Pet ugotovitev po uvodnih taktih domačega nogometnega plesa

Foto: Jure Banfi

Tako, uvodni krog nadaljevanja sezone Prve lige Telemach je za nami. Soditi pomladi po eni sami lastovki sicer še ne gre, a vendarle smo dobili nekaj odgovorov na to, v katero smer bi se lahko zapeljalo nadaljevanje sezone v naši prvoligaški druščini.

Za ta denar težko dobiš tako kvaliteto kot karakter

Ko iščemo moštva, ki so v prvem krogu razočarala, se hitro ustavimo pri ljubljanski Olimpiji. “Pričakujem trdo tekmo in nasprotnika, ki bo dobro organiziran. V vsak duel bodo šli maksimalno in če na to ne bomo odgovorili, potem naša kvaliteta ne bo prišla do izraza,” je dan pred tekmo z Radomljami razmišljal trener zmajev Zoran Zeljković.

A očitno stratega Ljubljančanov nekdo ni preveč dobro poslušal. Olimpija ima seveda precej bolj kvalitetno moštvo od Rogaške, a zaradi izrazite razlike v vloženi energiji med obema ekipama, je na trenutke izgledalo, kot da je Rogaška Olimpija in Olimpija Rogaška. Zeleno-beli s tem, kar so prikazali proti črno-belim, ne samo, da ne bodo mogli konkurirati Celju, ampak jih bodo počasi začeli loviti tudi ostali konkurenti.

Z izjemo Marka Bresta in Denisa Pintola, ki sta preprečila poraz Olimpije, si nihče od ostalih nogometašev na igrišču ne zasluži pozitivne ocene. Najbolj sta razočarala bočna branilca Jorge Silva in David Sualehe, za katera v slovenski nogometni javnosti vemo, da znata in zmoreta marsikaj, tokrat pa sta bila izgubljena v prostoru in času. Raul Florucz in Nemanja Motika sta se po nekaj pohvalah pred začetkom drugega dela sezone očitno s tem zadovoljila, zrasla na samozavesti in egu, na igrišču pa zapravljala priložnosti in v tekmo vlagala manj, kot so od njiju pričakovali navijačev zmajev.

Priložnosti je sicer zapravljal tudi napadalec Slatinčanov Patrik Mijić, a po drugi strani nedvomno dokazal, da bi lahko bil lahko dodana vrednost tudi kakšne močnejše ekipe, kot je Rogaška. Nemara kar Olimpije, ki krvavo potrebuje napadalca?

Marko Brest je Olimpiji dal energijo, ki je zmajem močno manjkala skozi celotno tekmo. FOTO: Jure Banfi.

Realnost Brava je boj za Evropo

Tako v zaključku jeseni kot tudi na začetku pomladi Bravo kaže, da je kljub mladosti posameznikov postal resna ekipa, na katero velja še kako resno računati tudi v boju za Evropo. Aleš Arnol odlično upravlja s tem, kar ima na voljo. Tudi pisarniški del kluba, na čelu s športnim direktorjem Dejanom Močnikom, pa mu je tokrat pripeljal dodano vrednost ekipe, s tem ko so Šiškarji v osrčje obrambe postavili Jana Gorenca, konkurenco v napadu pa je zaostril Milan Tučić.

Čeprav Bravo to zimo (še) ni prodal Matije Kavčiča, je pravzaprav tudi klubska blagajna to zimo dobila zelo pozitivno injekcijo. Ko je namreč David Brekalo prestopil v ameriški Orlando City je del odškodnine romal tudi na račun Ljubljančanov. In ko je odškodnina nastavljena na tri milijone evrov, si lahko predstavljamo, da bodo Šiškarji s tega vidika pošteno zaslužili.

Vse to nas napeljuje na to, da Bravo korak za korakom stopa po poti proti resnim evropskim ambicijam. In pred seboj ima krasno priložnost, da to dokaže na igrišču. Pozitivnih nizov Brava smo namreč pravzaprav že vajeni. A imeli so precej kratek rok. Lahko Aleš Arnol v resnici še nadgradi to, kar je dolga leta gradil Dejan Grabić?

Bravo raste korak za korakom. Foto: Aleš Fevžer

Če je imel Riera Lamborghini, ima Krznar raketo

Kakšna predstava Celja na začetku pomladi! Status velikega favorita grofom več kot očitno ne prinaša prevelikega pritiska, temveč celo dodatno motivacijo, da na igrišču dokažejo vse to, kar se o njih te dni govori o nogometni javnosti.

V knežjem mestu so to zimo še nadgradili tisto, kar v finančno močno priviligiranem položaju gradijo že nekaj sezon. To je ekipa, ki jo v tej sezoni ne bo mogoče ujeti, to je bolj ali manj jasno. To je ekipa, ki se bo pripravljala v nadaljevanju sezone pripravljala na Evropo in izzive na nivoju, na katerem trenutno igra Celje. To pa je nivo, če ne dva, nad slovensko ligo.

Kar pa Celju manjka do statusa kluba, ki bi ga v nogometni javnosti mirno označili kot kralja našega prostora, so navijači. Tudi ob dominantni predstavi domače ekipe, katere nogomet je užitek gledati, se na stadionu Z’Dežele nikakor ne zbere večje število gledalcev.

Ob športni rasti kluba bo tako naloga celjskih pisarn tudi vzgoja novih generacij navijačev kluba iz mesta ob Savinji. To sicer klub že dobro počne. S številnimi napovedniki tekem, močno prisotnostjo na družbenih omrežjih in nasploh komunikacijo z javnostmi je lahko vzor drugim, ki so na tem področju pošteno zaspali, a to je proces, ki bo trajal. V knežjem mestu je pač tako, da so tisti, ki jih sploh šport zanima, v prvi vrsti rokometni navijači.

Damir Krznar drvi naslovu naproti. Foto: Jure Banfi

Je pravljična lastovka znanilec vijol’čne pomladi?

Nogometaši Maribora so v velikem slogu odprli drugi del sezone. Vijolice so v Ljudskem vrtu s kar 7:0 odpravile nebogljeni Aluminij in poskrbele, da se je v štajersko prestolnico znova vsaj malce vrnil duh nogometnega optimizma.

“Zadovoljni ja, evforični nikakor,” je po tekmi razmišljal Ante Šimundža. In to je pravzaprav najboljši povzetek tega, kar smo v poznem nedeljskem popoldnevu videli v Ljudskem vrtu.

Doseči sedem zadetkov nikoli ni lahko, aduti mariborskega napada so dodobra ogreli svoje motorje, Arnel Jakupović je zablestel v slogu začetka sezone in oddal kandidaturo v boju za najboljšega strelca Prve lige Telemach.

Vseeno pa tekma proti desetim mladeničem Aluminija, ki je v vrata postavil celo 17-letnika, ne sme vijolic prehitro zadovoljiti. To je bil namreč obračun, ko je lahko mariborski napad, ki mu z Barišićem, Jakupovićem, Soudanijem in Iličićem res ne manjka kvalitete, v miru ‘čaral’ oziroma gradil ter realiziral ustvarjene priložnosti. Ko pa bo tekma bolj izenačena in bo razmerje moči ter kvalitete bolj enakomerno razporejeno med oba nasprotnika, takrat bomo v resnici lahko ocenili, v kolikšni meri je bila mariborska zimska (r)evolucija uspešna.

Maribor je nogometno pomlad odprl s suvereno zmago. FOTO: Jure Banfi.

Kaj se dogaja z Muro?

Kako hitro se stvari v nogometu lahko obrnejo, nam na žalosten način pripoveduje tudi zgodba Mure. Le dobri dve leti sta minili, odkar so črno-beli v Ljudskem vrtu na nepozabnem večeru premagali veliki londonski Tottenham, danes pa črno-beli životarijo v spodnjem domu Prve lige Telemach.

Odkar so Prekmurci jezno opazovali, kako jim Celjani pred očmi razdirajo šampionsko ekipo, so proti grofom na igrišču prejemali zaušnico za zaušnico. Nedeljska je bila še posebej boleča, saj je z vidika Mure edina pozitivna plat ta, da niso prejeli še več zadetkov.

Muri manjka marsikaj. Manjka ji energija, pripadnost klubu pa tudi kvaliteta. Vse to, kar jo je nekoč krasilo. Vladimir Vermezović nima prav veliko idej, kako zadevo spremeniti. Tudi zimske priprave so bile po naših informacijah precej specifične in značilne za nek drug nogometni čas. Veliko se je teklo, malo se je igralo.

Verjetno pa z nogometom obsedenim navijačem prekmurskega ponosa ni ušlo niti to, da se je novi športni direktor kluba Robert Koren namesto svoje prve tekme v novi vlogi udeležil odprave Aleksandra Čeferina v Ugando. Medtem ko je torej njegovo moštvo trpelo na verjetno najtežjem gostovanju v sezoni, je nekdanji slovenski reprezentant tkal nova poznanstva in povezave, kar je v nogometu sicer vedno dobrodošlo. Le ‘tajming’ je bil precej slab.