Obstanek ni uvrstitev na veliko tekmovanje, a to še pride

Foto: Guliverimage

[KOMENTAR] Besed v naslovu si ni izmislil novinar, ki bo v naslednjih vrsticah z vami delil svoje vtise po gostovanju slovenske izbrane vrste na Švedskem. Izjava je avtorsko delo Matjaža Keka, moža, ki smo ga v večjem delu nogometne javnosti pred nekaj meseci že označili za bivšega selektorja, nekaj mesecev kasneje pa na svojem stolčku sedi zelo, zelo trdno. A ne beži od dejstva - zdaj mora ta generacija na veliko tekmovanje.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča celotnega uredništva.

Zdelo se je, da bo izhodišče, s katerega bo slovenska izbrana vrsta krenila v kvalifikacije za Euro 2024, vse prej kot idealno. Težka, zelo težka skupina v drugem kakovostnem rangu Lige narodov ni dajala pretirano veliko upanja o obstanku v tej druščini, poraza proti Švedski in Srbiji pa sta še dodatno zakoreninila prepričanje, da je slovenski nogomet trenutno pač v nekem sivem povprečju in da se moramo vsi tisti, ki obožujemo ta šport, tega pač navaditi.

A ravno blamaža v Beogradu, ko so Srbi slovensko izbrano vrsto odpihnili s 4:1, je prinesla velik preobrat. “Kdor po tistem porazu ni bil jezen in razočaran, nima kaj iskati v nogometu,” se je tistega obdobja sinoči spominjal slovenski selektor Kek. Zdaj, ko na vse skupaj gleda s časovne distance, predvsem pa po povsem drugačnem rezultatskem izplenu, je umirjen, preudaren, a še vedno ambiciozen. Takšen kot ga pravzaprav poznamo in smo ga v nekih drugih časih slavili kot velikega nogometnega junaka.

Matjaž Kek je leta 2009 postal nesporni junak nogometne Slovenije.

5. junija je bil po tekmi s Srbijo zelo potrt. Odkrito je razmišljal, če ima vse skupaj sploh še smisel. In potem smo ga, ko zaradi okužbe s koronavirusom ni sedel na letalo proti Oslu, mirno priznamo, počasi že prečrtali z mesta selektorja slovenske izbrane vrste. To medijem, vsaj malce, slovenski selektor zameri, čeprav se zaveda javnosti in odmevnosti svoje funkcije ter tudi dejstva, da takrat prav veliko razlogov za optimizem ni imel nihče.

Slovenija je namreč na gostovanje k stoodstotnim Norvežanom na čelu z Erlingom Haalandom odhajala kot razbita vojska, ki sta ji poveljevala Milivoje Novaković in Boštjan Cesar. Njune reprezentančne izkušnje so seveda neprecenljive, a v neki drugi vlogi, tisti na igrišču. Ob stranski črti pa sta vendarle novinca, ki sta se znašla pred izjemno težko nalogo – kako prebuditi na videz povsem otopelo slovensko izbrano vrsto, ki je izgubila vsakršno zaupanje javnosti v to, da se lahko kosa z resnimi evropskimi reprezentancami.

Kek poudarja, da ni ljubosumen na uspeh svojih sodelavcev, še več, zadovoljen je. To so namreč ljudje, ki jih je sam izbral.

A vendarle jima je uspelo. Slovenija je v Oslu pokazala obraz, ki smo ga tako dolgo pogrešali. Nihče ne beži od dejstva, da se po kvaliteti težko primerjamo z reprezentancami, v katerih družbi smo se znašli v Ligi narodov. A pregovorno slovenski nogomet uspehe piše takrat, ko fantje dihajo drug z drugim, “grizejo travo” in vsako minuto na igrišču dajejo svoj maksimum.

Slovenija je to potegnila vse do konca tega ciklusa kvalifikacij. In težko se bolj strinjamo s selektorjem, ki pravi, da je bolj kot obstanka vesel dejstva, da ima znova “ekipo z jajci”. Ima pa še nekaj. Benjamina Šeška. Reprezentanca je resda sestavljena iz dvajset in še nekaj nogometašev, tekme pa dobiva samo ekipa, ampak ko imaš takšnega posameznika, je marsikaj lažje. Spodnji video, priznamo, vedno bomo našli vsak izgovor za to, da ta zadetek pokažemo še enkrat več, pove vse.

Drži, že vrsto let imamo Jana Oblaka, ki pa ima v vsej svoji nogometni veličini eno samo hibo. Ne more dosegati zadetkov. Nogomet pa se igra ravno zanje in k sreči smo po tudi na drugi strani igrišča dobili nogometaša, čigar poteze gledamo z odprtimi usti. Močan, visok, tehnično dobro podkovan in z izjemnim občutkom za gol. Vse to je Benjamin Šeško, trenutno nesporno prvi zvezdnik slovenskega nogometa. Nogometaš, zaradi katerega se polnijo tribune ter v Sloveniji znova prebuja vsaj malce nogometne evforije. To pa smo tako zelo, tako zelo pogrešali.

Predvsem pa ima 19-letnik še ogromno potenciala za napredek. In tega se zelo dobro zaveda tudi Kek. Šeško bo, če ne bo, bog ne daj, res šlo kaj zelo narobe, iz tekme v tekmo, iz meseca v mesec samo še boljši. In tudi zato je super izkušeni Mariborčan znova tako optimističen. Čeprav vlogo Šeška vedno znova spretno “zapakira” v kontekst celotne ekipe, ravno zaradi njega znova drzno napoveduje velike stvari.

Veselje Benjamina Šeška po evrogolu na Švedskem. FOTO: Guliverimages

“Ta obstanek ne pomeni, da nam je uspel nek odmeven dosežek. To ni uvrstitev na veliko tekmovanje. A prepričan sem, da to v tej generaciji še pride,” je včeraj razmišljal Matjaž Kek. G. selektor, držimo vas za besedo. Upanje ste nam vrnili.