Perfekcionistka, ki si kar sama namenja klofute

V soboto je minilo eno leto od nesrečnega giba, ob katerem si je slovenska smučarska reprezentantka Andreja Slokar na ledeniku Schnalstal strgala sprednjo križno vez levega kolena. Prihodnjo soboto se bo v Söldnu vrnila v karavano svetovnega pokala. "Brez razmišljanja o kolenu," pravi 26-letna Ajdovka, ki je ob zadnjem nastopu v svetovnem pokalu slavila svojo drugo zmago.

Daleč od doma in še dlje od oči javnosti je 11. septembra Andreja Slokar v argentinskem smučarskem središču Cerro Castor nad Ushuaio nastopila na tekmi južnoameriškega pokala. Brez rezultatskih pričakovanj, brez izstopajočega izkupička. Dovolj je bilo, da si je znova nadela štartno številko, obenem pa nekoliko razbila monotonost treningov na južni polobli. Že čez dober teden, 28. oktobra, bo slika na ledeniku Rettenbach, ko se bo z veleslalomskim odprtjem sezone po enoletni odsotnosti zaradi poškodbe kolena vrnila v karavano svetovnega pokala, drugačna. Njeno veleslalomsko izhodišče sicer ni najbolj ugodno. Temu primerna bodo tudi pričakovanja. Močnejše karte bo imela v rokah 11. in 12. novembra, ko bo Levi na Finskem gostil uvodna slaloma nove sezone.

Poškodba ni nikoli prijetna in se vedno pripeti v nepravem trenutku. Po drugi strani pa športniku ponudi priložnost, da se umiri, se zazre vase ter si ustvari širšo sliko o sebi in svoji karieri. V kolikšni meri ste izkoristili orisani stranski učinek tekmovalne odsotnosti?

V zelo veliki meri. Z zadnjim letom sem zadovoljna. Ko treniraš in tekmuješ, se je praktično nemogoče zaustaviti in oceniti, kaj se dogaja. Meni pa se je dogajalo ogromno stvari. Ob poškodbi sem, kot ste dejali, pogledala nazaj. In morda je prav to odgovor na vprašanje, zakaj sem se odločila za določene spremembe. Ali so prave, pa bodo pokazali naslednji meseci.

V dveh letih se vam je zgodilo več kot v predhodnem desetletju.

Če se dogaja, potem delam nekaj prav. Naj se dogaja. No, seveda brez poškodbe.

Ko smo vas poklicali v eni od zgodnjih faz rehabilitacije, ste priznali, da veliko jočete. Kdaj ste obrisali zadnjo solzo?

Šele aprila. Potrebovala sem pol leta. ‘Samo’ pol leta. Poškodba me je res potolkla. Težko sem se sprijaznila.

Takrat smo dobili občutek, da si pripisujete krivdo?

Takšna pač sem. Veliko si nalagam. Po eni strani odgovornost, po drugi tudi krivdo, če mi spodleti. Zaradi tega sem potrebovala toliko časa, da sem si zares opomogla. Sem pa kljub temu trdo delala. Da, malce sem se že smilila sama sebi. Toda načrta sem se držala. Prav zaradi tega sem telesno zelo dobro pripravljena.

Pravzaprav ste se na sezono 2023/24 pripravljali več kot leto …

Tudi sama si to dopovedujem. Ob tem bi se javno zahvalila fizioterapevtu Timoteju Kostrevcu in kondicijskemu trenerju Severinu Lipovšku. Gre za osebi, ki sta me res dobro pripravila. Zaradi njiju se danes ne ukvarjam več z nogo.

Foto: Tomi Hänninen – Newspix24 via Guliver

Govorite o dobri telesni pripravljenosti. Kaj pa smučarski občutki? Obstaja kakšna brazgotina v spominu, zaradi katere bi imeli pomisleke o izvedbah določenih smučarskih akcij?

Ko sem prvič stopila na smuči, to je bilo v drugi polovici marca na ledeniku Mölltal, sem se dodobra preizkusila. Strmina, kratki zavoji, daljši zavoji. Brez kompliciranja. Dolgo sem čakala, preden sem se podala na sneg. Toliko časa sem si vzela prav zaradi tega, da ob vrnitvi ne bi razmišljala o kolenu. Moje misli so usmerjene v smučanje. Ta občutek je lep.

Na treningih torej ni bilo ovir?

Ob slabši vidljivosti ali na zelo tresoči podlagi sem bila občasno še negotova, sicer pa vem, da je koleno v dobrem stanju. Ni razloga za strah.

V Söldnu torej ne boste rekonvalescentka, temveč napadalka?

V Sölden nedvomno ne bi potovala, če bi želela le prebiti tekmovalni led. Sodelovanje me ne zanima. Poškodba je pozabljena. Vsaj v moji glavi. Realna slika je malce drugačna. Vseeno se bom vrgla iz štartne hišice.

Zadnjo tekmo svetovnega pokala pred poškodbo ste končali na prvem mestu, torej s slalomsko v Meribelu. Razmišljate o tem, kaj je v tem letu in pol delala konkurenca?

Strah in dvom sta stalno prisotna. Vedno razmišljaš o tem, kako so pripravljene tekmice. Sama pa stavim na to, da je moja tekma praviloma boljša od mojega treninga. Na tekmah delam stvari, ki jih na treningu nikoli ne. Pravzaprav mi da šele tekma vedeti, kaj vse zmorem.

Na zadnji tekmi svetovnega pokala pred poškodbo je slavila svojoprvo slalomsko zmago v karieri. Foto: Profimedia

Gre za nadzor tveganja na treningih in prirojeni tekmovalni instinkt?

Tudi na treningih želim postreči s tekmovalno vožnjo. Ko pa pridem na pravo tekmo, svoje stori adrenalin. Sovražim biti slaba. Ne bom dejala, da ne znam prenašati porazov. Znam jih. Bilo jih je kar nekaj. Vem pa, da bom deležna dveh klofut, če se ne bom maksimalno potrudila. In teh klofut res ne želim.

Je ta tekmovalna naravnanost prenosljiva tudi na druga življenjska področja?

Moja ‘težava’ je, da sem perfekcionistka. Od sebe veliko zahtevah. Včasih si klofuto namenim kar sama. V življenju bi se tega rada znebila. V športu mi zelo pomaga. Bomo videli, kako bo, ko ne bom več tekmovala.

Perfekcionisti pogosto perfekcionizem zahtevajo tudi od okolice.

Ne, ne. Perfekcionistka sem jaz. Največ zahtevam od sebe, od drugih precej manj. Na druge nimam vpliva. Nase ga imam.

Ko govoriva o ‘drugih’, ne moreva mimo sprememb v tekmovalnem procesu. Poslovili ste se od trenerja Boštjana Božiča in se v večji meri zlila z reprezentanco.

Sprememba je velika. Predvsem zame, saj doslej nikoli nisem delovala v ekipi. Menim pa, da smo se dobro ujeli. Za nami so kakovostne priprave.