Brazgotina, ki ostaja tudi desetletje po smrti

Boris Strel (20. oktober 1959 - 28. marec 2013). Foto: Guliverimage

Mineva deset let od smrti Borisa Strela, prvega Slovenca s kolajno na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju. Tragedija je globoko zarezala v slovensko alpsko smučanje. Brazgotina ostaja. Kakšna je njegova smučarska zapuščina? Kje se nahaja v slovenski smučarski zgodovini? Kako se ga spominja Tone Vogrinec?

Junak iz nekega drugega časa. Svojevrsten smučarski revolucionar. Veleslalomist, ki je v ključnem trenutku stopil iz sence Bojana Križaja in se vpisal v zgodovino. Eden od obrazov s kartic Podarim-dobim. Ime, ki je zvenelo še posebej vzneseno, ko ga je izgovoril legendarni radijski reporter Franci Pavšer. Po svoje pa tudi velika tragična figura slovenskega alpskega smučanja.

“Ko slišim za ime Boris Strel, se mi pred očmi nariše Schladming. Leto 1982. Svetovno prvenstvo. Veleslalom, druga vožnja. Najhitrejši so bili že v cilju. Nihče ni računal nanj. Nato se je na semaforju prikazala številka tri. Neka nevidna sila me je pognala čez ograjo. Preskočil sem jo in ga čvrsto objel. To je spomin, ki ga ohranjam že več kot štiri desetletja. Ne glede na vse, kar se je zgodilo vmes,” se je razgovoril Tone Vogrinec, ko smo mu omenili, da bo 28. marca minilo okroglo desetletje od tragične smrti Borisa Strela.

Vogrinec, za mnoge oče slovenskega alpskega smučanja na najvišji tekmovalni ravni, je kot trener, direktor reprezentanc ali direktor “ski poola” in podpredsednik SZS sodeloval s skorajda vsemi najboljšimi slovenskimi smučarji. Od Bojana Križaja do Tine Maze. Od mnogih se je moral prezgodaj posloviti (Jože Kuralt, Rok Petrovič, Tomaž Cerkovnik, Sašo Robič, Drago Grubelnik …). Med njimi je bil tudi Boris Strel, sicer član zlatega slovenskega smučarskega rodu iz 80. let minulega stoletja, ko je v najbolj razviti republiki tedanje SFR Jugoslavije vladala krilatica o alpskem smučanju kot nacionalnem športu.

Tone Vogrinec in Boris Strel leta 2012. Foto: Aleš Fevžer

Prva slovenska kolajna

Rojen je bil 20. oktobra 1959, pri štirih letih se je z družino iz Žirov preselila v Škofjo Loko, kjer je kmalu zajadral v smučarske vode. Sprva ga je sicer vleklo tudi v rokometno dvorano, a ko ga je trener postavil pred dejstvo in mu dejal, da mora izbrati šport, je odvihral s treninga RK Šešir in se povsem posvetil smučanju. Bil je del prve generacije škofjeloške alpske šole in nato član SK Transturist (danes Alpetour). Nase je opozoril že kot mladinski pionirski prvak, leta 1976 pa je na domačem Starem vrhu, kjer bi lahko smučal skoraj miže, v meglenih razmerah slavil še v članski konkurenci in si tako dokončno pridobil zanimanje reprezentančnih trenerjev.

Novega zmagovitega in bržčas prelomnega trenutka je bil deležen leta 1977, ko je zmagal na evropskem mladinskem prvenstvu, kmalu zatem pa je do priložnosti prišel tudi na tekmah svetovnega pokala. Šest let je bil član prve jakostne skupine v veleslalomu. Ta je bil njegova paradna in na koncu edina disciplina. In tako se je 15. decembra 1981 v Cortini d’Ampezzo v zgodovino vpisal kot prvi slovenski zmagovalec veleslalomske tekme svetovnega pokala. Njegov uspeh je 37 let pozneje ponovil šele Žan Kranjec.

Prva slovenska kolajna na SP. Foto: Guliverimage

Do uspeha kariere pa je dvakratni olimpijec prišel mesec in pol zatem – 3. 2. 1982. Na veleslalomu svetovnega prvenstva v Schladmingu sta ga prehitela le Američan Steve Mahre in legendarni Šved Ingemar Stenmark. Joel Gaspoz, ki je v cilju že prejemal čestitke za kolajno, se je moral zadovoljiti s četrtim mestom. Strelov bron je bila tudi prva slovenska kolajna v zgodovini svetovnih prvenstev in tudi prva smučarka kolajna na velikih tekmovanjih. Sprožil je plaz, ki polzi še danes. Do letos so slovenski alpski smučarji na SP osvojili 23 kolajn, Strelova prva pa ostaja edina moška v veleslalomu.

Prototip modernega veleslalomista

Smučarski sopotniki se ga spominjajo tudi po slogovni inovativnosti. “Veleslalomisti so takrat smučali tako, da so ob zavojih delali ‘žepke’ pri vratih. To so bili visoko začeti zavoji, ki so prinašali dokaj enakomerno hitrost. Boris je med prvimi iskal bolj neposredno linijo, od vrat do vrat. Seveda, najkrajša pot je bila bolj zahtevna. Prinašala je hitre spremembe smeri, možnost odstopa je bila znatno večja. Smučar, ki je želel smučati na takšen način, je moral imeti izjemen občutek ter dobro fizično pripravo. Boris je to obvladal. To je bil prototip nove tehnike veleslaloma. Pozneje so ga posnemali skoraj vsi,” pripoveduje Vogrinec.

Po triindvajsetih uvrstitvah med deseterico, od tega dvakrat na stopničke, je ob pogostih zdravstvenih težavah Boris Strel smuči v kot postavil leta 1985. Čeprav ga je mikalo tudi trenersko delo, pa je prevladala želja po bolj ustaljenem družinskem življenju. Naveličal se je potovanj, obenem pa je vedel, da stalno prenašanje količkov ne bi prav blagodejno vplivalo na pogosto boleči hrbet. Nekdaj strastni jadralec je svoj mir je našel v Crngrobu, kjer se je med drugim ukvarjal z vzrejo konj. Stik s smučanjem je kot podjetnik ohranjal skozi smučarski servis in smučarsko šolo, obenem pa je kot rekreativec za dušo še opravil kakšen zavoj.

Jure Franko, Bojan Križaj in Boris Strel. Foto: Aleš Fevžer

Dolga leta po koncu kariere se ga je držal status legendarnega smučarja. In tako bo tudi ostalo. Bojan Križaj bo za vselej zapisan kot prvi zmagovalec tekme svetovnega pokala, Jure Franko kot prvi dobitnik olimpijskega odličja. Ob omenjanju prve slovenske kolajne na svetovnih prvenstvih pa bomo vedno zapisali – Boris Strel.

Še marca leta 2012 se je v družbi Toneta Vogrinca, Bojana Križaja, Jureta Franka, Tomaža Čižmana in drugih “junakov planinskega čaja” na posebnem “retro” dogodku na Krvavcu spominjal zlatih časov. Tudi v luči obletnice kolajne iz Schladminga in ob nostalgičnem spominjanju priljubljene in na simbolični ravni (pred)plebiscitarne nagradne igre Podarim-dobim, katere prvi obraz je bil njegov dober prijatelj Janez Hočevar-Rifle. Leto zatem so se bivši sotekmovalci od njega poslovili na škofjeloškem pokopališču ter se spraševali življenjski usodi nekdaj vihravega mladeniča s Starega vrha.