Ana Bucik: Vem, kdaj bo napočil trenutek za umik (VIDEO)

Ana Bucik. Foto: Aleš Fevžer

Čez natančno tri tedne bo Ana Bucik na ledeniku Rettanbach stala v štartni hišici uvodnega veleslaloma nove sezone svetovnega pokala. Še pred tem je stopila pred naš mikrofon in spregovorila o spremembah v ekipi, pripravljalnem obdobju, pričakovanjih …

Ob upokojitvi Tine Robnik, novih težavah povratnice Mete Hrovat in postopnem vračanju rekonvalescentke Andreje Slokar bo na začetku nove smučarske sezone breme na ramenih Ane Bucik v tehničnih disciplinah še toliko bolj izrazito. V novo tekmovalno zimo 30-letna Novogoričanka vstopa po najboljši sezoni v karieri in kot članica prve jakostne skupine v obeh tehničnih disciplinah, obenem pa tudi po velikih spremembah v ekipi in z vidno mirnostjo po kakovostnem pripravljalnem obdobju.

Čez tri tedne se boste kot prva slovenska smučarka podali v novo sezono svetovnega pokala. Kako velik je ob tej misli cmok v grlu?

Lani sem bila edina Slovenka v Söldnu, letos bom prva na štartu. Ne, to ne vpliva prav veliko na mojo pripravljenost. Cmok je vedno tako veliko, kolikor mu kot oseba dovoliš. Ne oziram se na pričakovanja, na okolico … Sledim poti, ki me je pripeljala do te točke. Verjamem, da ta pot vodi do napredka.

V aprilskem intervjuju ste razmišljali o poletju. Zdaj lahko potegnete črto?

Poletje je bilo zelo pestro, a tudi uspešno. Znane so vam podrobnosti o spremembah v ekipi. Tudi pripravljalno obdobje je bilo nekoliko drugačno. Dejala bi, da kondicijske in smučarske priprave nikoli niso tako brezskrbne, kot se zdijo na prvi pogled. Sem zdrava, počutim se dobro, tudi smučanje je na visoki ravni. Prvo tekmo pričakujem dokaj mirno.

Trenerska sprememba (Sergeja Poljšaka je zamenjal Gregor Koštomaj) po eni strani prinaša svežino, po drugi strani pa razbija ustaljeni ritem in sili v prilagoditve. Kateri vidik se vam zdi močnejši?

Ni bilo povsem preprosto. Dejala bi celo, da je bilo težje, kot sem sprva pričakovala. Ne gre le za trenerja. Imamo novo fizioterapevtko. Ob meni ni več dolgoletne sotekmovalke Tine Robnik. Marsikaj je bilo novega. Vseeno nove poglede razumem kot nekaj zelo pozitivnega. Iz tega se lahko še veliko naučim. Izhajam iz tega, da mi je lani za korak naprej malce zmanjkalo. In morda mi bo prav novi pogled pomagal pri napredku. Sprva pa smo vsi porabili nekaj energije, da smo se povsem uskladili.

Spomladi ste nam namignili, da veste na katerih področjih morate delati. So trenerski pogledi te misli potrdili?

Zelo pomembno je, da kot izkušena smučarka vem, čemu slediti. Seveda pa ostajam odprta za nove ideje. Rada prisluhnem pripombam ali nasvetom. Morda je prav to tisto, kar potrebujem.

Ana Bucik: 8. v slalomskem in 14. v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala. Foto: Aleš Fevžer

Čutite napredek?

Zadovoljna sem predvsem z veleslalomom. Slalom? Nisem še tam, kjer bi želela biti. A s tem si ne belim glave, saj vem, da smo bili v luči Söldna osredotočeni na veleslalom.

Sölden vam doslej ni bil pisan na kožo …

Tam sem že dobro smučala, čeprav rezultati tega ne kažejo. V prvi vrsti mi ni uspelo povezati dveh dobrih voženj. Je pa to začetek, ki ne determinira sezone. Lani sem bila odlično pripravljena, pa je tekma odpadla. Upam, da bom imela tokrat več sreče.

Kaj pa negotovost pred prvo tekmo?

Nikoli ne vem, kaj je pripravila konkurenca. Tudi sama sebi sem manjša neznanka. Sem pa resnično mirna. Skozi leta sem dobila občutek, kaj pomeni smučanje na treningih. Za nami je dolgo pripravljalno obdobje. Vesela sem začetka. Videla bom, kam spadam.

Ostaniva na ledenikih. Očitno je, da so vse tanjši, ožji in bolj kamniti. Kako doživljate te spremembe?

Sprva so me na spremembe opozarjali trenerji, ki so že zelo dolgo del karavane. Zdaj se tudi že sama toliko let vračam, da opažam razlike. Pogled res ni najlepši. Predvsem v zgodnjem jesenskem obdobju je zelo težko dobiti dobre pogoje. Zato se držim načela, da je treba prav vsak razpoložljiv dan maksimalno izkoristiti. Nikoli ne veš, kaj te čaka jutri.

Po drugi strani pa vas je Ushuaia v Argentiti ponesla v zimo …

Res je, tja se res rada vračam. To je zelo pomemben del treninga. Pomembnost bo, če se navežem na razmišljanje o težavah na evropskih ledenikih, v prihodnje le še naraščala. Letos smo bili deležni dobrih pogojev. Le dan ali dva pogoji niso bili idealni. Razmere sem dobro izkoristila. Prav to me navdaja z mirnostjo, o kateri govorim.

Ali v kakšnem trenutku, ko potujete na drugo stran sveta ali pa vas ledeniška budilka zbudi sredi noči, začutite naveličanost? Ali pa je na smučarska iskra še vedno tako močna?

Motivacija ni vprašljiva. Dokler jo čutim, zlahka prenašam vse napore. Pridejo krizni trenutki, a jih znam prebroditi. Opažam pa, da se vsako leto težje odpravljam od doma. Verjamem, da je to za ženske, ki bi nekoč rade ustvarile družino, tudi dokaj normalno. Želja je dovolj velika, da sprejmem tudi to. Ko je ne bo, bom vedela, da je napočil čas za umik.

Kaj pa poganja to željo?

V prvi vrsti napredek, za katerega verjamem, da je mogoč. Čutim, da še nisem pokazala vsega. Poleg tega pa tudi uživam na snegu.