“Igre bodo posebne, a veselili se bodo najboljši”

Kitajski zid 25. Jan 20227:00 > 01. Feb 2022 11:564 komentarji
Vesna Fabjan

Ko je Petra Majdič pred dvanajstimi leti v Vancouvru spisala izjemno pravljico in po grdem padcu kljub zlomljenim rebrom pritekla do olimpijske kolajne, je bil njen skok na zmagovalne stopničke - vsaj pred tekmo - glede na formo pričakovan. Veliko bolj presenetljiv pa je bil razplet olimpijskega sprinta štiri leta kasneje v Sočiju, kjer je Vesna Fabjan ponovila uspeh dolgoletne reprezentančne kolegice.

Štirikratna udeleženka olimpijskih iger je vrhunec kariere dočakala v ruskem Sočiju, ko je 11. februarja 2014 ves dan tekmovala suvereno. V kvalifikacijah je zasedla četrto mesto, nato pa v četrtfinalu in polfinalu napredovala kot drugouvrščena. Na drugem mestu je dolgo tekla tudi v finalnem nastopu, tik pred ciljno črto pa je mimo nje švignila Norvežanka Ingvild Flugstad Oestberg. Čeprav sta ji do srebrne kolajne zmanjkali le dve stotinki, je bilo veselje tudi ob osvojenem bronu nepopisno. Postala je druga slovenska smučarska tekačica z medaljo na OI po Petri Majdič v Kanadi 2010.

Vrhunec kariere: bron na olimpijskih igrah v Sočiju 2014.

V Pjongčangu pred štirimi leti je veliko čast doživela že ob prihodu v Južno Korejo. V javnem glasovanju je bila (sicer naknadno, po umiku Jakova Faka) izbrana za nosilko slovenske zastave na slavnostnem odprtju. Na snegu teh iger ni preživela veliko časa, nastopila je zgolj v ženski štafeti. Dobri dve leti zatem, junija 2020, se je dvakratna zmagovalka tekme za svetovni pokal (obe zmagi je dosegla v ruskem Ribinsku) poslovila od tekaških smuči. Vsaj profesionalno, saj danes 36-letnica iz Besnice pri Kranju kot trenerka bdi nad slovenskim smučarsko-tekaškim podmladkom.

S svetovno prvakinjo do 23 let iz leta 2008 smo se pogovarjali o pričakovanjih slovenske odprave na olimpijskih igrah v Pekingu, njenih spominih z iger in preživljanju prostega časa, ki je še vedno zelo športno obarvan.

Fotogalerija tekme in podelitve bronaste kolajne Vesne Fabjan:


Kaj lahko pričakujemo od slovenske reprezentance v teku na smučeh na olimpijskih igrah?

Predvsem Anamarijo Lampič glede na rezultate lahko štejemo v krog favoritinj za medaljo. Glede na izide zadnjih sezon je ena od glavnih kandidatk iz celotne slovenske reprezentance, da v Pekingu osvoji kolajno. Pri Evi Urevc je problem okužba s koronavirusom, zato nihče ne ve, kako in kaj bo. Kdaj bo v redu, koliko bo to pustilo posledice na njeni pripravljenosti … To je velika neznanka, zato bo verjetno tudi ekipni sprint z Anamarijo neznanka. Če bi bili obe v top formi, bi se tudi tam lahko borili za mesta okrog medalje.

Ostale punce gredo na igre prvič, zato bo to bolj nabiranje izkušenj in motivacije za nadaljnje delo. Zagotovo pa je želja, da se čim bolj približajo trideseterici. Enako velja za fante, od katerih je Vili Črv letos edini, ki je pritekel točke svetovnega pokala. Morda lahko tudi tukaj pričakujemo kakšno solidno uvrstitev.

Pričakovanja so torej glede na imena različna, mislim pa, da je Anamarija prva favoritka za kolajno, ne samo v tekih, ampak v celotni slovenski odpravi v Peking.

Za Fabjanovo je Anamarija Lampič ena glavnih kandidatk celotne slovenske odprave za odličje. Foto: Guliverimage

Anamarija Lampič torej pelje naprej ta voz rezultatov za slovenski smučarski tek. Pa je to lahko zanjo dodaten pritisk ali vendarle dodatna motivacija? Vi jo kar dobro poznate, kako gleda na to?

Olimpijske igre so nekaj posebnega. Če spadaš v krog favoritov za kolajno, je to lahko dodatno breme. Ana, kolikor jo poznam, s tem nima večjih težav. Je pa res, da se na igrah v vlogi favoritinje ne pojaviš vsako sezono. Svetovni pokal in svetovna prvenstva so povsem druga zgodba, a če bo v Pekingu funkcionirala kot na vseh ostalih tekmah, bi to lahko bila prednost zanjo. To je njena kvaliteta, a kot sem že omenila – olimpijske igre niso na sporedu vsak konec tedna.

Omenili ste Evo Urevc, ki se je pred kratkim okužila s covidom-19. Fizična pripravljenost bo torej uganka, kaj pa psihična? Lahko pozitivni test tik pred odhodom na igre vpliva tudi na “glavo”?

Vsaka taka stvar predstavlja dodaten stres oziroma si zato slabe volje. Zmoti ti zadnje priprave na tako veliko tekmovanje. Eva je v posamičnem sprintu zagotovo ciljala na finale šesterice. Zdaj se bodo pričakovanja morda spremenila, ob njihovem zmanjšanju pa je tudi obremenjenost z rezultatom manjša. Vseeno bo lahko odtekla vrhunsko in dosegla svoje cilje, lahko pa bodo posledice hujše in se želenim rezultatom ne bo mogla približati. Ampak to je res čisto ugibanje, posamezni športniki so povsem različno odreagirali na okužbo. To niso običajni prehladi in bolezni, ki so v zimskih športih krožili pred korono, ko smo približno vedeli, kakšne bodo posledice. Tukaj pa nihče ne ve, niti Eva sama ne.

Kako pa nasploh ocenjujete te pogoje, v katerih so zdaj športniki? Stalna nervoza in strah pred pozitivnim testom, ki lahko odnese vrhunec štirih let?

Po pravici povedano si ne znam niti predstavljati, da ciljaš na vrhunski rezultat, ob tem pa je toliko motečih dejavnikov, o katerih razmišljaš. Vse to vpliva na izide, zato ne govorimo samo o športnih bojih, saj lahko kakšen od favoritov zaradi pozitivnega testa odpade še pred začetkom tekme. Tega si nihče ne želi. V zadnji fazi pred odhodom, sploh pa ob tako visokem številu dnevnih okužb, se tega vsi bojijo. Ne bi si želela biti v njihovi koži.

Nasploh pa bodo tudi igre same nekaj povsem drugega, kot sem jih jaz doživela. Nikomur ne zavidam, kaj vse jih še čaka, a časi so pač taki. Na koncu smo lahko sploh veseli, da igre bodo, da ne bo kakšnih prestavitev ali pa odpovedi. Upam, da bo težav s koronavirusom čim manj in da bodo boji res športni. Da bo zunanjih vplivov čim manj.

Cilji ekipnega sprinta so odvisni od okrevanja Eve Urevc po okuži s koronavirusom. Foto: Guliverimage

Pa če do teh neželenih dogodkov vendarle pride. Čez dvajset let bodo prvaki ostali zapisani v zgodovinskih knjigah, a nekateri bodo morda prikrajšani za svoj nastop. Kako bodo športniki dojemali to, sploh tisti, ki ne bodo mogli nastopati?

Predvsem tisti, ki bi se znašli v taki situaciji, se bodo zavedali, da ni šlo le za šport, pač pa je bil v ozadju še virus. Vsak športnik to dojema nekoliko drugače, a ko bodo tekmovalci in tekmovalke na startu, o tem ne bodo razmišljali. Zmagal bo najboljši, ki bo lahko tekmoval. Tudi na ostalih tekmah lahko nekdo zboli za nečim drugim kot koronavirusom ali pa se poškoduje, kar se v športu pogosto dogaja. To je sestavni del tekmovanj. Res smo v neobičajnih časih, korona jih je res razburkala.

A verjamem, da po koncu tekem, ko bo slavil pač najboljši tam, bomo videli iskreno veselje dobitnikov odličij. In mislim, da je tako tudi prav.

Pa če nadaljujeva z bolj prijetno tematiko. Vi ste zadnja, ki je Sloveniji pritekla tekaško medaljo na OI. Kako se vam to sliši?

Hmmm. (premislek). Če bi nas bilo okrog petnajst, bi si rekla ‘O, fino, veliko jih je starejših od mene.’ Tako pa sva samo dve, jaz in Petra (Majdič, op. p.). A kakorkoli obračam, zame je to velika čast. Morda se po toliko letih še bolj zavedam tega rezultata.

Verjamem pa, da lahko Anamarija Lampič Sloveniji priteče še kakšno bolj žlahtno kovino, kot jo imava midve s Petro. Še dve ostajata neosvojeni, možnosti pa vsekakor ima. Naj se ji vse poklopi in naj bo ona naslednja, ki jo bo osvojila.

V Sočiju je osvojila bronasto kolajno. Od srebra je bila oddaljena le za dve stotinki.

Od tega vašega dosežka bo kmalu minilo osem let. Je čas minil hitro ali počasi?

Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, kot da bi bilo včeraj. Ko pa začnem razmišljati o tem, kaj vse se mi je zgodilo v tem času in kaj vse sem doživela … Se pa zavem, da je res mimo že osem let. Je pa lepo, ko se spominjam tistega dne. Na dan privrejo vsi občutki in prav ti mi dajejo predstavo, kot da se je zgodilo včeraj.

Kako pa bi z eno besedo opisali tisti bronasti dan, 11. februar 2014?

(premislek) Nepozabno.

Športniki največje lovorike in kolajne hranijo na posebnih mestih. Kje je shranjena vaša, če ni skrivnost?

Tudi je varno spravljena (smeh).

Po olimpijski kolajni v Sočiju 2014 ste potem v Pjongčangu 2018 doživeli še eno čast. Na odprtju olimpijskih iger ste nosili slovensko zastavo. Kakšno doživetje je to, te priložnosti res nima vsak?

Tako kot osvojitev medalje je tudi to eno posebno doživetje. Prisotne je bilo kar nekaj pozitivne nervoze, saj se zavedaš, da tudi otvoritveno slovesnost gleda milijone ljudi po celem svetu. Na enem mestu je zbrano takšno število športnikov iz različnih držav …

Meni je bilo pomembno zgolj, da bi se slovenska zastava čim lepše in čim višje videla. Da bi na televiziji izgledalo tako, kot mora. Malce živčna sem zagotovo bila, saj sem kot prva popeljala celotno reprezentanco na stadion. To so res posebni občutki.

Fotogalerija z otvoritvene slovesnosti v Pjongčangu 2018:

Fabjanova s slovensko zastavo na odprtju iger v Pjongčangu 2018. Foto: Guliverimage
Foto: Guliverimage

Za vas bodo to prve olimpijske igre po Salt Lake Cityju, ki jih boste spremljali od doma. V Torinu 2006, Vancouvru 2010, Sočiju 2014 in Pjongčangu 2018 ste bili na prizorišču. Zdaj boste imeli več časa, da celotno dogajanje pospremite bolj na široko. Kakšne so še drugi prednosti, morda tudi kakšna slabost?

Slabosti ne vidim (smeh). Bom videla, koliko bom uspela spremljati, saj sem še vedno precej na terenu, kjer delam z mladimi. A kar bom, bom lahko gledala skozi drugačne oči, saj vem, kaj na olimpijskih igrah odloča. Že ko gledam tekme svetovnega pokala, pred startom opazujem tekmovalce in tekmovalke, kako funkcionirajo in kako se obnašajo. Nekateri delujejo nervozno, spet drugi mirno in povsem osredotočeno. Za opazovanje detajlov, ki sem jih tudi sama doživela, bom imela več časa in nekako poznala njihov vpliv na tekmovanje.

Verjetno boste imeli več možnosti tudi za ogled drugih športov in panog, do zdaj ste bili na igrah osredotočeni na svoj nastop v teku?

Ja, to zagotovo. Sama sem sicer vedno rada spremljala druge športe in kako drugi tekmujejo. Malce je tu vprašanje ure, saj bodo tekme zaradi časovne razlike znova na sporedu zelo zgodaj. Ampak bom spremljala, kolikor se bo dalo. Določene stvari lahko zdaj pogledamo tudi za nazaj, ampak skušala bom čim več spremljati v živih prenosih. Ko enkrat poznaš rezultate in gledaš za nazaj, ni več isto.

Omenili ste delo z mladimi. Kot vemo, ste skočili v trenerske vode. Kako se po nekaj časa počutite v tej vlogi?

Trenutno teče druga sezona v trenerski vlogi. Lani je bila tista uvodna, ko sem še spoznavala, kako vse poteka in kako tekmovalci funkcionirajo. Zdaj jih že bolj poznam in jim lahko še bolj pomagam z nasveti, sploh na tekmah. Zaenkrat sem zadovoljna s svojim delom, v njem uživam. Res rada pomagam na vsakem koraku, ker vem, koliko truda je potrebnega za dosego želenih rezultatov. Moja pomoč, ki nekomu pripomore do nečesa, me tudi osebno zadovolji in v tem res uživam.

Po koncu kariere se je podala na trenersko pot. V drugem letu novega dela izjemno uživa.

Kaj pa Vesna Fabjan počne v prostem času?

Še vedno skrbim zase, čim več se skušam rekreirati. Ne bom rekla trenirati, saj nimam več pravih treningov. A zaradi lastnega počutja ostajam športno aktivna. Imam še dodatno delo v družinskem podjetju, v Kranju imamo namreč na novo odprt medicinsko-športni center. Tam pomagamo tudi širši rekreativni populaciji. Tudi tu želim ljudem pripomoči, da dosežejo osebne cilje in želje ter premagajo težave.

Za zaključek pogovora pa še vprašanje, ki se mu zdaj ni mogoče izogniti. Kakšna je vaša napoved, koliko kolajn bo v Pekingu osvojila Slovenija?

(smeh) To so vedno nehvaležne napovedi. Recimo, da sem zelo optimistična in bom rekla štiri.

Pa imate tudi imensko določeno?

Ne, to pa ne. Samo številko štiri (smeh).

Komentari

Vaš komentar