Katanec in Guardiola, Zahović in Naomi Campbell, Oblak in Ronaldo

Veselje Cristiana Ronalda in žalost Jana Oblaka v finalu 2016. FOTO: Guliverimages.

Pred sobotnim finalom nogometne lige prvakov med milanskim Interjem in Manchester Cityjem v Istanbulu, kjer bo zraven tudi Samir Handanović, smo se sprehodili čez prejšnje slovenske nastope na najpomembnejši klubski nogometni tekmi leta.

Samir Handanović si bo sobotni finale sicer najverjetneje ogledal s klopi, a ima kot kapetan Interja, katerega vrata je do te sezone neprekinjeno branil deset let, v vrstah milanskega velikana še vedno zelo pomembno vlogo. Če ne drugega, kot vodja ekipe v garderobi.

Zanimivo, leta 2010, ko je bil Inter nazadnje evropski prvak, sta bila njegova člana tudi dva slovenska nogometaša, ki pa v velikem finalu na Santiagu Bernabeu v Madridu, kjer so Milančani z 2:0 premagali Bayern München, nista sodelovala. V tisti sezoni v Evropi nista odigrala niti minute.

Tako Rene Krhin, pred kratkim upokojeni dolgoletni slovenski reprezentant, kot zdajšnji reprezentant Vid Belec se v finalu nista pojavila v kadru Interja. Prvi je bil za ligo prvakov v sezoni 2009/10 sicer na seznamu igralcev Interja in se je v skupinskem delu tekmovanja enkrat znašel tudi med rezervisti, medtem ko drugega med nogometaši, na katere je v Evropi računal takratni trener Milančanov Jose Mourinho, sploh ni bilo.

Precej drugačne vloge so imeli na najpomembnejši klubski tekmi leta trije preostali slovenski nogometaši, ki so nastopili v finalih elitne evropske nogometne lige. Zanimivo, vsi trije so jo izgubili. Kdo so bili in kakšno vlogo so v finalih lige prvakov imeli?

1992: Srečko Katanec in Wembley

Leta 1992, ko se je liga prvakov imenovala še pokal državnih prvakov, je v velikem finalu na Wembleyju v Londonu s Sampdorio zaigral Srečko Katanec, ki je bil eden pomembnejših članov nekdanjega italijanskega velikana iz Genove.

Ekipa, v kateri ni manjkalo zvezdnikov, s klopi pa jo je vodil legendarni Srb Vujadin Boškov, se je pomerila proti sanjskemu moštvu Barcelone na čelu z legendarnim trenerjem, Nizozemcem Johanom Cruyffom.

Pri Kataloncih, ki so takrat sploh prvič postali evropski prvaki, ni manjkalo zvezdnikov, v zvezni vrsti je igral tudi trener zdajšnjega finalista Manchester Cityja Pep Guardiola, tekma pa je bila napeta od prve do zadnje minute.

Priložnosti ni manjkalo na obeh straneh. Pri Italijanih je bil najbolj nevaren hitronogi krilni napadalec Attilio Lombardo, pri Špancih pa je strah v nasprotnikovi obrambi sejal Bolgar Hristo Stoičkov, ki je dve leti za tem prejel zlato žogo. Toda zelo razpoložena vratarja obeh ekip, Gianluca Pagliuca in Andoni Zubizarreta, sta poskrbela, da sta mreži ostali nedotaknjeni.

Tako je ostalo vse do 112. minute, ko je za trenutek odločitve poskrbel Ronald Koeman. Nizozemec, poznejši (neuspešni) trener Barcelone, ki je slovel po silovitem udarcu, je po strelu od daleč prišel do gola kariere in enega najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini velikih finalov. Barcelona je z njim prišla do prvega od petih naslovov evropskega prvaka, s katerimi se ponaša zdaj, medtem ko je Sampdoria ostala brez najbolj želene lovorike.

Zanimivo, to je bil tudi zadnji finale, v katerem sta se pomerila kluba, ki pred tem še nikoli nista bila evropska prvaka.

Sampdoria – Barcelona 0:1 *po podaljških

20. maj 1992, stadion Wembley v Londonu (70.827 gledalcev). Sodnik: Aron Schmidhuber (Nemčija).

Strelec: 0:1 Koeman 112.

Sampdoria: Pagliuca; Mannini, Lanna, Vierchowod, Katanec; I. Bonetti (od 73. Invernizzi), Cerezo, Pari, Lombardo; Vialli (od 100. Buso), Mancini. Trener: Vujadin Boškov.
Barcelona: Zubizarreta; Ferrer, Koeman, Nando; Eusebio, Bakero, Guardiola (od 112. Alexanko), M. Laudrup, Carlos; Salinas (od 65. Goikoetxea), Stoičkov. Trener: Johan Cruyff.

2001: Zlatko Zahović in San Siro

Leta 2001 je Valencia še drugič v nizu igrala v finalu lige prvakov, ki ga je leto pred tem proti Real Madridu prepričljivo izgubila z 0:3. Tokrat je bil na drugi strani Bayern München, ki je v sedmem finalu lovil četrti naslov evropskega prvaka, prizorišče pa kultni stadion San Siro v Milanu. Na tribunah je bila v družbi svojega takratnega partnerja Flavia Briatoreja tudi angleška supermodelka Naomi Campbell.

Valencia, ki še nikoli ni bila prvak, je tekmo začela odlično. Že v tretji minuti jo je po strelu z bele točke v vodstvo popeljal Gaizka Mendieta. Španci so do enajstmetrovke prišli, potem ko je v svojem kazenskem prostoru z roko igral branilec Bayerna Patrik Andersson. Že nekaj minut za tem je imel najstrožjo kazen po prekršku Joeclyna Anglomaja nad Stefanom Effenbergom na voljo Bayern, a je vratar Valencie Santiago Canizares strel Mehmeta Scholla obranil.

Takole je Oliver Kahn obranil strel Zlatka Zahovića v finalu 2001. FOTO: Guliverimages.

Na začetku drugega polčasa smo videli še tretjo enajstmetrovko, ki jo je na tisti tekmi dosodil nizozemski sodnik Dick Jol. Na belo točko je pokazal po igranju z roko v kazenskem prostoru Valencie njenega branilca Amadea Carbonija. Tokrat je bil izvajalec Stefan Effenberg, ki je bil zanesljiv, Bayernu je v 50. minuti prinesel izenačenje na 1:1.

Enajst minut pozneje je pri Valencii na igrišče prišel Zlatko Zahović, ki je pred začetkom sezone kot velika okrepitev za osem milijonov evrov prišel iz Olympiacosa, a je med sezono izgubil mesto v začetni enajsterici argentinskega trenerja Hectorja Cuperja, tako da se je moral zadovoljiti z vlogo rezervista.

Prvi zvezdnik takratne slovenske reprezentance in slovenskega nogometa, ki je v veliki meri po njegovi zaslugi v tistih letih nizala velike uspehe, je imel nekaj priložnosti, da bi postal junak večera, toda na koncu se je zgodilo obratno.

Zahović se je v 84. minuti po podaji Johna Carewa s strani znašel sam pred vrati Bayerna, a je slabo sprejel žogo, ta mu je odskočila, in velika priložnost je splavala po vodi. V 88. minuti je bil v glavni vlogi še enkrat, prišel je do strela v kazenskem prostoru Bayerna, z desne strani poskusil z levico, ampak žogo poslal precej mimo vrat. Do konca rednega dela in tudi podaljškov, ki so sledili, ni bilo golov in na vrsti so bile enajstmetrovke.

Bayern je že prvo zapravil in Valencia je prevzela vodstvo. Tako je bilo do tretje serije, v kateri je do žoge prišel Zahović, a zgrešil. Streljal je slabo, preveč po sredini, in Oliver Kahn, ki je bil po koncu izbran tudi za igralca tekme, je njegov strel obranil. Za njim je pri Valencii enajstmetrovko zapravil tudi Ruben Baraja, odločilen strel pa je v sedmi seriji zgrešil Argentinec Mauricio Pellegrino in Valencia je še drugi finale lige prvakov v dveh letih končala sklonjenih glav.

Bayern München – Valencia 5:4 *po 11m

23. maj 2001, stadion San Siro v Milanu (79.000 gledalcev). Sodnik: Dick Jol (Nizozemska).

Strelca: 0:1 Mendieta 3./11m, 1:1 Effenberg 50./11m

Enajstmetrovke: 0:1 Mendieta, 1:1 Salihamidžić, 1:2 Carew, 2:2 Zickler, 3:2 Effenberg, 3:3 Baraja, 4:3 Lizarazu, 4:4 Kily Gonzalez, 5:4 Linke.

Bayern: Kahn; Lizarazu, Linke, Andersson ,Kuffour, Sagnol (od 46. Jancker); Effenberg, Hargreaves, Salihamidžić, Scholl (od 108. Scholl); Elber (od 100. Zickler). Trener: Ottmar Hitzfeld.
Valencia: Canizares; Angloma, Ayala (od 90. Đukić), Pellegrino, Carboni; Baraja, Mendieta, Kily Gonzalez; Aimar (od 46. Albelda); Sanchez (od 66. Zahović), Carew. Trener: Hector Cuper.

2016: Jan Oblak in San Siro

Tretjič smo imeli Slovenci v finalu lige prvakov nogometaša na igrišču leta 2016, prizorišče je bil spet San Siro, Jan Oblak pa že takrat eden glavnih zvezdnikov Atletico Madrid. Še drugič v dveh letih in šele drugič v zgodovini tekmovanja sta se na najpomembnejši evropski tekmi leta pomerila mestna tekmeca, na drugi strani je bil namreč madridski Real, ki je leta 2014 Atletico premagal po podaljških. Tudi tokrat je bilo zelo napeto.

Čeprav obstaja vtis, da je bil ta finale za Oblaka, ki je bil pri enajstmetrovkah zelo neprepričljiv, slab, je resnica nekoliko drugačna. Takrat 23-letni zvezdnik slovenskega nogometa je med vratnicama Atletica med tekmo blestel in poskrbel za nekaj sijajnih obramb. Na koncu jih je v 120 minutah zbral kar osem.

Nemočen je bil le v 15. minuti, ko ga je z nekaj metrov od bližine premagal Sergio Ramos in Real popeljal v vodstvo z 1:0. Kraljevi klub ga je v svojih rokah držal vse do 79. minute, ko je za izenačenje na 1:1 poskrbel rezervist Atletica Yannick Carrasco, ki je na igrišče prišel ob polčasu.

Do konca rednega dela igre in tudi podaljškov se izid ni spremenil, tako da so o evropskem prvaku odločale enajstmetrovke. Real je bil pri teh zelo zanesljiv, Oblak pa pri nobenem od petih strelov ni bil niti blizu žoge. Pri treh je obstal na sredini gola in dajal vtis, da je povsem izgubljen, s tem pa poskrbel, da so v dneh po finalu padale številne šale na njegov račun. Pa tudi kritik seveda ni manjkalo.

Odločilen je bil strel branilca Atletica Juanfrana v četrti seriji, ki je končal v desni vratnici vratarja Reala Keylorja Navasa, naslov pa je v peti seriji z zanesljivo izvedenim strelom prinesel kdo drug kot Cristiano Ronaldo.

To je bil prvi od treh naslovov evropskega prvaka v nizu takratnega trenerja Reala Zinedina Zidana.

Real Madrid – Atletico Madrid 5:3 *po 11m

28. maj 2016, stadion San Siro v Milanu (71.942 gledalcev), sodnik: Mark Clattenburg (Anglija).

Strelca: 1:0 Ramos 15., 1:1 Carrasco 79.

Enajstmetrovke: 1:0 Vazquez, 1:1 Griezmann, 2:1 Marcelo, 2:2 Gabi, 3:2 Bale, 3:3 Saul, 4:3 Ramos, 5:3 Ronaldo.

Real Madrid: Navas; Marcelo, Pepe, Ramos, Carvajal (od 52. Danilo); Casemiro, Modrić, Kroos (od 72. Isco); Ronaldo, Benzema (od 77. Vazquez), Bale. Trener: Zinedine Zidane.
Atletico Madrid: Oblak; Juanfran, Savić, Godin, Filipe Luis (od 109. L. Hernandez); Saul, Gabi, A. Fernandez (od 46. Carrasco), Koke (od 116. Partey); Griezmann, Torres. Trener: Diego Simeone.