Ena najbolj redkih vrst nogometnega sveta

FOTO: Aleš Fevžer.

Kolumna o Mustafi Nukiću, enem redkih nogometašev, ob katerih navijač zares začuti, da gojita isto ljubezen.

Mustafa Nukić je včeraj na tekmi proti Radomljam zabil svoj 12. gol v 32. nastopu v vseh tekmovanjih v tej sezoni. Ob tem je v 2.344 minutah igre zbral tudi osem asistenc. Je drugi najboljši strelec in drugi najboljši asistent Olimpije. Njen najbolj učinkovit nogometaš glede na minute, ki jih je na igrišču odigral.

Z golom ali asistenco je v šampionski sezoni Olimpije, ki bo imela že v soboto zgodovinsko priložnost, da kot tretja v 32 letih obstoja države v enem letu osvoji obe domači lovoriki, udeležen v povprečju na manj kot 117 minut.

Drugi na tej lestvici je najboljši klubski strelec (13 golov) in asistent (10), hrvaški ofenzivni vezist Mario Kvesić, ki je odigral 3.253 minut, kar pomeni, da v povprečju zadane ali asistira na vsakih 141 minut.

Nukićevi konkurenti v napadu? Blizu je mladi Bosanec Anes Krdžalić (4 goli v 643 minutah) s povprečjem 155 minut, medtem ko je Portugalec Rui Pedro (7 golov, 3 asistence, 1.869 minut) že precej daleč. Ob zadetkih je zraven na nekaj manj kot vsakih 187 minut. Hrvat Dino Špehar? V 205 minutah, ki jih je zbral v devetih nastopih, še ni uspel zadeti ali asistirati.

Nukić je bil najprej begunec in pozneje nogometaš, ki je že opustil idejo o resni športni poti, se zaposlil, doštudiral, postal ekonomist, pa potem spet nogometaš, ki je v jeseni kariere izpolnil sanje – oblekel dres kluba, o katerem je sanjal kot otrok – in za nameček čez noč postal še ljubljenec njegovih navijačev. Z zgolj enim ciljem. “Ne zanimajo me moje igre, ne zanimajo me goli. Želim si le, da bi bili prvaki,” je vseskozi ponavljal že takrat.

Nukićeva življenjska zgodba je tako zanimiva, da bi, če bi bil rojen v ZDA, zagotovo našla mesto na kakšnem od vse bolj popularnih ponudnikov pretočnih vsebin. In verjetno postala uspešnica. Novo nevsakdanje poglavje je dočakala v zadnjih tednih.

Odkar je konec februarja v 23. krogu s kapetanskim trakom na roki odigral 90 minut pri zmagi nad Gorico s 4:3, je do gostovanja pri Radomljah na zadnjih desetih prvenstvenih tekmah odigral vsega 20 minut. Medtem je Olimpija, prepričljivi prvak, na zadnjih desetih prvenstvenih tekmah le trikrat zabila več kot en gol …

Čeprav je vmes pri zmagi nad Nafto v pokalu s 3:1 navdušil z dvema goloma, je v prvenstvu petkrat obsedel na klopi, dvakrat na igrišče prišel v zaključkih tekme, vrhunec degradacije pa doživel pred nepozabnim derbijem, na katerem si je Olimpija z zmago nad večnim tekmecem zagotovila naslov pred domačimi navijači. Tekmo proti Mariboru si je ogledal s tribun in tam ostal tudi na zadnjih dveh tekmah do sredine.

Verjetno ga ni nogometaša, ki še ni izrekel krilatice o tem, da ni pomemben posameznik, ampak le ekipni uspeh. Tudi Nukić jo je večkrat. A s to razliko, da je on eden redkih, ki je z njo mislil resno.

“Izbiram druge. V igro dajem nogometaše, za katere menim, da mi bodo prinesli zmago. Preprosto je,” je medtem v svojem slogu na vprašanja, kaj se dogaja z Olimpijino številko devet, odgovarjal trener Albert Riera. Brez kakršnekoli nadaljnje razlage, kar je privzdignilo marsikatero obrv.

Ljudje, ki po svetu hodijo s takšnimi obrvmi, pa po odgovorih seveda hrepenijo. Zlato pravilo raziskovanja skrivnosti v velikih skupinah: išči pri tistih, ki so nezadovoljni.

Medtem ko bi na Nukićevem mestu marsikdo rovaril iz ozadja in postal vir informacij, ki bi lahko destabilizirale klub, je on od začetka do konca – ob uradnih in neuradnih pogovorih – ponavljal eno in isto.

“Bodimo pozitivni. Pomembno ni nič drugega kot samo to, da bo Olimpija prvak!” je govoril na začetku sezone, ko je bilo najbolj stresno v klubskih pisarnah, in tudi zdaj, ko je stresno postalo zanj v garderobi.

Potem je prišla tekma z Radomljami, na kateri je prvič po desetih prvenstvenih krogih našel mesto v začetni postavi, in gol, po katerem je gol proslavljal s pogledom v trenerja. Znak, da je protestiral proti njemu?

“Moj zadetek in moja gestikulacija po doseženem zadetku sta bila namenjena kameri, ki pa je bila na žalost postavljena zraven trenerja. Nikakor nisem želel ničesar sporočiti trenerju, temveč vsem dvomljivcem in vsem tistim, ki so v zadnjih treh mesecih napisali marsikatero laž o razlogih, zakaj ne igram,” je povedal po tekmi.

“Pomembna je samo Olimpija in za njeno dobro se je treba vedno žrtvovati. Moji cilji v tej sezoni niso bili nikoli individualni,” je ob tem še stotič ponovil. Le kdo mu ne bi verjel?

Eden res redkih, ob katerem nogometni navijač čuti, da gojita isto ljubezen. “Uno di noi.” Eden od nas, bi rekli italijanski “tifosi”.

Športnik, ki si zasluži globoko spoštovanje. Zagotovo precej večje, kot ga je v zadnjem času deležen s strani svojega španskega trenerja …