Milan Mandarić se je na novinarski konferenci v Ljubljani uradno poslovil od NK Olimpija Ljubljana in po dobrih šestih letih klub predal v nemške roke. Poslovil se je s težkim srcem, je priznal, a hkrati poudaril, da Ljubljane in Slovenije še ne zapušča. "Srečnih ljudi ob slovesu ni," je povedal in izrazil tudi največjo obžalovanje, ki je povezano predvsem z navijači.
Ameriški poslovnež srbskih korenin je v slovenskem nogometu zagotovo pustil enega večjih pečatov vse od osamosvojitve dalje. V Olimpijo je 15. junija 2015 vstopil na velika vrata, kot mož, ki je iz pepela dvignil že kopico nogometnih klubov in naj bi podobno storil tudi z zmaji.
Na čelu kluba je bil natanko 2.318 dni in v tem času resda videl v klubske vitrine romati pet lovorik, dve državni prvenstvi in tri pokale, a ljubljanski prvoligaš je vsa leta plul v zelo nemirnih vodah.
Uradno je bil postopek prevzema zaključen v torek, 19. oktobra, v klubskih prostorih. “Mandarić je Olimpijo vrnil na pota stare slave, zapustil jo bo v dobri kondiciji in brez dolgov, kot je obljubil,” se je glasila napoved pred sklepno besedo 83-letnega, zdaj že nekdanjega predsednika kluba.
“Napočil je dan, da se poslovim od kluba in ga predam gospodu Adamu Deliusu. V zadovoljstvo mi je. V vsem tem času dogovarjanj, ki so trajala leto dni, je vztrajal, prišli smo do zaključka, da je to najboljša stvar za Olimpijo, zame in za njega. Klub je prodan, vsi dolgovi bodo poplačani. Adamu želim veliko uspeha, tako v športnem kot poslovnem delu, da nadaljuje z rastjo in dopolni kar sem jaz začel. Je zelo ambiciozen, ima veliko željo, je dober človek, verjamem, da ga boste sprejeli in mu dajali podporo,” je v uvodu nagovora dejal Mandarić.
Na položaj predsednika je bil torej imenovan Adam Delius, ki je za ljubljanskega prvoligaša odštel pet milijonov evrov. Od tega je tri milijone namenil za poplačilo vseh dolgov, dva sta ostala srbsko-ameriškemu poslovnežu.
Hitra vrnitev na pota stare slave
Leta 2015 je Mandarić takratnemu predsedniku Izetu Rastoderju odštel štiri milijone evrov odškodnine. Začetek Olimpije pod njegovim predsedstvom je bil zelo uspešen. Že v prvi sezoni so zmaji postali državni prvaki, kar jim je uspelo prvič po letu 1994/95.
Prav tako je pomagal v Ljubljani zadržati vzhajajočega zvezdnika slovenskega nogometa Andraža Šporarja, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Olimpija je namreč februarja 2016 z njim izdatno napolnila klubsko blagajno, ko je prejela 3,8 milijona evrov odškodnine. Kakšen mesec prej še več, kar pet milijonov evrov, za hitronogega Ezekiela Hentyja.
Začetek je bil torej zelo obetaven, čeprav so se že takrat prvič nad klubom zgrnili tudi črni oblaki, ko se je Mandariću očitalo, da je s svojim podjetjem MM Sport d.o.o. od društva za drobiž odkupil 74 odstotni delež podjetja FC Olimpija d.o.o, ki je bil do takrat v 100-odstotni lasti športnega društva Olimpija.
“Šest let sem preživel tukaj, veliko dela in želje sem vložil, da nekaj ustvarim in se Olimpiji vrne sijaj, ki ga je nekoč imela. Da bo znova na vrhu lestvice v Sloveniji, to sta mi bila cilj in želja, ki sem ju izpolnil. Vsa leta, ko sem bil tukaj, smo bili pri vrhu letvice, čeravno nismo vsako leto osvojili prvenstva, nam je le nekaj zmanjkalo. Bili smo lačen klub, ki je bil priznan v regiji.
Hvaležen sem ljudem okoli mene, ki so mi pomagali, v Ljubljani sem srečal veliko dobrih ljudi, ki so mi želeli uspehe. Ne smem izpustiti glavnih oseb, ki so mi dajali podporo, v vseh pogledih je eden takšnih župan Zoran Janković, ki me nikoli ni zavrnil za pogovor in nasvet, nam pomagal s stadionom in igrišči za trening. Vsi z zavoda za šport Ljubljane so nam pomagali, za kar se jim zahvaljujem,” je v nagovoru nadaljeval Mandarić, ki se je želel zahvaliti vsem, ki so mu pomagali na ljubljanski poti.
Visoka cena uspehov
Klub sicer pod Mandarićevim vodstvom ni bil samovzdržen, temveč se je pri preživetju iz meseca v mesec zanašal na njegova sredstva. Zamujanje plač je bilo pogosto, prav tako je manjkalo vlaganje v ključne klubske segmente, kot so akademija, slačilnice za najmlajše, igrišča za treninge in klubska organizacija.
Prav tako je Olimpija postala sinonim za menjavanje trenerjev. Kot zadnji, ki ga je ustoličil Mandarić, je v Ljubljano prišel Savo Milošević. V dobrih šestih letih predsedovanja je poskrbel za 13 različnih trenerjev in skupno 15 trenerskih menjav. Šestnajst, če štejemo tudi odstavitev Miloševića, ki je bil še v domeni bivšega predsednika. Vse podrobnosti glede njegovega odhoda pa bo še moral rešiti.
“Jaz zapuščam nogomet, a ne Ljubljane. Ostajam tukaj, saj sem investiral v številne projekte, ki jih še moram zaključiti. Da bom lahko, ko bom enkrat zapustil Slovenijo, obiskal vse prijatelje, ki sem jih tukaj pridobil. Upam, da ste vsaj do neke mere z mojim delom zadovoljni, z mojim odnosom do vas, poskušal sem pokazati svoj karakter, biti transparenten.
Bile so tudi težave, a ne želim govoriti o slabih zadevah, raje o dobrih. Hvala še enkrat vsem, zadovoljen sem, saj sem si želel, da Olimpija ne bo le Olimpija, temveč pomagala slovenskemu nogometu na mednarodnem nivoju. V Evropi bi lahko pokazali več, to je zmanjkalo, a smo dvignili kvaliteto nogometa v ligi. Vsak, vključno z Mariborom, je imel veliko željo, da premaga Olimpijo. Predajam jo Deliusu, ki verjamem, da bo nadaljeval in še izboljšal moje delo. Hvala vam,” je zaključil Mandarić.
Veliki obžalovanji ostajajo navijači in Evropa. Stožic nikoli ni uspel zares napolniti, kot je vedno zahtevno ljubljansko občinstvo vendarle začelo prihajati v večjem številu, se je odvila naslednja trenerska menjava, ki je zamajala klubski ugled. Ena zadnjih, ki je dokončno odvrnila gledalce, se je zgodila že po sezoni 2017/18, ko je Igor Biščan Olimpijo popeljal do dvojne krone, a klub temu moral zapustiti Ljubljano, ker si ni dovoljeval posegati v trenersko delo.
Evropa je ostala obljubljena dežela. Še najbližje so zmaji prišli v sezoni 2018/19, ko so nasledniki v roke dobili dobro selekcionirano Biščanovo moštvo, a evropsko jesen zakockali s kar tremi zamenjavami v dveh mesecih in neregistracijo odličnega napadalca Andresa Vombergarja za nastope v kvalifikacijah za Evropsko ligo.
Mandarić je naposled še priznal, da Olimpije ne zapušča srečen. Vendarle se po šestih letih vlaganja v takšen projekt težko posloviš, je odvrnil.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje