Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ni presenečenje, da je bilo prvo slovensko odličje na zimskih olimpijskih igrah osvojeno v alpskem smučanju. Prav na današnji dan pred natanko tremi desetletji je zgodovinski podvig v Lillehammerju uspel Alenki Dovžan.
“Obletnice se spomnim, ker me nanjo spomnite novinarji. Če sem iskrena, sploh ne vem, na kateri dan se je zgodilo. Takrat se je odvilo toliko stvari, da pozabiš in se ne spomniš prav veliko. Drugače je, če se na to temo odvije kakšen dogodek. Takrat na plan pridejo številni spomini in anekdote,“ je ob našem klicu priznala Alenka Dovžan.
Danes 48-letna Gorenjka je pred natanko 30 leti v Lillehammerju začela izjemno uspešno zgodbo slovenskih zimskih športnikov na olimpijskih igrah, ki so odtlej osvojili že 24 odličji. Največ – osem – v alpskem smučanju, sedem v smučarskih skokih, štiri v deskanju na snegu, po dve pa v smučarskem teku ter biatlonu. Zanimivo, Dovžan je veliki met uspel le teden po dopolnjenem osemnajstem letu.
“Tisto sezono smo bile Slovenke zelo mlade, a tudi ekipno zelo dobre in močne. Vse smo doživljale zelo čustveno, saj smo prvič na olimpijskih igrah nastopale za Slovenijo,“ se je tri desetletja v preteklost vrnila sogovornica, ki so ji na Norveškem družbo delale tudi Katja Koren, Špela Pretnar in Urška Hrovat. Vražje Slovenke, kot se jih je zaradi številnih uspehov prijel vzdevek, so v Skandinavijo pripotovale z visokimi pričakovanji, med favorite za najvišja mesta pa so jih uvrščali tudi smučarski poznavalci.
“Vse smo že bile zmagovalke svetovnega pokala. Zmagala sem jaz, Katja in tudi Urška, zato smo bile močne v kar nekaj disciplinah. Bilo je tudi lažje, saj nas je bilo več. Delovale smo kot ekipa in ni bilo tako kot sedaj, ko je vsak zase. Zdaj imajo vsi svojo ekipo in vse skupaj bolj spominja na tenis. Enostavno je bilo drugače. Bili smo močna smučarska nacija,” je odvrnila Dovžan.
Na odmeven rezultat računala tudi v superveleslalomu
Nekdanja smučarka, ki je kariero končala leta 2003, svojo edino uvrstitev na zmagovalni oder v svetovnem pokalu pa vpisala leta 1994 v Cortini d’Ampezzo, je v tistem obdobju nastopala še v prav vseh disciplinah, še posebej uspešna pa je bila v superveleslalomu. V Lillehammerju tako ni manjkalo veliko, da bi osvojila celo dve odličji, če se ji v zaključku ne bi primerila napaka.
“Še šest vrat pred ciljem sem imela pol sekunde prednosti, nato pa odstopila. Bilo je precej tragično, saj sem računala, da bom tam dosegla odmeven rezultat. Nenazadnje sem pred tem v superveleslalomu tudi že zmagala,“ je povedala Dovžan. Na srečo se je po precejšnjem razočaranju tudi precej hitro pobrala, saj si je manj kot teden dni pozneje prismučala bron v kombinaciji. Premoč je morala priznati le sijajnima Švedinji Pernili Woiberg in Švicarki Vreni Schneider.
Tekma je sicer takrat potekala dva dneva. Prvi dan je bil na sporedu smuk, dan pozneje pa sta sledili še dve slalomski vožnji. “Bilo nas je 10 ali 12, ki se je potegovalo za najvišja mesta. Razlike so bile izredno majhne, konkurenca pa veliko večja, saj so vse mlade tekmovalke nastopale v vseh disciplinah,“ je poudaril nekdanja alpska smučarka, sicer ne pretirano razočarana, da so disciplino, v kateri se je v zgodovino zapisala kot prva dobitnica kolajne za samostojno Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah, črtali s sporeda svetovnega pokala.
“Mislim, da bodo ukinili še kakšno disciplino. Žal mi je tudi za paralelne tekme. Morali bi bolj stremeti k temu, da bi jih pripeljali v mesta in bi iz tega naredili spektakel. Vprašanje, kako dolgo bo še smučanje potekalo na prostem in se ne bo preselilo v dvorane. Žal tako je. Situacija z vremenom je izjemno kruta,” je poudarila.
Nič se ni moglo primerjati z Lillehammerjem
A za Mojstrančanko tekmovanje pod petimi krogi v Lillehammerju, kjer sta bron osvojila tudi Jure Košir in Katja Koren, ni bilo posebno le zaradi odličja, temveč tudi vzdušja. Čeprav so bile to njene prve olimpijske igre, nikoli pozneje ni začutila tako edinstvenega utripa, kot prav na Norveškem.
“Ko sem se kasneje udeležila še ostalih iger, se nobene niso mogle primerjati z Lillehammerjem. Takšne bi morale biti vse olimpijade. Norveška že tako daje vtis pravljične dežele, poleg tega pa je bilo tudi ogromno snega. Zelo priročno je bilo tudi, da so se vsi dogodki od smučanja, drsanja, teka na smučeh in skokov odvili v krogu 15 do 20 kilometrov,“ je pojasnila Dovžan, ki ji je v spominu ostal tudi mraz, saj so se temperature ves čas gibale med okoli 15 oziroma 20 stopinjami Celzija pod lediščem.
“V Naganu je bilo že drugače. Razdalje med prizorišči so znašale tudi po 150 kilometrov, zato se je izgubil ves olimpijski utrip. Olimpijske igre v Salt Lake Cityju pa so bile tako ali tako organizirane po 11. septembru, zato je bila povsod prisotna vojska. Za športnike je bilo precej neprijetno, saj so nam opremo pregledovali kot na letališčih. Zdaj pa je tako ali tako šport zašel s poti. Kapital igra preveliko vlogo. Škoda. Sama mislim, da bi se morala vrniti prizorišča, ki so igre že gostila olimpijske igre. Infrastrukturo imajo postavljeno,“ je prepričana Dovžan.
Vse bolj uveljavljena športnika tudi njena otroka
Nekdanja športnica, ki danes z možem, nekdanjim hokejistom Edvinom Karahodžićem, vodi gostišče na Jesenicah, je sicer v šport usmerila tudi svoja otroka. Štirinajstletna Nika se ukvarja z atletiko, tri leta starejši Luka pa je nogometaš in se že lahko pohvali tudi z dvema nastopoma v prvi slovenski ligi.
“Nika je v troskoku ali skoku v daljino državna prvakinja, sin pa se prebija v prvo ekipo Domžal. Lani je imel manjšo smolo in si zlomil roko, zato je ostal brez nastopa na evropskem prvenstvu do 17 let. A tudi to je del športa,“ je še pripomnila Dovžan.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje