Preporod Aljoše Matka: duhove preteklosti razblinil otroški nasmeh

Aljoša Matko. Foto: SK

V tokratnem Sportklubovem nedeljskem intervjuju smo gostili Aljošo Matka. Povratnik po poškodbi nam je v iskrenem pogovoru zaupal, kje so razlogi, da je v NK Celje znova nogometno zaživel in svoj nesporni talent nadgradil v kvaliteto.

Star je 23 let, a njegova zgodba ima še toliko poglavij, da bi jo bržkone morali razdeliti v več knjig.

Aljoša Matko je nekdanji vijol’čni bojevnik, ki ima za seboj že epizodo pri švedskem velikanu Hammarbyju, igral je tudi za Olimpijo, zdaj pa s Celjem z velikimi koraki in kot eden najboljših, če ne najboljši, posameznik lige koraka k državnemu naslovu, ki se mu je v dresu obeh slovenskih večnih rivalov izmuznil iz rok.

Njegova kariera je imela tako vzpone kot padce. Po njih se je vselej znal pobrati, kar velja tudi za jesensko poškodbo, ki ga je ustavila v silovitem naletu tresenja nasprotnikovih vrat, hkrati pa mu je zaprla tudi reprezentančna vrata, ki jih je počasi, a zanesljivo, odpiral. Med tednom se je namreč ob zmagi proti Rogaški (4:1) Matko vrnil v začetno postavo grofov in takoj dosegel dva zadetka.

“Ko sem se vrnil v Slovenijo, najprej nisem bil pravi, dokler v glavi nisem razčistil stvari. Enostavno sem moral pustiti ob strani vse, kar se mi je zgodilo v preteklosti in obrniti nov list. Znova se je vrnila ta želja po nogometu in dokazovanju. Zdaj v Celju mi že drugo sezono stvari dobro uspevajo in če bom tako nadaljeval, se bom lahko kmalu znova spogledoval z odhodom v tujino,” v pogovoru za Sportklub razmišlja Aljoša Matko.

V nadaljevanju nogometne debate izveste, kako naš sogovornik gleda na dominacijo Celja v tej sezoni Prve lige Telemach, posvetili pa smo se tudi nenogometnim stvarem, ki so mu pomagale narediti korak naprej v življenju in karieri.

nogomet nk celje prva liga telemach aljoša matko — Aljoša Matko. Foto: Uroš Skaza

Aljoša, če začneva na koncu, torej pri aktualnih zadevah. Vrnili ste se po poškodbi, delujete zdravi, nadaljujete tam, kjer ste končali, torej z dobrimi predstavami in zadetki. Se že počutite tako kot pred poškodbo?

Počasi smo dozirali minutažo ob vrnitvi. Trener mi je na zadnji tekmi ponudil priložnost od prve minute, takoj sem zabil gol in potem je bilo vse lažje. Potem je prišel še drugi … Boljšega scenarija za vrnitev v začetno enajsterico si nisem mogel želeti. Vesel sem, da sem se vrnil tam, kjer sem končal.

Deset točk prednosti imate pred konkurenco, že celotno zimo smo v nogometni javnosti veliko govorili o tem, da vas bo konkurenca težko ujela. Ne samo zaradi prednosti, ampak tudi zaradi kvalitete igralskega kadra, ki ga imate v Celju. Kako skušate v garderobi ohranjati motiviranost, da se ne predate občutku, da so zadeve že zaključene?

Deset točk je sicer določena prednost, ampak v nogometu se lahko hitro kaj zalomi, zato gremo tekmo po tekmo. Imamo vrhunski kader, ko nasprotnikov trener pogleda na našo klop, ne ve, kaj bo sledilo z naslednjo menjavo, ker lahko v kateri koli faze tekme zamenjamo tri igralce pa so enakovredni tem, ki začenjajo tekmo.

To je velik plus, da lahko rotiramo, če zadeve ne gredo po načrtih pa tudi zamenjamo sistem igre. Glede tega smo zagotovo v prednosti pred ostalimi, imamo širok in kvaliteten kader.

Tudi kar se tiče zime, se Celjani z okrepitvami niste ustavljali, prišli so novi kvalitetni nogometaši. Kako vi začutite to moč kluba, da si lahko privošči takšne okrepitve?

Vemo, kakšni so cilji kluba. Želimo igrati v Evropi in vodstvo je že zdaj želelo zgraditi jedro ekipe, ki se bo potem merilo v kvalifikacijah. Najprej pa moramo biti prvaki, da bo pot do Evrope lažja. To je ta plus, da ne spreminjamo preveč ekipe pred poletjem. Na priprave za naslednjo sezono bo prišla ista, uigrana ekipa in potem bo vse lažje.

Aljoša Matko se je izjemno hitro vrnil v odlično formo. Foto: Jure Banfi

Kot je v oddaji Pod prečko razkril David Zec uprava kluba, ne samo, da govori o Evropi, ampak razmišlja že o napadu na ligo prvakov. Kakšno je vaše mnenje o tem? Lahko res Celje srednjeročno, morda celo kratkoročno napade vstop med evropsko elito?

Klub gre v tej smeri. Vložek je za slovenske razmere velik, res se vsi trudijo, da nam omogočajo kar najboljše pogoje. A vemo, da je pot do lige prvakov zelo težka, malce te mora pobožati tudi žreb. Vemo pa, da v Evropi tako ali tako ni lahkih nasprotnikov.

Kot mladinec sem nekoliko s strani spremljal, kako so te stvari nekoč uspevale Mariboru in upam, da nam bo to uspelo tudi s Celjem.

O konkurenci v moštvu Celja

Kakšen privilegij je to, da se lahko Celjani res ukvarjate samo s sabo? Da vam ni treba gledati, kaj počne konkurenca, kaj počne Maribor, kaj počne Olimpija …

V ekipi je določena mirnost, ker imaš neko prednost in tako lažje igramo svojo igro. Ampak v vsako tekmo moraš iti stoodstotno, ne glede na to, ali konkurenti zmagajo ali izgubijo. Moramo zmagovati in se ne obračati nazaj. Želimo še povečati prednosti, da lahko v zaključku sezone res uživamo, se ne obremenjujemo z rezultati in da lahko vsak pokaže, kaj zmore.

V vaši karieri je bilo precej težkih trenutkov, tako nogometnih kot nenogometnih. A ne glede na to, kaj se je dogajalo, ste se vedno uspeli na igrišču vrniti na visoko raven. Vse to vas je verjetno tudi osebnostno izoblikovalo.

Zagotovo. Najprej se mi je zgodila stvar izven nogometnih igrišč, kar sem za seboj vlekel kar nekaj časa, čez precejšen del kariere. Potem je prišla Švedska, kjer se mi zadeve niso najbolj poklopile. Nisem bil pravi. Zdelo se mi je morda, da sem, ampak nekje zadaj v glavi je nekaj ves čas tičalo. Potem sem se odšel v Olimpijo, da najdem znova ritem, ampak se posoja ni izšla, kot sem želel.

Ob povratku na Švedsko sem znova treniral, a hkrati sklenil, da moram narediti nek drugačen korak, da spet nogometno zaživim. Najprej se nisem želel vrniti v Slovenijo, iskal sem možnost, da ostanem v tujini. Tudi ko sem se nato vendarle vrnil domov, najprej nisem bil pravi, dokler v glavi nisem razčistil stvari. Enostavno sem moral pustiti ob strani vse, kar se mi je zgodilo v preteklosti in obrniti nov list.

Znova se je vrnila ta želja po nogometu in dokazovanju. Zdaj v Celju mi že drugo sezono stvari dobro uspevajo in če bom tako nadaljeval, se bom lahko kmalu znova spogledoval z odhodom v tujino.

V majici Olimpije mu ni šlo po željah, v Celju je drugače. Foto: Aleš Fežver

Dejali ste, moral sem stvari razčistiti v glavi, spremenil sem se. Kakšna je bila pri tem vloga družine? Partnerke? Dejstva, da ste postali oče? To so stvari, ki jih tisti, ki gledamo večinoma učinek na igrišču, včasih malce spregledamo, so pa lahko zelo pomembne pri tem, kar se dogaja v glavi nogometaša.

Ko sem bil na Švedskem, je bila moja partnerka noseča. Švedska nama je bila obema zelo všeč, živela sva v Stockholmu in razmišljala sva o tem, da se tam ustaliva. Potem pa je morda pri vrnitvi domov pretehtala tudi želja, da se hčerka rodi v Sloveniji in da tu odrašča.

To je bil zagotovo razlog, da sem si pri sebi rekel, da moram razčistiti stvari v glavi. Da je dovolj ‘zajebancije’. Otrok je pomenil dodatno motivacijo, dodatno energijo. Ko dobiš otroka in prideš domov, takrat glava ne ostane samo pri nogometu in vidiš, kaj pomeni družina. Tudi če si živčen po treningu ali tekmi, z otrokom v naročju pozabiš na to in je s tega vidika vsaj meni precej lažje.

Če se vrneva na nogomet, Celje ni samo kvalitetna ekipa, je tudi zelo izkušena ekipa. Kako pomembno bo to, ko se boste srečevali z resnimi evropskimi tekmeci in zakaj tudi v tem pogledu izstopate iz slovenskega povprečja?

Kar nekaj je starejših fantov. Morda tu z izkušnjami izstopa Denis Popović, ki je bil dolgo v tujini in njegove izkušnje zelo pomagajo ekipi. Lani pri trenerju Pilipčuku je bilo sploh opazno, da ko nismo vedeli, kaj bi, smo dali žogo njemu in je reševal zadeve.

Na nas je, da ga razbremenimo. Ko je prišel Albert Riera, so se stvari spremenile, tudi ostali smo bili več vključeni v igro, da je bilo njemu lažje. Zdaj to samo nadaljujemo in na igrišču izgledamo dobro.

V Evropi pa ne bo šlo drugače, kot da bomo ves čas stoodstotni. Če proti Maccabiju ne bi imeli v gosteh nekaj slabih minut, bi se morda že lani uvrstili v Evropo. To so te izkušnje, da se takrat, ko ti ne gre, umakneš malce nazaj in počakaš na povratno tekmo.

Celje Maccabi tel Aviv Aljoša Matko — Proti Maccabiju je bil v Celju edini domači strelec. Foto: Jure Banfi

Katera ekipa je po vašem mnenju boljša, Maribor, ki je v vašem obdobju počasi izgubljal evropski zalet ali ta ekipa, ki jo imate zdaj v Celju?

Ko sem prišel v članski nogomet, sta se ravno poslavljala Zlatko Zahović in Darko Milanić. Nekaj stvari je ostalo od njiju, nekaj je bilo novih. Nekakšna zmes obojega. To ni bil več tisti evropski Maribor.

Tu imamo večji, močnejši kader. Tisti Maribor ni bil tako suveren, nismo zmagovali v nizih, na koncu smo izgubili odločilno tekmo proti Muri. Če pogledamo vseh 20 igralcev, je ta ekipa boljša. V Mariboru smo imeli nekaj izvrstnih posameznikov, ostali pa so bili še vedno dobri, ampak ne na najvišjem nivoju.

V slovenskem nogometu te dni ogromno znova govorimo o navijačih. Spet se je morala zgoditi neka velika neumnost, da je nogomet pomembna tema v Sloveniji. Vi imate z navijači takšne in drugačne izkušnje, kakšen je vaš pogled na to, kar se je zgodilo v Murski Soboti? Pa tudi na to, da se mora zgoditi takšen incident, da nogomet dobi pozornost, kot bi si jo v resni nogometni državi pravzaprav ves čas zaslužil?

Žalostno je, da je prišlo do tega dogodka in da so fantje poškodovani. Zdaj vse Slovenija govori o tem, upam, da bo tudi takrat, ko se bodo igrali derbiji in bodo polni stadioni. Upam, da takrat bakle ne bodo prepovedane, a v varnih okoliščinah.

To so stvari, ki spremljajo nogomet, se pa da to izvesti varno, da recimo te stvari počijo pod tribuno, ni treba, da to leti proti igrišču. Upam, da ne bo več takšnih dogodkov.

Nogometašem je lepo, ko pridejo na stadion in se prižgejo bakle. To je dodatna motivacija. Na Švedskem je bilo na tribunah 30.000 navijačev, na stadionu se lahko tudi zapre streha, pa notri vseeno prižgejo bakle in ni nobenih težav. Upam torej, da ne bo več takšnih dogodkov, ko se nekdo poškoduje, upam pa tudi, da bakle in vse, kar spada zraven, ostanejo del spektaklov.

V dresu Hammarbyja je spoznal tudi vročekrvnost švedskih navijačev. Foto: Guliverimages

Še beseda ali dve o reprezentanci. Bili ste zraven, čutili utrip, da se Slovenija bori za nastop na velikem tekmovanju, nato pa se je zgodila poškodba, ki, če smo realni, močno zmanjšuje vaše možnosti za nastop na Euru. A vseeno, kakšen je vaš pogled na zadnji reprezentančni ciklus in kakšni so vaši reprezentančni načrti za prihodnost?

Vesel sem, da sem bil kratek čas del te zgodbe in začutil reprezentanco. Potem pa je na žalost prišla poškodba. Vsi vemo, da so v reprezentanci izkušeni fantje, ki so ji dali že ogromno, potem pa prihaja zraven nekaj mladih, ki čakamo na prosta mesta in skušamo izkoristiti priložnost, ko se ponudi.

Za to enostavno živiš. Za ta občutek, da si del te zgodbe. Vsak igralec pri sebi nekje v ozadju upa, da bo del reprezentance. Morda ne na Euru, a v naslednjih ciklusih tudi jaz upam, da bom znova del tega.

Vselej, ko se pogovarjamo z igralci iz Prve lige Telemach, je standardno vprašanje, kakšne so želje in cilji glede odhoda v tujino. A glede na to, da se pogovarjamo o teh celjskih ambicijah po Evropi, se vam bo sploh kmalu mudilo znova na tuje?

Ne mudi se mi. Ampak vendarle želim še enkrat v tujino, prvič morda še nisem bil pripravljen, zdaj mislim, da sem, predvsem v glavi. Zrasel sem v drugačnega igralca, kot sem bil in rad bi se še enkrat preizkusil na tujem.

Je pa res, da mi trenutno v Celju nič ne manjka, vsi vemo, kakšni so vložki, tudi Evropa je posebna zgodba. V nekem drugem klubu, ko pride klic tujine, takoj zgrabiš priložnost. Ko pa si v Celju, prespiš noč in si vzameš čas za razmislek. Moč Celja je, da lahko igralca, ki ima ponudbe iz tujine, zadrži.

Bomo videli, kakšna bo situacija poleti. Najbolj pomembno bo seveda to, kako bom igral. Potem pa bomo videli.

Za konec, kdo bo na drugem mestu končal letošnjo sezono Prve lige Telemach, Olimpija ali Maribor?

Odgovor na to vprašanje izveste v naši jutrišnji nogometni oddaji Pod prečko, v kateri gostimo športnega direktorja NK Maribor Marka Šulerja in predsednika Mure Roberta Kuzmiča.