Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Albert Riera je včeraj zvečer postal kralj slovenskega nogometa in z Olimpijo prepričljivo postal prvak. Kot igralec je nase ob uspehih opozoril tudi s prepirom s slovitim trenerjem, zaradi pretepa s soigralcem in z igranjem pokra. Trenerskih veščin se je učil v družbi nekaterih največjih imen svetovnega nogometa. Spoznajte Špančevo zanimivo življenjsko pot.
Začelo se je julija lani z legendarno novinarsko predstavitveno konferenco, s katere ga je kakšnih 20 pripadnikov organizirane navijaške skupine Green Dragons, razočaranih nad odhodom Roberta Prosinečkega, spodilo.
Neprijeten dogodek, ki je zaokrožil po vsem svetu, ga ni zmotil. Pljunil je v roke in začel s trdim delom.
“Z Olimpijo sem v roke dobil ferrarija,” je v intervjuju za Sportklub dejal nekaj tednov za tem in med mnogimi, najglasneje so se smejali konkurenti, sprožil salve smeha.
Danes tekmecem Ljubljančanov ni več do smeha. Olimpija, ki je lani prvenstvo končala na tretjem mestu, je pet krogov pred koncem sezone po petih letih postala prvak.
Zmagala je na treh od štirih derbijev in si lovoriko prislužila na najslajši možen način. Z zmago v Stožicah na derbiju. Maribor je deklasirala. Do konca sezone ima lepo priložnost, da novo rano štajerskim tekmecem zada še v pokalu.
“Ni me bilo strah, saj sem vedel, da ne gre za vojno proti meni. Ne, tega nikomur ne zamerim. Navijačem se ni treba opravičiti. Normalno je, da so nezadovoljni, če ekipi ne gre,” se je Albert Riera na neljub prvi spomin v vlogi Olimpije spomnil mesece pozneje, ko je bila zgodba povsem drugačna.
Navijači v Ljubljani danes vzklikajo njegovo ime. Green Dragons mu namenjajo celo transparente.
Nogometna pot, na kateri je bilo nekaj kontroverz
Trenerja Olimpije kontroverzen začetek ljubljanske nogometne zgodbe ni vrgel s tira. Takšnih dogodkov je bilo na njegovi poti kar nekaj.
V španski prvi ligi je leta 2001 v dresu Mallorce, pri kateri je začel nogometno pot, debitiral z 19 leti in ji leta 2003 pomagal do zgodovinskega naslova v kraljevem pokalu. Druge in zadnje lovorike, ki ga je ta klub osvojil.
Sledil je pet milijonov evrov vreden prestop v Bordeaux in po dveh letih vrnitev s Španijo, leta 2005 je okrepil Espanyol in z njim leta 2007 zaigral v finalu nekdanjega pokala Uefa.
V velikem finalu v Glasgowu, ki se je po rednem delu končal z rezultatom 2:2, je proti Sevilli tudi zadel. Andaluzijci so potem po enajstmetrovkah prišli do drugega od rekordnih šestih naslovov v tem tekmovanju.
Nekje takrat je debitiral tudi v dresu Španije, za katero je v letih, ko je tej uspel neponovljivi trojček (med letoma 2008 in 2012 je dvakrat postala evropski in enkrat svetovni prvak), odigral 16 tekem in dosegel štiri gole. Na velikih tekmovanjih, razen na pokalu konfederacij 2009, nikoli ni zaigral.
Vmes je v drugi polovici sezone 2005/06 kratek čas nastopal tudi za Manchester City. V časih, ko je zdajšnji stroj njegovega prijatelja Pepa Guardiole deloval na precej drugačen pogon. Tisto sezono je v prvenstvu končal šele na 15. mestu.
Povsem drugače je bilo pri Liverpoolu, v katerega je za nekaj manj kot deset milijonov evrov odšel leta 2010 in se z njim boril za lovorike. Pa čeprav na koncu ni uspel. Njegova zgodba na Anfieldu se je po dveh letih končala po tem, ko je javno kritiziral trenerja Rafaela Beniteza.
Z Olympiakosom, v Grčiji je prebil eno leto, je postal državni prvak.
Dva naslova prvaka je med letoma 2011 in 2014 v Turčiji osvojil z Galatasarayjem, pri katerem je na naslovnice svetovnih medijev prišel tudi zaradi pretepa z brazilskim soigralcem Felipejem Melom.
Malo za tem se je v središču pozornosti znašel še enkrat. V Udineseju, za katerega nikoli ni odigral niti minute, naj bi bil odpuščen zaradi bizarnega razloga. Na treningu naj ga ne bi bilo, ker je bil v kazinu. Igral naj bi poker. Sam je te trditve, ki so zaokrožile v javnosti, sicer večkrat zanikal.
S takšnim slovesom je leta 2015, po krajših epizodah v angleškem Watfordu in Mallorci, prišel v Zavrč. Prestop, ki je privzdignil marsikatero obrv, je pomenil tudi konec njegove bogate nogometne poti.
V Sloveniji, kjer je za Zavrč in pozneje Koper odigral vsega 13 prvoligaških tekem in zabil en gol, je odigral zadnjo tekmo.
Zadnjič je zaigral v dresu Kopra februarja 2016. Kje? Tam, kjer je pozneje začel trenersko pot. V Stožicah, proti Olimpiji.
Toda Koper ni bil njegov zadnji klub. Uradno je kariero končal kot nogometaš Toma Tomska iz Sibirije, od koder prihaja njegova žena, s katero ima tri otroke. V Rusiji zaradi finančnih težav kluba, ki ga ni mogel registrirati, nikoli ni zaigral.
Filozofija, rojena v družbi velikanov
Nekaj mesecev za tem je dobil vabilo španske nogometne zveze, ki ga je povabila v trenersko šolo skupaj z nekaterimi znanimi nekdanjimi španskimi nogometaši pod vodstvom legende Real Madrida in svetovnega nogometa Fernanda Hierra.
Šolske klopi je gulil z imeni, kot so Xavi Hernandez, Xabi Alonso, Raul Gonzalez, Joan Capdevilla in Marcos Senna. Vsaj o prvih treh ni treba razlagati, mar ne?
"To je bila izjemna izkušnja, ki mi je dala motivacijo, da odprem novo poglavje v življenju," se danes spominja začetkov, ki so ga po pridobitvi Uefa pro trenerske licence vodili nazaj v Istanbul, kjer je kot pomočnik rojaka Domeneca Torrenta začel trenersko pot. Potem je sledil presenetljiv klic iz Ljubljane …
"V nogometu se vse vrti okoli rezultata, ampak za nas, Špance, je še bolj pomembno, kako do rezultata priti."
"Všeč mi je, kar je pred časom povedal Marcelo Bielsa, ki je dejal, da obstajata dva načina igranja nogometa. Prvi je, da čakaš na napake nasprotnika. Drugi je, da pokažeš svoj značaj in nasprotnika v napake prisiliš, ki mi je veliko bolj všeč. Želim si, da je moja ekipa na igrišču glavni protagonist."
"Vedno se je treba prilagoditi igralcem, ki jih imaš. Trener je kot kuhar. Povej mi, kakšne so sestavine, ki jih imam na voljo, in povedal ti bom, kaj lahko iz njih sestavim."
To je filozofija nogometa, na katero prisega Španec, ki se je dela učil tudi iz izkušenj sodelovanja s številnimi priznanimi nogometnimi strokovnjaki. Ob že naštetih so to še Fatih Terim, Roberto Mancini, Ernesto Valverde, Luis Aragones, David Moyes, Roy Hodgson …
Danes v rokah drži (vsaj) dva asa
"Naučil sem se, da v nogometu ne moreš biti vsem všeč. Ne želim se obnašati, kot da želim biti oče svojih nogometašev, si pa prizadevam, da sem vedno iskren," pa so besede, s katerimi je opisal svojo filozofijo odnosov, s katero si je v Sloveniji hitro nakopal tudi nekaj sovražnikov.
"Zadovoljen bom, če bodo igralci pod mojim vodstvom napredovali. Da bo vsak od njih z menoj postal boljši nogometaš," je še dodal 41-letni Španec.
Nogometaši ga vseskozi hvalijo, kapetan Timi Max Elšnik je že večkrat dejal, da boljšega trenerja še ni imel. Jasno je, da je uspel.
Za konec za hip skočimo nazaj v Videm in v kazino.
Ko je prišel v Ljubljano, je v rokah držal karti 7 in 2 različnih barv. Danes se zdi, da ima v rokah dva asa. Še vsaj eden pa je na mizi.
Tisti, ki ste kdaj igrali poker, boste razumeli …
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje