Na današnji dan pred 20 leti je slovenski klubski rokomet zasedel vrh Evrope. RK Celje Pivovarna Laško je po dolgih letih čakanja in neverjetnih bitk osvojil ligo prvakov ter poskrbel za enega izmed največjih športnih uspehov v kolektivnih športih v zgodovini Slovenije.

Sezona 2003/2004 je bila za slovenski rokomet zares posebna. Reprezentanca se je pripravljala na domače evropsko prvenstvo, ki ga je Slovenija gostila med 22. januarjem in 1. februarjem 2004, celjski rokometaši pa so se po letu odsotnosti vrnili med evropsko elito in z izredno kvalitetno ekipo znova napadli lovoriko, ki se jim je v prejšnjih letih večkrat nesrečno izmuznila. Decembra 2003 je sicer delovalo, da se bo celjska evropska sezona ekspresno končala, saj so Pivovarji v Španiji proti Ademarju iz Leona na prvi tekmi osmine finala izgubili za 13 golov in bili na robu prepada.

Prav za povratno tekmo z Ademarjem je bilo v Celju vse nared za otvoritev dvorane Zlatorog, ki je predstavljala pomembno pridobitev za celjski rokomet. “Spomnim se, da so zaradi poraza na prvi tekmi v mestu razmišljali, kje igrati povratni obračun z Ademarjem. Niso vedeli, če je trenutek za otvoritev dvorane primeren,” o dnevih pred legendarnim povratkom danes razpreda Edvard Kokšarov. Odločevalci so povlekli pravilno potezo in bili zanjo nagrajeni. Celjani so izničili zaostanek 13 golov in se prebili v četrtfinale, nato pa je Zlatorog po sijajnih tekmah evropskega prvenstva najslavnejši trenutek dočakal ob koncu evropske sezone.

rk celje liga prvakov — Celjani so evropski naslov proslavili v Flensburgu. Foto: Guliverimage

Pivovarji so se po Ademarju prek Lemga in Cuidad Reala prebili do finala lige prvakov in v njem premagali Flensburg, za katerega so takrat igrali številni zvezdniki. Serijski slovenski prvak si je na prvi finalni tekmi, v tistem obdobju se je namreč tudi finale igral doma in v gosteh, priigral prednost šestih zadetkov, ki jo je v Nemčiji zadržal in 24. aprila 2004 slavil največji uspeh slovenskega klubskega športa.

20 let po evropskem naslovu so časi v Celju povsem drugačni. V knežjem mestu je letos vse pripravljeno za nogometni naslov, v rokometni ligi pa trenutno najbolje kaže Gorenju iz Velenja. Ne glede na vse skupaj pa je Celje še naprej glavno slovensko rokometno središče, zato ne čudi, da so se v klubu v zadnjih dneh aktivno pripravljali na okroglo obletnico evropskega naslova.

Tudi mi smo za lažje obujanje spominov za vas pripravili prav poseben intervju. Poklicali smo v Belorusijo in o legendarni sezoni govorili z najboljšim strelcem v zgodovini Celja. Iz Bresta se nam je oglasil Edvard Kokšarov, danes 48-letni trener, ki se je po kratki politični karieri znova povsem predal športu, niti približno pa ni pozabil na Celje, kjer se je vselej počutil kot doma. V Celju se je rodil tudi njegov sin, sicer nogometaš Krasnodarja, Aleksandr.

Kako se legendarne sezone spominja Edvard Kokšarov?

24. april 2004, kaj vam pomeni ta datum?

Na ta dan smo s Celjem osvojili ligo prvakov.

Kakšni so spomini na tisto sezono. Morda se najprej dotakniva epskega povratka proti Ademarju iz Leona v osmini finala lige prvakov?

Takrat nihče ni pričakoval tega uspeha. V tisti sezoni se je otvorila tudi nova dvorana, dvorana Zlatorog. Spomnim se, da so zaradi poraza na prvi tekmi v mestu razmišljali, kje igrati povratni obračun z Ademarjem. Niso vedeli, če je trenutek za otvoritev dvorane primeren. Na gostovanju smo izgubili s 13 goli razlike. V debatah so sodelovali takratni župan Šrot in vodstvo kluba, na koncu so se odločili, da bomo igrali v novi dvorani. Morda nas je to dodatno motiviralo in dalo krila, da smo pripravili ta preobrat in se uvrstili naprej. Po zmagi na povratni tekmi smo se s fanti pogovarjali, da nas nihče ne more zaustaviti.

Finale lige prvakov, povratna tekma, 24. april 2004:

SG Flensburg-Handewitt – RK Celje Pivovarna Laško 30:28 (15:15)
Flensburg: Stryger 5, Berge 4, Klimovets 3, Boldsen 2, Lijewski 2, Jeppesen 2, Jensen 1.
Celje: Rutenka 11, Vugrinec 7, Kokšarov 4, Zorman 4, Brumen 2.
Skupni rezultat: 62:58 za Celje

V finalu vas je čakal Flensburg. Kako se spominjate obeh finalnih tekem in slavja v Celju?

Vedeli smo, da je Flensburg fantastična ekipa. Doma smo si želeli priigrati čim višjo prednost in si zagotoviti mirnejše gostovanje. To nam je uspelo. Občutki po slavju so bili fenomenalni. Sprejem navijačev je bil neverjeten. Pričakali so nas na letališču v Ljubljani in bili z nami vse do Celja. Kasneje smo imeli tudi sprejem na celjski občini. Zares lepi spomini.

Foto: Guliverimage

Ste ostali v stikih s soigralci iz te šampionske ekipe?

Ja z nekaterimi smo v kontaktu. V stikih sem z Dejanom Perićem, v Skopju sem se družil z Renatom Vugrincem, pogovarjam se tudi s Sergejem Rutenko in slovenskim selektorjem Urošem Zormanom.

Ta uspeh vas je povezal za vse življenje. Delite to mnenje?

Seveda. Rokomet je ekipni šport. Ekipa, ki naredi takšen rezultat, ostane povezana za vse življenje.

Še spremljate Celje, si ogledate tudi kakšno tekmo vašega nekdanjega kluba?

Ne tako pogosto kot nekoč. Ko mi čas dopušča, spremljam, a ne vsake tekme. Se pa pozanimam za vsak rezultat. Vem, kaj se je zgodilo na zadnji tekmi v Škofji Loki.

Edvard Kokšarov, Rus s slovenskim potnim listom, je s Celjem osvojil devet državnih naslovov in se v zgodovino pivovarjev zapisal kot najboljši strelec po osamosvojitvi. Za Celje je dosegel 2087 golov.

Koliko pa uspete spremljati slovenski rokomet? Tako moška kot ženska reprezentanca bosta nastopili na olimpijskih igrah v Parizu.

To je neverjeten uspeh. Slovenska reprezentanca je zelo dobra reprezentanca, ki je tudi odlično vodena. Uroš Zorman je bil dober igralec in je dober trener z veliko znanja, ki ga zna predati igralcem. Reprezentanci da veliko. Tudi uvrstitev ženske reprezentance na olimpijske igre je izjemen uspeh. Veseli me, da je Slovenija, ki je tako majhna država, dosegla takšen uspeh.

Trenutno ste trener pri Meshkov Brestu. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kaj ste sicer počeli v zadnjih letih?

V zadnjih letih je bilo vsega ogromno. Bil sem tudi namestnik ministra za šport, direktor dveh rokometnih klubov v Krasnodarju. Tako moškega kot ženskega. Bil sem tudi športni direktor in trener Vardarja ter trener ženske ekipe Rostova, nato pa sem dobil priložnost v zdajšnjem klubu v Brestu. Najprej sem bil športni direktor, zdaj pa sem postal trener.

Ostali ste zvesti rokometu. Ste razmišljali, da bi se kadarkoli povsem oddaljili od športa?

Preizkusil sem druge stvari, tudi politiko, a hitro sem videl, da to ni zame. Šport je moje življenje, zato sem se vrnil v šport.