Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Miran Pavlin, športni direktor reprezentanc na Nogometni zvezi Slovenije, se je v pogovoru za SportKlub brez dlake na jeziku razgovoril o reprezentanci in pravkar končanih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022, o selektorju Matjažu Keku, Josipu Iličiću, Kevinu Kamplu, Zlatku Zahoviću, navijačih in tudi melanholiji, ki se je naselila v slovenski nogometni prostor.
Pisal se je 17. november 1999, ko je Slovenija v Kijevu na povratni tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000 proti Ukrajini branila prednost s prve tekme (2:1) in v hudem mrazu zaostajala z 0:1. Tako je bilo do 15 minut pred koncem tekme, ko je Miran Pavlin zabil do takrat najpomembnejši gol v zgodovini slovenske reprezentance in jo popeljal na njeno prvo veliko tekmovanje. Evropsko prvenstvo 2000.
Danes, natanko 22 let pozneje, je reprezentančna zgodba precej bolj klavrna. Slovenija na veliko tekmovanje čaka že šest kvalifikacijskih ciklov, še drugič v nizu pa je vse možnosti za uspeh izgubila že precej pred koncem.
Drugačna je seveda danes tudi vloga Kranjčana, ki je prejšnji mesec dopolnil okroglih 50 let. Od marca lani je športni direktor reprezentanc na Nogometni zvezi Slovenije, ki odloča tudi o vseh reprezentanc razen članske. Če bi bilo drugače in bi imel glavno besedo tudi pri njej, bi bil Matjaž Kek danes verjetno že bivši selektor …
Kako bi, po osnovnošolsko, z ocenami od ena do pet, ocenili učinek Slovenije v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2022?
S trojko. Moramo biti pošteni do igrišča, do žoge. Žoga ima dušo, to moramo spoštovati. Četrto mesto seveda ni uspeh. Moramo biti boljši.
V zadnjih kvalifikacijah je zaigralo kar 32 nogometašev. Govori se o številnih mladih, a resnici na ljubo so novi mladi obrazi, ki so igrali pomembnejšo vlogo, le Sandi Lovrić, Adam Gnezda Čerin in Benjamin Šeško. Morda selektorju zamerite to, da je preveč iskal in taval?
Absolutno se strinjam s tem, da je 32 igralcev preveč, ampak morda lahko selektorju v opravičilo štejemo to, da ko pač ni rezultatov, iščeš nove nogometaše, nove rešitve … Je pa številka 32 prevelika. S tem se povsem strinjam.
Teoretično smo možnosti za Katar izgubili oktobra po porazu proti Rusiji, praktično pa septembra, ko smo z 0:3 izgubili proti Hrvaški in na Poljudu doživeli polom. Jan Oblak je na novinarski konferenci po zadnji tekmi s Ciprom povedal, da se je po splitski zaušnici v reprezentanci nekaj spremenilo na bolje. Se je res?
Janova vloga in njegov nastop po tisti tekmi sta bila odlična. Javno je udaril po mizi. Spraševal se je, ali na reprezentančne akcije fantje prihajajo samo zaradi tega, da so doma, ali pa zato, da se borijo za barve svoje države. Jan postaja pravi vodja, ki bi lahko ta vlak potegnil za sabo. Je tip igralca, ki ima to v sebi. Igra na tako visoki ravni, da mu vsi sledijo. Zagotovo je on kot kapetan človek, ki bi nas lahko povlekel naprej.
Kakšna bo usoda najboljšega reprezentanta zadnjih let Josipa Iličića? Ob začetku novih kvalifikacij bo star že 35 let, bo za Slovenijo še igral?
On je absolutno naš ključen igralec, seveda pa moramo misliti tudi na njegovo fizično pripravljenost. Tretja tekma, ki jo odigra v sedmih dneh, je zanj že napor. Treba bo misliti na to, predvsem pa mu morajo preostali bolj slediti, pomagati. Sami pa veste, da je, ko pride z žogo v zadnjo tretjino nasprotnikove polovice, pravi ubijalec, ki ga potrebuje vsaka reprezentanca, vsak klub …
Pa bo za Slovenijo še igral? Ste se o tem pogovarjali?
Njegova reprezentančna prihodnost ni nobena skrivnost. Če bo želel igrati, bo verjetno igral. Verjamem, da si vsi fantje želijo igrati, a morda to včasih na igrišču izpade drugače. Težko komu očitamo, da noče igrati, ampak …
Ne vem, ali me bodo fantje pravilno razumeli, toda kritike, pritisk javnosti je treba sprejeti. Samo poglejte na sosednjo Hrvaško. Po porazu v Ljubljani so njihovega selektorja Zlatka Dalića, ki jih je nedolgo nazaj popeljal do naslova svetovnih podprvakov, kritizirali z vseh vetrov, to je bil pravi masaker. Opisovali so ga kot najhujšega stvora. Danes je na svetovnem prvenstvu, vse je spet lepo in prav. Pritisk, mobilizacija … Tega je pri nas premalo.
Je Kevin Kampl zaključena zgodba? Okoli njega je bilo v zadnjih dveh, treh letih precej nejasne komunikacije.
To, kar se je dogajalo z njim, se je zgodilo že pred mojim prihodom, a Kevin ima toliko težav s poškodbami, da je na koncu vseeno dal signal, da bi bila vrnitev v reprezentanco zanj preveč. Škoda, tako dobrega nogometaša ne bi potrebovala samo naša, ampak tudi marsikatera močnejša reprezentanca.
Pa se je kdo zapeljal v Nemčijo in se pogovoril z njim?
Je, predsednik je bil tam, obiskal je eno njegovih tekem. Poskusili smo vse, ampak … Mislim, da je ta zgodba zaključena. Prej, kot bomo to dojeli in prej, kot bomo to jasno povedali, bolje bo. Tako pač je. Kogar ni, brez njega se mora, kot pravimo. Mi smo bili vedno najmočnejši, ko je bilo najtežje. Takšni moramo spet postati. S Kamplom ali brez njega.
Kaj lahko poveste o usodi selektorja Matjaža Keka? Je dogovor že sklenjen, bo do podaljšanja prišlo?
Vem veliko, a tega ne bom povedal, saj o tem vprašanju odloča predsednik Radenko Mijatović. To je dogovor med njim in selektorjem, zato je prav, da informacijo v javnost spravita onadva.
Selektor je po neuspehu govoril o tem, da prevzema odgovornost, toda kaj te besede – glede na to, da je za podaljšanje pogodbe očitno že dogovorjen – pomenijo?
Ko ni rezultata, je prav, da smo kritični. Tudi selektor je govoril podobno. Moramo sprejeti kritiko. Eni manj, drugi več. Če tega ne bomo sprejeli, potem ne bomo napredovali. Enako velja tudi za igralce, ki morajo sprejeti določeno breme na svoja pleča, nekaj se mora spremeniti.
Izpustili smo že šest velikih tekmovanj, kar je za tako nogometno državo, kot je Slovenija, absolutno preveč. Hrvati in Srbi so že v Katarju, Makedonci so v dodatnih kvalifikacijah. Vsaj tam smo bili vrsto let tudi mi, zdaj pa temu nismo niti blizu. Srečka Katanca smo leta 2015 pribijali na križ, pa se je uvrstil v dodatne kvalifikacije. Mogoče je kritik še celo premalo.
Nogometna javnost je v zadnjih letih postala melanholična. Vas je to, da kljub neuspehom prav hudih kritik na račun selektorja ni, presenetilo?
Ravno to sem hotel povedati. Melanholija, ki se je očitno naselila v vse nas, je najhujše, kar se ti lahko zgodi. Najhujše! Dokler so kritike, dokler se navijači jezijo zaradi neuspehov, vsaj veš, da jih zanimaš. To je dober znak, saj pomeni, da jim ni vseeno. Ko jim postane vseeno, pa je znak za rdeč alarm. Absolutno. Izgubil se je kult reprezentance. Izgubili smo DNK, ponos … To v zadnjem času res pogrešam.
Kako bi se, če bi imeli besedo, glede selektorja odločili vi?
Če bi odločal jaz, bi … (nekaj sekund tišine, op. p.) Poglejte, postavili smo si neke cilje. Neke kriterije in se dogovorili, kaj sledi, če jih bomo oziroma jih ne bomo izpolnili … Jaz bi, če bi bil na predsednikovem ali pa selektorjevem mestu, potegnil črto, sprejel odgovornost in povlekel potezo.
Kakšno potezo?
(smeh, op.p.).
S strani NZS je bilo v zadnjem času precej nejasne komunikacije glede ciljev in želja. Tudi s strani selektorja. Bi bilo dobro, da se to v prihodnosti spremeni?
Da, se strinjam, absolutno, ampak … Saj sem že prej povedal, kaj bi naredil, če bi odločal jaz. Če nimamo visokih ciljev, potem ničesar ne bomo dosegli. Le če bomo imeli najvišje cilje, lahko uspemo. Ne vedno, ampak kdaj pa. Cilji morajo vedno biti visoki in jasno zastavljeni.
Kako to, da, čeprav ste direktor reprezentanc, ne odločate o usodi selektorja tiste najpomembnejše, članske?
Ni ravno tako, da s člansko reprezentanco nimam nič, za nasvete sem na voljo vedno, ampak ker sem v to zgodbo prišel naknadno, ne bi bilo pošteno, če bi se vmešaval v vsakdanje delo. To ni moja naloga. Trenutni selektor ima okoli sebe ekipo, ki jo je imel že prej. To spoštujem in sem mu vedno na voljo.
Kdo pa bi sploh lahko postal naslednji selektor, če bi prišlo do spremembe? Morda zdajšnji selektor mlade reprezentance Milenko Ačimović, Simon Rožman, ki je trenutno brez službe, Luka Elsner, ki se uveljavlja v tujini …? Je morda čas za tujca?
Ačimović ima absolutno perspektivo, da nekoč postane selektor. Ob njem je takšnih v domačem trenerskem prostoru še kar nekaj. Glede tujca pa … Na vsa velika tekmovanja smo se uvrstili s slovenskimi trenerji, zato sam še vedno zagovarjam slovensko stroko.
Ko smo že pri stroki, v praktično vseh mlajših selekcijah so z vašim prihodom pristali številni nekdanji uveljavljeni reprezentanti, ki prav veliko trenerskih izkušenj nimajo. Ni jih malo, ki se pritožujejo, da se je vse skupaj zgodilo prehitro.
Verjetno se pritožujejo tisti, ki niso bili iz nogometa, pa so izgubili svoje funkcije. Res je, marsikaj se je spremenilo, a jasno je, da sem ne bi prišel, če bi bilo vse lepo in prav. Nekdanji nogometaši – sploh tisti, ki so igrali na najvišji ravni – poznajo zahteve dela in imajo izkušnje, ki jih drugi morda nimajo. Seveda to, da si bil dober nogometaš, ne pomeni, da boš avtomatično tudi vrhunski trener, ampak v veliki večini je tako …
Sicer pa niti nisem poskrbel za toliko sprememb. Milenka Ačimovića smo dali na čelo mlade reprezentance. Boštjana Cesarja, ki je kot kapetan že v vlogi nogometaša pokazal, da je trenerski potencial, v reprezentanco do 19 let. Muamer Vugdalić, ki je v mlajših selekcijah Maribora dosegal odlične rezultate, pa je postal selektor izbrane vrste do 15 let. Tonči Žlogar in Aleksander Radosavljević sta bila tam že prej.
Milivoje Novaković je v štabu članske reprezentance. Tudi on ima trenerske ambicije in dela na tem. Človek, ki je drugi najboljši strelec Slovenije vseh časov in je vrsto let zabijal gole v prvi nemški ligi, lahko vsakemu prinese veliko. Težko kdo reče, da je to, ker je zraven, neupravičeno.
So rezultati vaših potez že vidni?
Seveda ne gre čez noč, dejansko bomo lahko o tem govorili čez nekaj časa, v letu in pol ne gre, smo pa s tem, kar vidimo, zadovoljni. Postavljamo modele igralcev, igre od selekcij do 15 pa do 21 let. Vse v želji, da bo imel na koncu nekaj od tega končni produkt, to je seveda članska reprezentanca. Skrbimo za razvoj mlajših selekcij.
Osnovna ideja je, da najboljši preskakujejo selekcije. Da, če je dovolj dober, že 17, 18-letnik zaigra za mlado reprezentanco. Če je tako dober, kot je Šeško, pa seveda tudi za člane. To je naše osnovno vodilo. Ne odkrivamo tople vode. To že desetletje počnejo Nemci, Portugalci …
Ob vključevanju nekdanjih vrhunskih nogometašev ste pozabili na številko ena. Na Zlatka Zahovića, ki se je v nogometu dokazal na vseh ravneh, a je z NZS vseskozi na nasprotnih straneh. Se lahko, za dobro slovenskega nogometa, to kdaj sploh spremeni?
On je v slovenskem nogometu seveda dobrodošel. Slovenski nogomet ga potrebuje. Kje se bo našel, pa ve najbolje on sam. Jaz težko govorim o tem, kakšne želje ima za prihodnost.
Vrsto let sta bila še kot nogometaša velika zaveznika v reprezentanci, pozneje pa skupaj delovala tudi pri NK Maribor. Potem je med vama počilo in sta se razšla. V kakšnih odnosih sta danes?
Mah … To je vse profesionalizem. Jaz sem z njim in z našo generacijo preživel toliko lepih trenutkov, da … Samo vesel sem zaradi vsega, kar sva skupaj doživela.
Pa sta še v stikih?
To je profesionalizem. Vsi smo vedno profesionalci.
Ne samo najboljšega strelca v zgodovini Slovenije, ob reprezentanci že vrsto let ni niti organiziranih slovenskih navijačev. Sami veste, kako je bilo, ko ste kot nogometaš na stadionu za Bežigradom ob huronskem navijanju prišli do velikih podvigov. Kako zelo jih reprezentanca pogreša?
To je res … Navijači so bili vedno gonilo te reprezentance. Kar se mene tiče, bi z veseljem pozdravil Viole, Green Dragons in preostale … Te zamere so stare več kot desetletje. Nekdo se bo moral začeti ukvarjati s tem. Če bom lahko, bom z veseljem to storil jaz.
Tudi glede odsotnosti organiziranih navijaških skupin je s strani NZS precej nejasne komunikacije. Kaj se sploh dogaja? Ste naredili kak korak v smeri, da bi se vrnili nazaj?
V ta del nisem tako vpet, prisoten sem predvsem v športnem delu, tako da težko povem, ali se kaj dogaja, vem pa, da včasih skušamo kaj potipati. Videti pa je, da bomo morali prvi korak narediti mi, ki smo z vsem, kar se je dogajalo, neobremenjeni. Ta zamera je nastala iz nečesa, kar je za nekatere nerazumljivo. V bistvu niti sam ne vem, zakaj točno je tako. Združene navijače Slovenija res potrebuje. Oni so nas v težkih trenutkih vedno pripeljali korak dlje, kot bi prišli brez njih.
Je gledališko vzdušje na tekmah reprezentance in njihov obisk morda še večji poraz od rezultatov, ki jih Slovenija dosega v zadnjem času?
Da, to je tisto, o čemer sva govorila prej. Kar naenkrat se zdi, da ljudem ni več do nogometa. Ne da se jim na stadion, da bi podpirali svojo reprezentanco. Vsi skupaj moramo narediti več. Mi smo tukaj, da kaj naredimo z rezultati, kot ekipa. Če se bodo fantje trudili in se, po domače povedano, vozili po zadnjici, pustili srce na igrišču, potem se bo zgodilo tudi to, da boš kdaj izgubil, pa te bodo navijači z igrišča pospremili z aplavzom. Če tega ne bo, bo pa gledalcev še manj, kar bi bila katastrofa.
Miran Pavlin je bil ob Slaviši Stojanoviću tudi prvi gost oddaje Pod prečko. Novost v Sportklubovi televizijski ponudbi (SK1) si boste lahko ogledali vsak ponedeljek ob 20. uri. Če ste zamudili ponedeljkovo oddajo, si jo lahko ogledate tukaj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje