Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalNjegove ere na klopi ljubljanske Olimpije je konec. Albert Riera Slovenijo zapušča kot trener, ki je v eni sezoni osvojil vse, kar se v nogometu da osvojiti. In kot nosilca dvojne krone smo Španca še zadnjič kot trenerja zmajev gostili v Sportklubovem intervjuju za oddajo Pod prečko. In z njim govorili o tem, o čemer Albert Riera najraje govori - o nogometu.
To je eden izmed intervjujev, pri katerem so ravno tako kot besede sogovornika pomembne okoliščine njegovega nastanka. Še pred desetimi dnevi je bil ta intervju dogovorjen kot pogovor ustvarjalcev nogometne oddaje Pod prečko s trenerjem, ki je v tej sezoni osvojil naslov prvaka in mu za nameček dodal še pokalno lovoriko.
A stvari so se začele zapletati. S strani vodstva kluba smo prejeli obvestilo o tem, da Albert Riera do tekme s Celjem ni na voljo za pogovore z mediji. Odločitev je sprejel direktor kluba Igor Barišić. Da klub ne dovoli pogovora, v katerem bi hvalili dosežke njihovega trenerja, je seveda čudno. A v kontekstu trenutne situacije v klubu to ni nič nenavadnega. Vodstvo kluba je Rieri želelo preprečiti, da bi povedal svojo plat resnice o odhodu iz kluba.
Ravno zato smo vodstvu kluba pojasnili, da bi se naš pogovor z Albertom Riero vrtel zgolj okrog nogometnih tem. A za to niso imeli posluha. Ga pa je imel zato toliko več ravno glavni akter te zgodbe. Španski strateg je nemudoma privolil v pogovor z nami. In odločno poudaril – želim, da je izveden v moji pisarni. To pa je stadion Stožice. Ob vnaprejšnjem dogovoru, da se bomo pogovarjali o nogometu. O vsem, kar je Riera dal Olimpiji. To torej ni intervju, v katerem bi prali “umazano perilo”.
Intervju smo tako izpeljali. S tem smo si nakopali gnev vodstva kluba, kar pravzaprav celo razumemo. Kršili smo njihova pravila. A v tem primeru so se nam ta pravila zdela preveč zastarela, da bi se nanje ozirali. Omejevanje svobode govora in pogovora z mediji nista temi, o katerih se je sploh smiselno pogovarjati v 21. stoletju. A se moramo. Olimpija nas je namreč kaznovala s preklicem vabila na današnjo novinarsko konferenco v Stožicah. Ki pa smo se je seveda, ker gre za javni dogodek in ker je Sportklub nenazadnje nosilec televizijskih pravic Prve lige Telemach, katere prvak je po zaslugi Alberta Riere in njegovih varovancev Olimpija, vseeno udeležili.
In še pojasnilo. Albert Riera po tekmi s Celjem ni želel dajati izjav za Sportklub, a ni šlo za zamero do naše medijske hiše, ampak do posamičnega novinarja, čigar članek iz preteklosti je zmotil španskega trenerja. Z izjemo tega dogodka pa smo imeli z dvojno okronanim trenerjem Olimpije korekten, celo zelo korekten odnos. Nenazadnje je tudi intervju, ki je pred vami, dokaz tega.
Pogovor z Albertom Riero za oddajo Pod prečko
Če se vrneva nazaj v julij 2022, ko ste bili na tem čudovitem stadionu prvič predstavljeni s šalom Olimpije. Stvari so bile takrat precej drugačne. Tukaj ni bilo transparenta z napisom prvaki, Olimpija je bila daleč od naslova. Vi ste bili novinec v trenerskem poslu, zdaj ste osvojili dvojno krono. Kakšno leto, kajne?
Lepi spomini, čeprav moj prvi dan za trenerja ni bil ravno sanjski. Ampak moramo razumeti situacijo. Tudi največji klubi imajo svoje vzpone in padce. Generacije se menjajo, stvari se spreminjajo. Če se pogovarjamo o tem, kateri je najboljši klub na svetu? Odvisno od trenutka. Kateri je trenutno najboljši klub v Sloveniji? Zmagovalec. To je Olimpija.
A stvari se lahko hitro spremenijo. Naš klub je pred tem tri sezone zapored končal kot tretji. Težko obdobje za Olimpijo. Tu rad uporabim prispodobo boksarjev. Najboljši ni tisti, ki dobro boksa, ampak ki čim prej vstane, ko pade na tla. To je letos naredila Olimpija. Zdaj mora klub to zadržati, kolikor pač lahko v tej situaciji.
Govorimo o ljudeh. Večkrat pravim, da igramo za ljudi. To je šov in potrebujemo navijače. Ti pa so povsod enaki in tako mora biti. Veseli so, ko gre klubu dobro in ko zmaguje. Pokažejo pa svoje nezadovoljstvo, ko ne. Ko sem prišel, sem razumel, kako se počutijo v tistem trenutku. Tri sezone zapored je bila Olimpija tretja v prvenstvu. Če primerjam to z Realom ali Barcelono, je kot da bi eden od teh klubov v ligi, kjer je dvajset ekip, končal šesti ali sedmi. Da Olimpija konča tretja je popolnoma enako.
Zato razumem navijače. Seveda pogrešamo ljudi in si jih želimo čim več na stadionu, a moraš jim dati ljubezen. Zato razumem navijače. Zdaj, ko so ljudje bolj povezani s klubom, upam, da se bo to izboljšalo.
Nekaj video utrinkov pogovora z Albertom Riero (1. del)
Če greva še malce bolj nazaj. Ko ste izvedeli, da je trenersko mesto Olimpije prazno, ste morali hitro odreagirati. Situacija je bila negotova, hitro so potrebovali novega trenerja. Sezona je bila pred vrati. Kaj je bil glavni razlog, da ste zapustili svoje mesto pomočnika trenerja in začeli z novo službo tukaj, v Ljubljani?
Za mano je bila druga sezona kot pomočnik trenerja pri Galatasarayu. Imel sem dva mojstrska tečaja dveh mojstrov trenerjev. Prvi je bil Fatih Terim, izjemno izkušen trener, ki ga ljudje ne poznajo le iz Galatasaraya, ampak tudi iz turške reprezentance. Tam je osvojil vse. Od njegovega načina dela sem se veliko naučil, imel sem priložnost z njim sodelovati tudi kot igralec. To je bilo prvo leto mojstrskega tečaja.
V prejšnji sezoni sem se učil od Domeneca Torrenta. Tisti, ki ga ne poznate, petnajst let je bil sodelavec Pepa Guardiole. Zato vem, kako v vsakem trenutku tekme razmišlja Pep Guardiola, sodeloval sem s trenerjem, ki je bil z njim petnajst let. Imel sem veliko srečo, da sem lahko delal z njim. Ta dva stila sta bila popolnoma različna. Ne morem reči, kateri je bil boljši, tako zelo različna sta bila. Veliko sem se naučil in v sebi sem se počutil pripravljenega za ta korak.
O tem sem se pogovarjal tudi z Mikelom Arteto, ki je moj prijatelj, odkar sva imela štirinajst, petnajst let in sva bila skupaj v mlajših selekcijah Španije. Skupaj preživljava počitnice na Majorki. Pep Guardiola mi je v šali zatrdil, da Arteta ve več o nogometu od njega. Skupaj sta sodelovala tri leta in Guardiola je bil prepričan, da je Arteta pripravljen prevzeti svoj klub. Arteta pa mu je dejal, da čuti, da se mora še učiti od njega. Enostavno moraš začutiti, kdaj je trenutek, da postaneš glavni trener. Mikel je želel nadaljevati delo s Pepom, ta pa ga je priganjal, da začne delo s svojo ekipo.
Moja situacija je bila nekako podobna. Čutil sem, da sem pripravljen. Vprašal sem Domeneca, ali se tudi njemu zdi tako in pokimal je. Ko od takšnega trenerja dobiš potrditev, še danes sva pogosto v kontaktu, sem začutil, da je prišel moj čas. V naslednjih petnajstih dneh sem opravil nekaj pogovorov. Iskal sem projekt, ki bi mi dal priložnost zmagovati. Vsi si želimo zmagovati. Ko tukaj slišim, da ne priznam porazov to drži. To vem, res težko priznam poraz. Se opravičujem, včasih je moja želja po zmagi prevelika.
Ne samo v nogometu, nasploh v športu je zmaga najbolj pomembna. Ta strast, da se boriš za nekaj. A učiti se moraš tudi iz porazov in jih priznati. V športu ne moreš samo zmagovati, a jaz rad zmagujem. V tem projektu smo k sreči večkrat zmagali, kot smo izgubili in to sem želel. Projekt, v katerem bom lahko resno delal in večkrat zmagal kot izgubil. Takšna je bila situacija. Vesel sem, da sem lahko delal tu. In kot sem obljubil prvi dan, želel sem izboljšati igralce. Ko izboljšuješ igralce, si bližje tega, da zmaguješ tekme.
Riera danes pojasnil razloge za svoj odhod
Bolj kot v intervjuju, katerega objave se je tako zelo balo vodstvo Olimpije, je bil Albert Riera neposreden v današnjem pogovoru za Sportklub, kjer je komentiral izjavo vodstva kluba, da so za njegov odhod krivi različni pogledi in njegova prevelika finančna pričakovanja.
“Smešno je, da se pogovarjamo o denarju. Aprila smo le enkrat govorili o novi pogodbi. To je edina resnica. Takrat sem vstal od mize. Da se lahko pogovarjamo, potrebujemo ponudbo, po kateri lahko rečem, ja ali ne. Oni tega niso imeli. Torej se težko pogovarjamo. Potem pa so začeli govoriti o tem, da bi lahko prodaja igralcev vplivala na mojo plačo. Igralcev, ki jih treniram. Jaz nisem agent, sem trener. To je umazano, to ni moje delo. In potem moje ekipa postaja precej slabša in spet moramo iskati igralce. To nima smisla. Ni pa bilo nobene številke, konkretne ponudbe. Tu sem ugotovil, da imamo različne poglede. Tega ne morem sprejeti,” je poudaril nekdanji trener Olimpije.
Dejali ste, da je vaš cilj zmagovati, a vemo, da to niti približno ni enostavno, zato si želimo podrobneje spoznati proces, kako ste prišli do teh zmag. Če se vrnemo na vaš prvi trening z ekipo, ko ste prvič videli igralce. Kakšne so bile vaše misli po koncu prvega treninga?
Spomnim se prvega govora ekipi. Vsi, ki igramo to igro, razmišljamo o tem, da igramo dober nogomet, da imamo žogo, da zmagujemo tekme in dosegamo zadetke. Imel sem to priložnost, da sem igral v številnih klubih, kjer sem se boril za lovorike. Ne gre brez zdravih odnosov, brez spoštovanja in brez discipline. Da smo ekipa, rad imam besedno zvezo, da smo ekipa. V garderobi imamo nekaj stavkov, ki so za nas kot zlato. Povej mi, kako si treniral in povedal ti bom, kako boš igral. Prvi govor je bil o tem, o spoštovanju.
Igralce sem vprašal, ste pripravljeni na to, da boste morda zamenjani po 20 minutah tekme? Če je nekdo rekel, trener, nisem pripravljen na to, nisem bil jezen. Ampak ta igralec ne bo v začetni postavi. Bo pač igralec, ki bo prišel v igro v drugem polčasu. Si pripravljen biti zamenjan v 55. minuti? Pogledali smo si v oči. Si pripravljen vstopiti v igro v zadnji minuti, da samo kradeš čas? Vsi so rekli, da so. O vsem, kar smo se dogovorili v tem pogovoru, smo se pogovarjali takrat in nikoli več. O tem nam ni bilo treba več govoriti. Celotno leto s tem nisem imel niti najmanjših težav.
Ta organizacija je bila naša mala skrivnost. To je bil moj prvi govor. Razen tega, da je ta ekipa zmagala, smo ustvarili tudi posebno atmosfero, ki si jo lahko čutil povsod. Med slavji, kako igralci gledajo drug na drugega, kako si pomagajo, kako delajo … In na to sem ponosen, kajti brez tega ne gre.
V garderobi smo imeli vrednote, ki sem jih poimenoval prvi kvadrat. Želja po zmagi, spoštovanje, dajanje svojega maksimuma, zavzetost na treningih. Če tega nimaš, nisi na 100 odstotkih. 99 odstotkov pa ni dovolj. O tem prvem kvadratu se ni potrebno niti pogovarjati, to je osnova.
Drugi kvadrat pa je o talentu, o kvaliteti, da ko streljaš, se žoga od prečke ne odbije izven vrat, ampak v gol. Ampak tega včasih ne moreš nadzorovati. Poizkušamo lahko, ampak imamo talent in kvaliteto, kot ju pač imamo. Če ne delaš stvari iz prvega kvadrata, ta drugi niti ni mogoč. Zato dajmo vse v ta prvi kvadrat in potem se lahko pogovarjamo o talentu, kvaliteti, taktiki, pozicijah na igrišču, vsem znanju, ki so ga letos dobili, ko smo igrali v različnih taktičnih različicah. A brez prvega kvadrata se o tem ne moremo pogovarjati.
Ko govorite o teh stvareh, kdaj ste skozi sezono začutili, da se stvari odvijajo tako, kot ste načrtovali? Kdaj ste začeli razmišljati o tem … dobro nam gre, smo na poti nečesa velikega?
Šli smo korak za korakom. V karieri sem bil del ekip, v katerih smo imeli dovolj kvalitete, da osvojimo lovorike, ampak zaradi nespoštovanja tistega prvega kvadrata, nismo bili kompaktni, nismo bili enotni. Ekipa, kjer igralci razmišljajo o sebi in so sebični, ni ekipa. Ko sem letos zamenjal pravzaprav celotno enajsterico med dvema tekmama … Če igralci ne bi razumeli, zakaj sem to storil, potem ekipa pade. Igralci začnejo dvomiti, se spraševati.
Zato jim moraš to pojasniti – ker igramo proti takšnemu nasprotniku, ker igramo v drugačnem sistemu, ker zaupam vsem v kadru, ker verjamem v ekipo in ker verjamem, da prvenstva osvoji dvajset igralcev, ne enajst ali dvanajst. Ko to razumejo in razmišljajo enako kot trener, potem lahko sanjamo o velikih stvareh in imamo visoke cilje.
Vse ostalo, taktika, znanje o nogometu, razumevanje te igre … Na prvih treningih, ko smo trenirali pozicijsko igro, sem jim moral pojasniti, zakaj to počnemo. Če bi me kot igralca vprašali, zakaj smo trenirali določene stvari, bi odvrnil, ne vem, trener je rekel tako. Rekel je skoči in sem skočil. Ampak zakaj moram skočiti? Igralci morajo poznati razlog.
Pozicijska igra je enostavna. Povedal sem jim, da to treniramo zato, ker želim, da smo organizirani, ko imamo žogo. A ko izgubimo žogo, moramo biti ravno tako organizirani. Da stvari funkcionirajo, morajo igralci poznati razlog.
Ko pa razumejo razlog, potem si rečejo, dobro, to bomo naredili. Brez tega pa … Niso prepričani v to. In moji igralci so bili celotno sezono prepričani v način, na katerega delamo.
Na prvi pogled izgleda, kot da ste slovensko ligo osvojili z lahkoto, zaradi velike razlike, zaradi serij zmag, ampak v resnici verjetno ni bilo tako enostavno osvojiti naslova?
Seveda ne. Govorimo o skoraj enajstih mesecih. Imeli smo vzpone in padce, nemogoče je ekipo zadržati na istem nivoju. Sploh ko govorimo o tem, da igramo z žogo v nogah. A tu delamo napako, ko govorimo samo o Olimpiji, ki ima posest. Nikoli nimaš žoge v posesti sto odstotkov igralnega časa. Imaš jo 65 odstotkov, 68, 70. Kaj pa ostalih 30 odstotkov časa? Tudi takrat moraš delati in vedeti, kaj početi brez žoge. To je zmes obojega.
Imeli smo trenutke, ko smo bili fizično v dobrem stanju, ampak kot sem rekel v desetih mesecih pridejo vzponi in padci, igralci niso stroji. Bili so tudi težki trenutki. Vsi detajli so pomembni. Včasih je najbolje, da igralca malce udariš po prstih takrat, ko zmagujemo. Takrat je bolj dovzeten za tvoja sporočila, da ostanemo na tem nivoju. Hej, nisi še dovolj dober, lahko se še izboljšaš.
Bili pa so torej tudi težki trenutki, izgubili smo nekaj tekem. Takrat pa ekipa potrebuje trenerja. Ne le trenerja, ampak malce ljubezni. To so bili trenutki, ko sem se res počutil blizu njih. Ne, ko smo zmagali, takrat sem bil bolj strog z njimi. To je najboljši trenutek, da jih še dodatno spodbudiš. Vse te stvari so nas naredile boljše.
Ne samo na igrišču, dobro ste se znašli tudi z mediji. V pogovorih z nami in drugimi akterji v slovenskem nogometu ste imeli vedno agendo, ki ste jo zaželeli sporočiti. Nismo pozabili, da si še vedno želite igrati še eno tekmo proti Mariboru oziroma vsaj zadnjih deset minut. Je bilo to prevzemanje pozornosti nase, ta popolna iskrenost tudi del strategije, kako osvojiti ligo ali je to enostavno Albert Riera?
To je Albert Riera. Vsi imamo svoje dobre in slabe strani. Karakterji so različni. To pa je tudi del igre. Kot sem rekel, včasih igralci dobijo osem tekem zapored, a niso dovolj dobri. Tekme, s katerimi smo končali niz osmih zaporednih zmag, so bile domače tekme, ki smo jih dobili z 1:0, 2:0, a niso bile nič posebnega. Ko se je tekma končala, sem jim dejal, poslušajte, če boste šli na takšen način v Evropo, lahko nanjo pozabite. To je bil trenutek, ko jih je bilo potrebno dodatno spodbuditi.
Tega nisem delal zase, ampak za igralce. Na koncu so tudi novinarske konference del igre. Imam se za zmagovalca, imam to željo, verjetno zato, ker sem zgodaj začel s to igro. V tem nisem edinstven, vsi si želimo zmagati. Verjetno pa to nekdo pokaže bolj kot drug. Sam sem morda preveč iskren in to pokažem bolj kot drugi ljudje.
Ne bom rekel, da je to napaka, a včasih mi to ni v prid. Tega se zavedam. A včasih je v tem sporočilo, kot sem rekel, sporočilo za igralce. Vse, kar sem naredil, sem naredil za ekipo. To je način, na katerega se lahko še izboljšajo. Ko zmagaš, je potrebno obdržati osredotočenost, da nisi osvojil še ničesar. V slabih trenutkih pa jih zaščitim. Ko zmagamo s 5:0, takrat ne grem v garderobo, igralci me v tistem trenutku ne potrebujejo. Na telefonu imajo dvesto klicev in sporočil, pred stadionom jih čakajo žene in prijatelji.
Takrat me ne potrebujejo. Potrebujejo me takrat, ko izgubimo. Takrat moram biti tam zanje in bil sem.
Nekaj video utrinkov pogovora z Albertom Riero (2. del)
Pogosto pravite, da so najbolj pomembni akterji igralci. In da je vaša naloga, da jih izboljšate. To bo težko vprašanje, kateri nogometaš Olimpije je pod vašim vodstvom najbolj napredoval. Oziroma vas je najbolj presenetil in pokazal več, kot ste od njega pričakovali?
Ne bo pošteno, če bom govoril o imenih, res ne bo pošteno. Kot sem rekel, zmagali smo z dvajsetimi igralci in tremi vratarji. Skupaj smo osvojili lovorike. Sami bolje veste kot jaz, kakšne slovenske talente imamo. Seveda nimamo v ekipi samo slovenskih igralcev, a če govorimo o slovenskih igralcev … uf! Toliko znanja, kot so pridobili o tej igri, tu je izjemno. Zdaj je odvisno od njih, ali bodo nadaljevali v tej smeri ali ne. Je pa ta njihova sprememba že zdaj izjemna.
Ne bi rad govoril o tem, kaj smo v osvojili. O tem bodo govorili vsi. O vrednosti kluba, vrednosti igralcev, dveh lovorikah. Zame smo zmagali, in zato lahko grem v miru, zaradi načina, kako smo zmagali. Kaj zmagaš je rezultat. Zame je pomembno tudi, kako zmagaš.
Moje vprašanje za igralce je vedno enako. Si užival na tekmi? Če si užival, potem imaš verjetno več možnosti, da si tudi zmagal. Moraš uživati. Način, kako smo igrali, kako smo uživali na igrišču, znanje, ki ga imajo in lahko igrajo s tremi v zadnji vrsti, štirimi ali petimi, z dvema napadalcema, enim napadalcem, eno desetko, dvema desetkama, krilnimi branilci, bočnimi branilci … Večina igralcev lahko igra na treh ali štirih pozicijah. To je tisto, kar sem si želel.
To jim bo pomagalo v praksi, napredovali bodo v karierah, odšli bodo v druge klube, osvojili smo dve lovoriki. Ponosen pa sem tudi na ta proces, saj pravim, da kar lahko nadzorujem s klopi … od minute nič do devetdesete minute, težko nadzorujem rezultat. Ta proces pa lahko. Na to sem še posebej ponosen.
Mediji veliko govorimo o nogometaših, ki so letos izstopali pri Olimpiji. Vemo, kdo so tisti, ki so na vrhu lestvic zadetkov in asistenc in ki so svoje predstave dvignili na višji nivo. So ti fantje pripravljeni na naslednji korak oziroma celo morajo po dvojni kroni skočiti na višji nivo v Evropi ali še lahko napredujejo tu v Sloveniji?
Če bi sam ostal tu nekoliko dlje, bi seveda dejal, da jih želim obdržati. Ostanite blizu mene, blizu mene se boste naučili še več. (smeh) A to je nogomet, bil sem igralec in vsak igralec želi napredovati, tako kot želiš napredovati v vsaki službi. Želiš si korak za korakom višje, rasti, najti boljše klube, izboljšati svojo pogodbo. To je normalno.
Igralci morajo skrbeti zase. Kdo sem jaz, da bi jim rekel, kaj morajo storiti. Kot trener jih lahko izboljšam, jim predam svoje znanje in izkušnje, da ne bodo delali napak, ki sem jih delal jaz. Velikokrat jim dajem primere iz svoje kariere, ko sem sam storil napako. Teh jim ni treba ponavljati. Za vse ostalo imajo svoje agente, svoje družine in izbrati morajo tisto, kar bo najbolje zanje. Prepričan sem, da vedo, kako morajo delati, veliko igralcev je zelo mladih in se morajo naučiti še marsikaj. Limitov pa ni. Sanjati morajo o velikih stvareh.
Ko govorimo o naslednjem nivoju, kaj je naslednji nivo Alberta Riere. Dejali ste, o tem boste razmišljali, ko se vaša pogodba konča, kar bo kmalu. Verjetno pa nimate v načrtu sezone premora. Ste pripravljeni na nov izziv?
No, če ne bo projekta, ki bi me osrečil … Vedno sem trdil, da bom tu ostal dokler bom srečen. In tega sem se držal. Ker odhajam, potem verjetno nisem srečen. Iščem mesto, kjer bom srečen. Zame bo zelo pomemben projekt, klub in ekipa morata gledati v isto smer. Bil sem v številnih evropskih klubih in vem, kako delujejo. Klub in ekipa sta dve različni stvari, a na koncu sta eno. Skupaj. Sta dva čolna, a na isti poti, zato morata imeti skupno idejo in filozofijo.
Iskal bom projekt, kjer bomo imeli enako perspektivo in enaka mnenja. Če bom našel nekaj takšnega, potem sem pripravljen. A kot ste rekli, trenutno ne razmišljam o tem. Konec meseca, ko se zaključi moja pogodba in ko bom na počitnicah, bom začel razmišljati o tem. Upam, da bom dobil ponudbo, ki me bo zadovoljila.
Sicer pa bom pripravljen … Če želiš delati v tem poslu, moraš biti pripravljen na dve stvari. Prva – če boš izgubljal, bodi pripravljen na to, da boš spakiral kovčke in odšel domov. Če tega ne maraš in na to nisi pripravljen, to ni poklic zate.
Vsi pa si želijo te službe, ker je čudovita. Druga najlepša, prva je biti glavni akter torej igralec. Ko ne moreš igrati, si vsak želi tudi to drugo službo. Dobrih trenerjev pa je veliko in vsi iščejo službe. Zato moraš včasih čakati na pravo priložnost. Če bom nanjo čakal tri mesece, pol leta ali celotno sezono, moram biti na to pripravljen. Bomo videli.
Za konec, ko boste čez nekaj dni zapuščali Slovenijo, stopali po stopnicah letala in razmišljali o tem letu in delu v Olimpiji, česa se boste najbolj spominjali? Ostaja kaj obžalovanja?
Spomnil se bom trenutkov z igralci. Vsakega pogovora, vsake video analize, vsakega treninga. Igralci so včasih želeli trenirati eno uro. Pa sem jim dejal, če boste trenirali eno uro brez tega, da veste, kaj morate delati, nima smisla. Pogovarjajmo se deset minut o tem, kaj morate delati in ko boste to razumeli, potem pa bomo trenirali petnajst minut.
To je dovolj. Dobrih petnajst minut. Intenzivnih petnajst minut. Nisem trener, ki bi imel rad dolge treninge. Rad imam treninge, na katerih pojasnim, kaj počnemo, kakšna je ideja, kakšen je načrt. Zame je najbolj pomembno razumevanje, zakaj nekaj počnemo. Kaj je razlog? Ti naši skupni trenutki so me osrečili. V njihovih očeh sem videl, da poslušajo, da se učijo in to so pokazali na igrišču.
Kot ste dejali, ko se bom počutil svobodnega, da sem končal svojo pogodbo, bom ponosen na te trenutke z njimi. In odšel bom v miru, ker sem dal vse od sebe. Zares vse. Če jim nisem dal še več, je to zato, ker nisem popoln, nisem najboljši. Skušam pa jim dati vse, kar znam. Če jim nisem dal več, je to zato, ker se tu moje znanje konča.
Ves čas se učimo. Trenerji, igralci. Tudi ko sem končal igralsko kariero, o igranju nogometa nisem vedel vsega. Kariero sem končal jezen, ker še vedno nisem znal streljati z desno nogo. Zato jim pravim, da bodo tudi na koncu kariere imeli svoje šibkosti.
Enako velja za trenerje. Nikoli se ne smemo nehati učiti. To je proces, na katerega moramo biti osredotočeni. Odhajam pa v miru. Dal sem vse od sebe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!