Druga smukačica sezone Ilka Štuhec o sezoni velike preobrazbe, opremljevalcu, nadaljevanju kariere in kristalnemu izzivu prihodnje zime.
“Verjamem, da sem še vedno sposobna hitro smučati in pri tem uživati,” je o jezičku, ki je tehtnico nagnil na stran nadaljevanja športne kariere, pred letom govorila Ilka Štuhec. Bila je v nezavidljivem položaju. Razočarana po neuspehu na olimpijskih igrah, kjer je poskušala rešiti sezono, predvsem pa odrinjena iz kroga najboljših smukačic na svetu. Jasno ji je bilo, da pri Stöckliju, s katerim je sodelovala v zlati dobi, ne bo več dobila želene opreme. Rešilno bilko je našla pri Kästletju. Izkazalo se je, da je bila to zmagovita poteza. Zrcali se v dveh zmagah, dveh drugih mestih in srebru v smukaškem seštevku svetovnega pokala. In, da, še vedno verjame, da je sposobna hitro smučati. In pri tem uživati. To potrjuje tudi pogovor ob koncu sezone …
Se lahko za trenutek ustavimo pri zadnjem pogovoru s Sofio Goggia?
Po zmagi na zadnjem smuku sezone v Soldeuu sem bila v naletu, vsa vznemirjena in navdušena. “Čestitke! Imaš globus, a danes sem te premagala. Škoda, da je sezone že konec,” sem ji dejala. Malce negotovo me je pogledala. S pogledom mi je dala vedeti, da se ne strinja. Ha, ha.
Zveni kot vržena rokavica za novo sezono?
Da, bi se lahko strinjala. Vem pa, da je Sofia vrhunska športnica in prava tekmovalka, tako da malega globusa ne bo predala kar brez boja. Pa tudi jaz zelo nerada govorim o tem, da se borim proti kakšni smučarki. Ne, moj tekmec je vedno le čas.
Kje boste iskali zagon za napad na globus?
Menite, da potrebujem zagon? Ha, ha. Čeprav sem med starejšimi in z naskokom najbolj izkušenimi, pa me je še vedno pogosto treba zaustavljati. Za zagon se torej ni treba bati.
Zdi se, da letos pravega razmisleka o nadaljevanju kariere niti ni bilo?
Res je. Dvomov letos ni bilo. Kariere ne bom zaključila. Preveč lepo se imam. Pa tudi rada poudarim, da so mi poškodbe vzele kar nekaj let. Zdaj moram to nadoknaditi.
Korak za korakom, sezono za sezono. Ali vam pogled vendarle seže proti letu 2026, ki prinaša olimpijske igre?
Tako daleč še ne razmišljam. Do leta 2026 je še dolga pot. Kariero nadaljujem. Kako bo v naslednji sezoni, pa me vprašajte čez 365 dni. Gre za vprašanje stanja mojega telesa in volje.
Kakšno je bilo vaše poletje lani, ko ste bili v negotovosti? In kakšno bo letos, ko je za vami vrhunska sezona velike vrnitve?
Morda bi vas malce popravila. Negotovost? Naj vam razkrijem skrivnost, s katero sem se pred dnevi ob koncu sezone zahvalila odgovornim pri Kästleju. Priznam, da sem se po menjavi opreme malce celo pretvarjala. Skušala sem dajati vtis hladne in previdne smučarke, sama pa sem vedela, da me čakajo lepši časi. Prav pred kratkim me je serviser vprašal, v katerem trenutku sem začutila, da bi bila lahko to sezona preboja. Odgovor? Od drugega zavoja na superveleslalomskih smučeh. Takoj sem začutila opremo. Zato poletje ni bilo tako zelo negotovo. Pravzaprav je bilo vznemirljivo, v pričakovanju. Letos ne bo prav dosti drugače. Še vedno imam kakšno šibko točko. Poskušala jo bom popraviti.
Osnovo ste torej imel?
Vedela sem, da me čaka nekaj dobrega. Nisem pa vedela, kako dobro to bo. Morda še danes ne vem povsem zares, kako dobro sezono sem imela. Enostavno, vedela sem, da se bodo stvari sestavile. Zdaj veste to tudi vsi ostali.
Med sezono se je sprožila zanimiva razprava o tem, kdo je verjel v vnovičen preporod …
Verjetno zelo malo ljudi. Ne bi jih izpostavljala. A tisti, ki spadajo v to skupino, to vedo. Hvaležna sem jim. Ostali pa … To je njihova stvar. Res pa se je nato pojavilo nekaj takšnih, ki so nato trdili: “Vseskozi smo vedeli!”
A vprašati smo vas želeli o opremljevalcih. Javna skrivnost je, da so vam drug za drugim zapirali vrata.
Res je. A to poglavje je končano. Iskreno, ne zanima me, kaj si zdaj mislijo o meni. Zanima me Kästle. Z zanimanjem sem spremljala, kako se je okolica odzivala na prisotnost vodilnih mož Kästleja na tekmah svetovnega pokala. S svojo prisotnostjo so potrdili, da verjamejo v to zgodbo. Že v Lake Louisu. Tam je bil tudi lastnik Tomaš Nemec. A v nobenem trenutku ni izvajal pritiska. Bil je tam, kot podpora. In to je vse. Tudi v St. Moritz je prišla večja skupina zaposlenih in naletela na zbadanje, ali so prišli na sindikalni izlet. V Cortini d’Ampezzo se ni nihče več smejal ali obregnil ob njih.
A vseeno … Kako pa ste se počutili kot “nezaželena” smučarka?
Dejstvo je, da prav veliko rešitev nisem imela. Morda bi lahko prestopila na Head. A tam bi bila 46. kolo. Morda. Pri Kästleju pa so hitro pokazali, da so pripravljeni delati in me podpirati. Ne glede na tri sezone, ki res niso bile rožnate, so priznavali moje dosežke. Izkazali smo mi spoštovanje. Zato sem verjela, da lahko skupaj poskrbimo za nekaj velikega.
Obstaja nevarnost, da bi pri razvoju opreme “zaspali”?
Ne. Niti slučajno. Po drugi strani pa smo razvili smuči, ki so najboljše zame. Delajo, kar želim. Dovolj bi bilo, če bi ostalo pred tem. Konstruktorka smuči ima že nove ideje. Tudi serviser je zagnan. Za smuči me torej res ne skrbi.
Mimogrede, ste si med sezono kdaj ogledali kakšno svojo vožnjo iz leta 2020 ali 2021?
Mislim, da je bilo v St. Moritzu, kjer smo si ogledali eno do mojih starih voženj, saj smo se želeli pogovoriti o progi. Po koncu posnetka sem le pogledala mamo in trenerja Marka Vukičevića ter vprašala: “Sem res tri leta smučala na takšen način?” S kislim nasmehom sta prikimala. A tako je pač bilo. Zdaj res nimam več razloga, da bi gledala stare posnetke.
Vseeno ne moremo mimo nagle spremembe. Smučate drugače, precej bolj aktivno. Je do klika res prišlo le zaradi novih smuči?
Alpsko smučanje tvori veliko elementov. A na koncu je vendarle vse skupaj tako zelo preprosto. Ponavljam, ko sem začutila nove smuči, sem predvidevala, da bo tako.
Kaj vas čaka v prihodnjih tednih?
Imam še kar nekaj obveznosti. Nastopila bom na državnem prvenstvu, izkoristila razmere za trening … Pravi oddih si bom lahko privoščila maja, morda v začetku junija. Nato pa poletje. Verjamem, da bo vroče in delovno.