in še bolj, da je zadel. Seveda sem bil pripravljen, da bom zaigral, ampak najpomembnejše je, da smo zmagali in na tekmo v Stožice prihajamo s tremi točkami.

Kakšno je bilo vzdušje po tekmi?
Zelo veselo. Že v garderobi, pa tudi na poti domov na letalu. Malce smo uživali, ampak časa za veliko slavje seveda ni. Pred nami je nov izziv, San Marino.

Pričakujete, da boste na tej tekmi zaigrali in morda zabili tudi gol?
V prvi vrsti pričakujem, da bomo zmagali. Seveda pa pričakujem tudi kakšno minuto na igrišču. To bi bilo super. Še lepše pa bi bilo, če bi tudi zadel.

Komu bi ta gol posvetili?
Družini, ki mi vedno stoji ob strani.

Se bo Slovenija uvrstila na evropsko prvenstvo v Nemčiji?
Začeli smo dobro, ampak pred nami je še dolga pot. Upajmo, da nam uspe.

Komentarji (0)

Prikaži vse komentarje