Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalNajboljši biatlonci in biatlonke so končali z glavnim vrhuncem letošnje sezone, do zaključka zime pa jih marca čakajo še trije tekmovalni vikendi na Norveškem, v ZDA in Kanadi. Nove Mesto na Moravskem so najbolj zadovoljni zapustili Norvežani in Francozinje, z organizacijskega vidika pa tudi domačini.
Eno najpomembnejših vlog, da vsaka biatlonska preizkušnja v svetovnem pokalu poteka tekoče, ima Slovenec Borut Nunar. Nekdanji smučarski tekač namreč v zadnjih letih deluje kot direktor tekmovanj Mednarodne biatlonske zveze. Kot pomočnik te izjemno odgovorne funkcije je začel leta 2010, nato pa kmalu napredoval do položaja, ki ga zaseda še danes.
Ob robu pravkar končanega svetovnega prvenstva v Novem mestu je bil Nunar tako pravi sogovornik pri tematiki, kako se spopasti z vse milejšimi zimami, kakšna je smer glede formatov tekmovanj, koliko denarja se je v zadnjih letih vložilo v biatlon in za Slovence najpomembneje – kam pri vsem omenjenem spada Pokljuka.
Za biatlonski svet to ni nič novega
“Mimo tega ne more nihče, ki se ukvarja z zimskimi športi. Osnovno sredstvo, ki ga potrebujemo, je pač sneg,” o vse slabših vremenskih pogojih zaradi vse toplejših zim pravi 54-letnik. “Po drugi strani pa gre za infrastrukturo na prizoriščih. Ne glede na pogoje smo čez celotno prvenstvo zagotavljali odlične pogoje za tekme. Imamo več kot dovolj snega, je pa ogromno dela. Nimamo več ‘počitnic’, ampak je v ozadju ogromno dela, ki ga veliko ljudi ne vidi. Če prizorišče ni urejeno z zasneževanjem, skladiščenjem snega, kar imamo praktično na vseh prizoriščih … Brez tega si našega športa ne moremo več predstavljati kot v preteklosti,” še dodaja.
A opozarja, da to za biatlonski svet ni nič novega, saj tekme že 15 let organizirajo na umetnem snegu: “Nekaj centimetrov naravnega okoli proge je le za lepo kuliso. Kar se tiče biatlonskih tekem svetovnega pokala, moram pohvaliti vse organizatorje. Vsi so pripravljeni z vsem, kar potrebujemo. Vsi so tudi v tej sezoni na srečo imeli obdobja prave zime, da so lahko napolnili skladišča s snegom.”
To je nazadnje uspelo tudi Čehom, ki so kljub visokim temperaturam, dežju v prvem in sončnih žarkih v drugem delu uspešno izpeljali svetovno prvenstvo v Novem Mestu. Pred začetkom so v depo shranili okrog 60.000 kubičnih metrov snega, kljub ’menjavi’ podlage na celotni progi ob polovici dogajanja pa so ga do zadnjega vikenda po Nunarjevi oceni porabili med 10 in 15 tisoč kubičnimi metri. Za pravi mali čudež so bili prireditelji nagrajeni z izjemnim odzivom navijačev in sijajnim vzdušjem vseh devet tekmovalnih dni šampionata.
Skupaj se zbralo neverjetnih 210.681 navijačev, največ prav zadnji dan (29.440).
Kaj takšnega na Pokljuki ne rabimo
Kam v tem kontekstu spada slovenska Pokljuka, ki je po trenutnem programu svetovnega pokala predvidena za vsako drugo sezono? Tako se na koledar vrača prihodnjo zimo. V novem, marčevskem terminu.
“Če me spomin ne vara, je najboljša zima na Pokljuki konec februarja in v začetku marca. Drugače pa je precej posebno mesto med našimi prizorišči. Je bolj zanesljiva s snegom, kot ostala prizorišča, saj vendarle leži na 1300 metrih nadmorske višine. Po drugi strani gre za eno manjših prizorišč, ki ima tako pozitivne kot negativne strani. Jasno je, da na Pokljuki nikoli ne bo 25.000 gledalcev. A naš cilj ni, da bi organizatorji gradili velikanske stadione, ki bi na koncu samevali. Vse, kar so naredili Čehi, ima svoj namen. Pokljuka tega ne rabi. Zadovoljni smo, če je tekma narejena v najboljših pogojih za tekmovalce. Nastanitve so tudi v redu z Bledom in Bohinjem. To so prednosti, brez katerih Pokljuka ne bi bila, kar je. In tudi ne bi bila tako pogosto v koledarju, kot je,” zatrdi Nunar.
Tako kot v drugih zimskih športih je uvrstitev na koledar zahtevna naloga. “Na svetu je 25 prizorišč z licenco A, ki so na papirju sposobni organizirati tekme svetovnega pokala. Več kot devet jih trenutno nimamo v koledarju. Vsaj pet je takšnih, za katere bi nam rekli, če smo nori, če ne bi šli. Konkurenca je ostra, ampak vsako leto se delajo boljše stvari. Z namenom, da je najbolje za tekmovalce,” o tekmi v pisarnah pravi športni funkcionar iz Besnice pri Kranju.
Vsaka gradnja ima upravičen namen
Veseli ga, da prireditelji med seboj odlično sodelujejo: “Vsi, ki so v koledarju svetovnega pokala ali svetovnih prvenstev, se potrudijo maksimalno. Dobro v našem športu je, da prenos znanja s prizorišča na prizorišče poteka neovirano, nihče ničesar ne skriva.” Visok je tudi vložek v ta zanimiv šport, Nunar postreže s podatkom, da se je v manj kot desetih letih v biatlon vložilo približno 500 milijonov evrov.
“Zakaj? Nihče ne gradi več le za tisti teden, ko bodo imeli tekme. To bi bilo metanje denarja stran. Veliko se gradi po javnih razpisih in natečajih držav, regij, tudi evropske skupnosti. Delajo se stvari, ki zmanjšujejo potrebe po začasnih objektih. Najem šotora brez vsebine v Antholzu stane 600.000 evrov. Če imaš zidan objekt, ki ga lahko zapolniš tudi poleti, hitro prihraniš. V treh letih se investicija povrne. Začasna infrastruktura se je v zadnjih petih letih res izjemno podražila. Stalni objekti so zato tako dobrodošli.”
Krajši krogi za še več razburljivosti
Prav v italijanskem središču na Južnem Tirolskem smo konec januarja prvič videli skrajšano individualno tekmo. Razdalja v obeh konkurencah je manjša, pribitek ob zgrešenem strelu pa je namesto minute znašal 45 sekund. Si lahko obetamo še kaj novega?
“Vedno se kakšne stvari kuhajo v ozadju. Kratka individualna tekma je v pravilih napisana kot tekma, ki jo lahko izpeljemo zaradi pomanjkanja snega, slabega vremena …Uvrstili smo jo v Antholz, ki je bil na vrsti kot zadnji od tiste tritedenske triade. Na najvišjem prizorišču tekmovalci v nogah ‘čutijo’ nadmorsko višino. Na tisti dve tekmi imamo zelo pozitivne odzive. Je hitrejša od klasične individualne, več je akcije. A se nočemo kar tako odpovedati klasični. Tudi na SP smo videli, da je to ena najbolj zanimivih dirk. Imamo različne variante, da bi tekmovali na krajših krogih. Ni enostavno pripraviti štirikilometrske proge za eno uporabo. Možnosti so, borba na trgu pa je predvsem za televizijski čas. Minutam se ne bomo kar tako odpovedali. Testiramo marsikaj, ampak ni garancije, da bo po spremembi bolje. Če se kakšna menjava ne posreči, bo pot nazaj zelo dolga,” je na vprašanje Sportkluba odgovoril Nunar.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!