Pred točno tednom dni je v Planici skočil še zadnjič, nato pa končal sijajno kariero. Peter Prevc, najuspešnejši slovenski smučarski skakalec vseh časov, se je od skakalnic poslovil na vrhuncu, saj je le dva dni pred slovesom pod Poncami prišel še do zadnje posamične zmage v karieri. Pred daljšim dopustom pa si je vzel čas tudi za Sportklubov nedeljski intervju.
Skakalna pravljica je doživela najlepši možen zaključek. Najprej petkovo slavje, skupno 24. posamično v svetovnem pokalu, nato sobotno drugo mesto z ekipo, za konec pa še nedeljsko spektakularno slovo pred navijači v Planici, med katerimi so lahko le redki zadrževali solze. Peter Prevc je končal skakalno kariero in odšel med legende tega športa, saj njegovo zbirko lovorik krasijo veliki kristalni globus, trije mali globusi za seštevek poletov, zlati orel z novoletne turneje in kar 12 kolajn z velikih tekmovanj.
Toda o izjemnih, morda celo neponovljivih številkah najuspešnejšega slovenskega smučarskega skakalca vseh časov, je bilo v zadnjih tednih že ogromno napisanega. V Sportklubovem intervjuju pa smo se z 31-letnim svežim upokojencem le nekaj dni po čustveni planiški nedelji pogovarjali o tematikah, ki so med športno kariero redko prišle na vrsto.
Kako je dojemal svoj odnos z mediji in zakaj je hitro spoznal, da se mora tudi pri pogovorih z novinarji maksimalno potruditi? Se zaveda, kakšno odgovornost nosi kot velik vzornik svojim naslednikom? Kakšen nasvet bo dal sestri Niki? Kako gleda na prihodnost skokov in smele načrte njihovega glavnega moža Sandra Pertileja? In kaj ga čaka v bližnji prihodnosti?
Peter, ste čustveno že predelali vse dogodke iz Planice?
Po televiziji in omrežjih sem malo pregledal stvari, nisem pa še uspel vsega podoživeti.
Malo športnikov se uspe posloviti na vrhuncu. Dojemate to kot privilegij?
Zagotovo. Ali mi bo kdaj v prihodnosti žal, bomo še videli. A nisem želel zaključiti kariere po padcu v Planici oziroma po slabših sezonah, kot je bila tista v letu 2019. V sebi nekako čutiš, da si še sposoben skočiti daleč. Ko ti uspeva in ko rečeš, da je to sedaj to, da si dokazal sebi, da še zmoreš, greš lahko mirno naproti drugim stvarem.
Koliko je na odločitev vplivala vaša družina?
Ni vplivala, oziroma mogoče otroka. Predvsem s tem, ko sem hodil od doma, se vračal in znova odhajal. Zlasti to obdobje, ko je otrok star okoli dve leti in se začne navezovati na očeta, mi je bilo vedno najtežje. Žena Mina je s tem zadnjih deset let odrasla. Tudi takrat, ko se je odločala, ali bo z mano ali ne, je nekako morala sprejeti to (smeh). A vselej, ko sva se o tem pogovarjala, mi je dejala, da se moram odločiti sam. Dejala je, da mi lahko reče karkoli, a če s tem ne bom sam stoodstotno pomirjen, ji bom to lahko v prihodnosti očital.
Zaključek kariere predstavlja eno največjih prelomnic v športnikovem življenju. Ste se o tem morda posvetovali s stanovskimi kolegi, ki so že šli čez to izkušnjo?
Z nobenim. Te stvari sem resnično želel predelati sam pri sebi in sam pri sebi začutiti, kaj in kako. Pravzaprav sem se o tem, kako mu je bilo po zaključku, pogovarjal le s Severinom Freundom na Norveškem. Dejal mi je, da je želel biti prost eno leto, a mu je na koncu uspelo, da je bil le šest mesecev.
V zadnjem obdobju imate ogromno medijskih obveznosti, ki pa vam vsaj na začetku vaše kariere niso bile pretirano pri srcu. Kdaj ste spoznali, da je tudi komunikacija z mediji sestavni del športnikove zgodbe?
Ne vem. Mislim, da skozi sezone tudi notranje dozoriš in ti globoko v sebi vse to morda postane tudi malce všeč. Če po eni strani pozornosti ne maraš, pa jo, ko je enkrat nimaš, znova malo pogrešaš, saj se tako zelo navadiš nanjo. Tudi intervjuji so svet, so del življenja.
Mediji ste nas od nekdaj tako spremljali in upam, da bo to trajalo čim dlje in da ne bodo družbena omrežja vsega tega povozila. Takšni pogovori so namreč precej lepši za brati in postrežejo s precej več informacijami, ki so bolje podane. Ko sem se tega začel zavedati, mi je postalo lažje. Predvsem pa je pomembno, da imaš čas in okolje, da se to lahko zgodi.
Vaša javna podoba je bila vedno na zelo visoki ravni. Ste se z izjemo sodelavcev znotraj Smučarske zveze Slovenije s komerkoli posvetovali glede komuniciranja z javnostjo?
Nikoli. Vse to je zorelo po naravni poti. Sorazmerno z dvigom moje tekmovalne forme skozi sezone je bilo tudi več dogodkov in pojavljanja v medijih. Sem bil pa vedno mnenja, da se mi ni treba oglašati, ko tega zares ne čutim.
Vseeno vaše besede v družbi nosijo določeno težo in vpliv.
Koliko vpliva imam zares, ne vem točno. Se mi pa zdi, da hočem nekaj povedati ne zgolj zato, da zadovoljim vas, novinarje. Če se že vi trudite z vprašanji, se mi zdi prav, da se tudi jaz potrudim z odgovori.
Kaj bi sporočili mladim, ki stopajo ali bi želeli iti po vaših stopinjah?
Nič novega (smeh). Predvsem to, da vztrajnost, potrpežljivost kot tudi poslušnost tako samega sebe kot ljudi okoli sebe sčasoma pripeljejo do pravih rezultatov.
Vaš nekdanji trener Goran Janus je v pogovoru za Sportklub dejal, da je bilo po vaši sijajni sezoni 2016 vseh medijskih obveznosti morda preveč. Se strinjate oziroma bi takrat kaj spremenili?
Se strinjam. Imel bi manj obveznosti, nanje bi se drugače odzvali. Za nazaj si lahko pameten, a mislim, da bi jih morali predvsem tempirati na način, da me ne bi tako izčrpale in bi jih umestili tako, da bi mi bolj ustrezale. A tedaj smo bili vsi v tem novi. Nismo pričakovali takega vala in nismo se morali odzvati drugače, saj je bilo teh dogodkov glede na prošnje še vedno zelo malo.
Vseeno ste zanetili eno največjih športnih evforij pri nas, ki je bila primerljiva z zmago košarkarjev na EP ali prvo uvrstitvijo nogometašev na Euro.
To so ti veliki dogodki v slovenskem športu, ko se naenkrat cel narod poveže in vsi hočejo imeti glavnega zvezdnika tega športa doma za mizo na kosilu. Za takšne stvari moraš imeti izkušnje, filter, ali pa zelo dobro načrtovan urnik vnaprej, da se umakneš.
Ste dobili občutek, da je bilo v zadnjih mesecih oziroma po februarski najavi vašega slovesa podobno?
Mislim, da bi lahko bilo, a ravno zaradi teh izkušenj smo to predvsem zame izpeljali precej bolje.
S podobno situacijo kot vi leta 2016 in zdaj se spopada tudi vaša sestra Nika, ki je osvojila veliki kristalni globus. Za nameček je še precej mlajša.
Niki gre zdaj to zares še na živce. Poleg tega je precej zaprta oseba, ki ne bo sama stopila med ljudi in se z vsemi povezala. Je podobna meni, ko stopim v prostor in bi se najraje za pol ure skril v kot, da vidim kako stvari funkcionirajo in se šele nato pridružim. Tudi ona bo imela glede tega težko nalogo. Je pa po drugi strani v Sloveniji zdaj malce drugače, saj je na vrhunski ravni ogromno športov.
Ravno ta teden je bila na sporedu nogometna tekma s Portugalsko in je bila Planica z medijskega vidika hitro pozabljena. Morda te evforije ne zdržijo več tako dolgo, saj imamo zdaj nogomet, rokomet, odbojko, košarko, kolesarstvo, nenazadnje ne veš, kaj bo v hokeju napravil Anže Kopitar. Tega je toliko, da ljudje niti nimamo več časa spremljati le enega športa.
Kako ste sami doživljali vse spremembe, ki ste jim bili v zadnjih 15 letih priča v smučarskih skokih?
Pravila se zagotovo menjajo prehitro oziroma se prepozno dorečejo. Jaz jim že tri leta sitnarim, da morajo biti stvari glede tega, kaj nas čaka novembra, razrešene že spomladi do Planice, a menda to ni mogoče. A če se da v formuli ena … (smeh)
Skoki so glede prihodnosti na težki prelomnici. So šport, ki ga spremlja majhno število ljudi in držav, medtem ko gre cel svet v smer, da slavi le še najboljše. Zdi se mi tudi, da marsikateri sponzor v svetu raje nameni milijon evrov najboljšemu na svetu kot pa stotim povprečnim sto evrov. Samo zato, da ko napoči vrhunec, da iz tega iztržijo čim več.
Sando Pertile ima zelo visokoleteče načrte in prihodnost smučarskega skakanja vidi v Dubaju, Braziliji in Las Vegasu …
To se zelo lepo sliši, a je neizmerno težko izvesti. Najlažji del je postaviti skakalnico v Las Vegasu in pripeljati skakalce ter opremo, veliko težje pa na tekmo privabiti tisoč navijačev. Že Norvežanom to ne uspeva več. Tega so sposobni le še Nemci z novoletno turnejo, a imajo ogromno državo. Poljakom, ki imajo bogato zgodovino in Sloveniji s Planico ter nenazadnje tudi Ljubnim, ki podira rekorde. Drugje to ni mogoče. Da bi v Las Vegasu skoke, za katere večina ni niti slišala, spromoviral do te ravni, da bodo prišli ljudje na tekmo, bi moral vložiti zares ogromno denarja.
V katero smer torej mislite, da se bodo razvijali smučarski skoki?
Ne vem, če lahko sploh iskreno povem (smeh). Žal je trend zelo negativen. Gledanost jim upada, ob skakalnicah je vse manj gledalcev. Zaenkrat ne kaže dobro.
Ko ste ravno omenjali formulo ena, tam velja pregovor, da ko dobi dirkač otroka, postane za sekundo počasnejši na krog. Je kaj podobnega tudi v skokih?
Letos v Planici sem ugotovil, da vsak dan pri svojem prvem skoku nisem mogel iti na vso moč. Lahko sem se še tako zelo prepričeval, tudi na mizi, a mi to ni uspelo. Ali je to zaradi otrok ali let, težko povem. Lahko rečem le, da sem si s pridobivanjem izkušenj bolj zaupal.
Ko zmaguješ, si tako zelo zaupaš, da bi lahko skočil tudi brez smuči, ko ti ne gre, pa ti nič ne ustreza. Na koncu sem ravno z izkušnjami dosegel, da sem vedel, kje je treba spremeniti opremo in kje bom moral stvari dodelati pri sebi.
Ljudje se običajno raje spominjamo prijetnih stvari, a vendarle, kdaj vam je bilo najtežje?
Zdi se mi, da decembra 2016, ko sem imel zaradi pretekle sezone izjemno visoka pričakovanja. Osvajal sem deveta, peta, šesta mesta, zaradi česar sem bil izjemno razočaran. Če bi bil zdaj tam, bi samemu sebi prisolil klofuto in si dejal, kaj se grem. Ko sem pozneje osvajal 30. mesta, sem videl, da je bilo tisto deveto mesto zelo dobro, a tega takrat ne moreš dojeti in bilo mi je zelo težko. Bolj kot takrat, ko sem bil 30.
Se veselite, da boste imeli sedaj več zasebnega miru?
Se, čeprav zadnjih nekaj let, ko nisem bil na vrhuncu in bil deseti, sem bil že zelo nezanimiv. Ko hodiš po tekmah in si tretji, daš izjavo morda trem televizijam in domačim medijem, a zdaj tudi RTV ne gre nikamor več.
Ste že prejeli kakšno ponudbo za službo?
Seveda, a zdaj grem najprej za pol leta na dopust z avtodomom, da se mi misli spočijejo in uredijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje