Savo Milošević: upornik z dvignjenim ovratnikom

Nogomet 17. Jun 20217:00 > 7:16
Savo Milošević, dvignjen ovratnik in proslava gola na tekmi proti Sloveniji v Charleroiju 13. junija 2000. FOTO: Guliverimages.

Sava Miloševića, novega trenerja NK Olimpija, v Sloveniji poznamo predvsem kot nekoč odličnega strelca. V Srbiji 47-letni nekdanji tamkajšnji nogometni reprezentant slovi tudi kot eden redkih športnikov, ki je znal že v času svoje kariere opozarjati na družbene nepravilnosti in je nenazadnje pristal v politiki. Klop Partizana, pri katerem je opravljal svojo prvo trenersko službo, je zapustil po incidentu, ki ga je v Beogradu zagrešil.

“Jugoslavijo lahko reši le še naravna katastrofa,” je bil po uri igre najbolj legendarne tekme v zgodovini slovenskega nogometa, uvodni tekmi evropskega prvenstva 2000 na Nizozemskem in v Belgiji, vzhičen takratni komentator RTV Slovenija Igor E. Bergant.

Takrat je bil ob vodstvu Slovenije s 3:0 na njeni prvi tekmi na velikih tekmovanjih izključen Siniša Mihajlović.

Zvezdniškega branilca Jugoslavije, ki ga je ob nogometnih veščinah zaznamoval tudi vedno dvignjen ovratnik na majici, je ob živce spravil Sašo Udovič. Mihajlović ga je odrinil na tla in Sloveniji odprl pot do zgodovinske zmage.

Potresa, poplave ali česa drugega v Charleroiju k sreči ni bilo, je pa ekipi Srečka uspelo uprizoriti eno najbolj razburljivih tekem v zgodovini evropskih prvenstev. Na žalost na napačni strani.

Slovenija je v zadnje pol ure igre z igralcem več uspela zapraviti vodstvo in se morala na koncu sprijazniti z remijem s 3:3. Da je bilo tako, je v veliki meri poskrbel prav Savo Milošević. Drugi od dveh jugoslovanskih reprezentantov z dvignjenim ovratnikom na majici je v 67. minuti zabil prvi, v 73. minuti pa tretji gol za nogometaše v modrih majicah. Slovenski so imeli bele.

Pozneje je na tistem prvenstvu, na katerem je Jugoslavija prišla do četrtfinala, Milošević dosegel še tri gole in bil ob koncu Eura 2000 z Nizozemcem Patrickom Kluivertom najboljši strelec tekmovanja.

Golov v dresu Srbije, Srbije in Črne gore oziroma Jugoslavije je bilo na koncu bogate reprezentančne kariere v 103 nastopih 37. Dvakrat je zaigral tudi na svetovnem prvenstvu.

Pri Parmi je igral s Fabiom Cannavarom, Lilianom Thuraomom, Gianluigijem Buffonom … FOTO: Guliverimages.

Zadetkov na njegovi klubski poti je bilo še veliko več. Že kot zelo mlad je zablestel v beograjskem Partizanu, s katerim je bil državni prvak v letih 1993 in 1994, ko se je s črnobelimi veselil celo dvojne lovorike.

Po tem, ko je bil dvakrat najboljši strelec srbske lige, se je leta 1995 prvič podal v tujino in tam ostal vse do leta 2009, ko je v Rusiji končal nogometno pot. V prvi ruski ligi, v kateri se je z Rubinom Kazanom veselil naslova državnega prvaka.

V najboljši španski nogometni ligi, v kateri je Celti pomagal do Lige prvakov, Osasuni pa do pokala Uefa, je dosegel 89 golov. Največ kot član Zaragoze, najmanj pri Espanyolu, za katera je tudi igral. S Parmo se je veselil italijanskega pokala, z Aston Villo, v angleški Premier ligi je zabil 28 golov, pa osvojil ligaški pokal.

Goli Save Miloševića:

Reprezentanca: 37 (103 tekem)
Partizan: 79 (119)
Aston Villa: 33 (117)
Zaragoza: 46 (95)
Parma: 15 (50)
Espanyol: 12 (35)
Celta: 16 (51)
Osasuna: 22 (104)
Rubin Kazan: 3 (17)

V politiko je vstopil po umoru Zorana Đinđića

Že v času nogometne poti je slovel kot nogometaš, ki ga ni strah dvigniti glasu. Pogosto tudi na račun družbe in politike. Leta 1996 je tako glasno podprl protest študentov.

“Morda si je kdo mislil, da sem aroganten, ampak sem – ne glede na to, da se na nogometaše lepijo stereotipi – verjel, da lahko tem mladim ljudem kaj povem. Verjel sem, da lahko človek z mojimi izkušnjami nagovori študente in jih podpre v času, ko bijejo pomembno bitko za svoja, ampak tudi naša življenja,” se je odmevnega javnega nastopa izpred četrt stoletja pred časom spomnil Milošević.

Leta 1996 je bil takratni nogometaš angleške Aston Ville, h kateri je prestopil za takrat rekordnih 3,5 milijona angleških funtov, star 24 let.

Leta 2013 v družbi takratnega prvega moža srbskega nogometa Tomislava Karadžića. FOTO: Guliverimages.

Tudi v letih za tem ni skrival zanimanja za dogajanje v družbi in politiki, ki se je še bolj povečalo, ko je postal tesen prijatelj nekdanjega predsednika srbske vlade Zorana Đinđića.

“Ne morem verjeti, da živim v državi, v kateri so ubili premierja! Ne morem verjeti, da živim v državi, v kateri so ubili premierja! ” je Milošević, takrat nogometaš Espanyola iz Barcelone, ponavljal 12. marca 2003, ko je bil Djindjić v atentatu umorjen pred stavbo Vlade Republike Srbije.

Prav zaradi politično motiviranega umora prijatelja, s katerim sta imela podobne življenjske nazore, je Milošević že istega leta vstopil v Demokratsko stranko in bil njen član do takrat, ko je postal športni direktor krovne srbske nogometne organizacije. To je bil od leta 2012 do 2014, do leta 2019 pa je na njej vztrajal v vlogi podpredsednika zveze.

Še pred tem je bil leta 2011 kratek čas svetovalec pri črnogorski nogometni zvezi, pri kateri je pomagal soigralcu iz Espanyola Branku Brnoviću, takratnemu selektorju Črne gore.

Trenerska pot Save Miloševića:

Klub: 1 (Partizan)
Lovorike: 1 (srbski pokalni prvak)
Tekme: 67
Zmage: 43
Remiji: 8
Porazi: 16
Razlika v zadetkih: 146:68

Lovorika v Beogradu in incident, zaradi katerega je odšel

Po odhodu s srbske nogometne zveze je prevzel prvo trenersko službo. Desetletje pred tem je neuspešno poskušal postati njegov predsednik, potem pa se leta 2019 v Partizan vrnil kot trener.

Do konca sezone, na klop beograjskega velikana je sedel pred tekmo 28. prvenstvenega kroga, je Partizan popeljal do tretjega mesta in zmage v pokalu. Do lovorike je prišel po zmagi nad večnim tekmecem Crveno zvezdo.

Sezono 2019/20 je končal na drugem mestu, v pokalu pa izgubil v finalu.

Sezono za tem ni zdržal dolgo. Po štirih zmagah v nizu je v 6. prvenstvenem krogu naletel na mino v Novem Sadu, izgubil tri točke in tudi živce. Pobesnel je na sodnika in v njegovo smer zalučal plastenko. Dva dni po incidentu je, tudi na nagovor Zelene stranke, v katero se je medtem včlanil, odšel.

“To traja že nekaj časa. Dovolil sem si narediti nekaj slabega. To, kar sem storil, se ne sme zgoditi nobenemu trenerju in pedagogu, predvsem pa ne trenerju Partizana. Kaj naj rečem fantom, ko vstopim v garderobo in jih pogledam v oči? Vem, kaj moram reči sebi. Odidi od tukaj in se nikoli več ne vrni,” je septembra lani po odhodu iz Partizana povedal Milošević, ki ga v srbskem nogometu od takrat ni bilo.

Osem mesecev pozneje se je preselil približno 500 kilometrov severneje in pristal v Ljubljani. V Stožicah, pri Olimpiji pod vodstvom Milana Mandarića, ki trenerje menja hitreje kot katerikoli predsednik v regiji. V Ljubljani je srbski predsednik z enim rojakom že uspešno sodeloval, a tudi Marko Nikolić ni zdržal dolgo. Kako bo z drugim?

Komentari

Vaš komentar