Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V smučarskih skokih je poleg tekmovalčeve sposobnosti, da skoči daleč, izjemno pomemben tudi njegov slog. Fazo odskoka, leta in pristanka namreč že od samih začetkov tega športa ocenjujejo sodniki, ki imajo s svojimi ocenami lahko velik vpliv na končne rezultate. Kdo lahko postane eden od petih sodnikov na tekmi svetovnega pokala, kaj je pri tem delu najtežje in zakaj je favoriziranja rojakov manj kot v preteklosti, nam je zaupal nekdanji slovenski sodnik Janez Bukovnik.
Svetovni pokal v smučarskih skokih je v teh dneh v polnem zamahu. Medtem ko moške že danes čaka tretja tekma poljske turneje, tokrat premierno na srednji skakalnici v Szczyrku, so se skakalke že preselile na japonski otok Honšu. Po kalvariji z opremo v Saporu jih ta teden v Zau čakajo tri tekme, začenši s petkovo posamično preizkušnjo.
Čeprav nanje včasih kar malce pozabimo, v spet drugih trenutkih pa so glavna tema pogovorov, se moramo zavedati, kako pomembne so pri smučarskih skokih sodniške ocene. Že vse od samih začetkov tega športa namreč ni bila pomembna samo dolžina skoka (v zadnjih desetletjih so zraven še točkovanja za višino naleta in pomoč vetra), temveč tudi slog skakanja. Uveljavil se je sistem, pri katerem vsakega skakalca oziroma skakalko ne glede na nivo tekmovanja (svetovni, celinski ali alpski pokal) in starost udeleženih ocenjuje pet sodnikov. Izhodiščna ocena je 20 (najvišja), sodniki pa zaradi ’napak’ ob odskoku, letu in pristanku odbijajo točke.
Zelo hitro po pristanku mora peterica sodnikov oddati svoje videnje posameznega skoka, v seštevek točk tekmovalca ali tekmovalke pa se štejejo tri ’najbolj’ povprečne, saj se najvišja in najnižja ocena brišeta. Popolni skoki (petkrat z oceno dvajset) so redki, povprečje pri moških se je uveljavilo pri oceni 18, pri ženskah še za pol točke nižje. Kljub temu so ocene na velikih skakalnicah dobra tretjina končnega izkupička najboljših skakalcev, zato še zdaleč niso zanemarljive.
Da bi bolje razumeli sodniški pogled na ta šport, smo se pogovarjali z Janezom Bukovnikom. Nekdanjim skakalnim sodnikom, ki pa s tem področjem ostaja tesno povezan, saj je slovenski obman – vodja posamezne države, ki vodi evidenco in delegira sodnike in delegate. Kdo sploh lahko postane sodnik in kakšni so koraki do svetovnega pokala? Zakaj danes ni več veliko prostora za favoriziranje posameznih tekmovalcev kot včasih? Kdaj bomo prvo dvajsetico videli tudi v ženski konkurenci? Več v spodnjem intervjuju.
Kako nekdo postane skakalni sodnik, kakšen je postopek?
Klubi organizirajo seminar za kandidate, ki mu sledi izpit, po katerem pridobijo naziv klubskega sodnika. Po dveh letih postanejo republiški oziroma državni sodniki, ki lahko sodijo na tekmah državnega prvenstva in vse ostale tekme nižjih kategorij.
Prednost, da dobijo naziv sodnika FIS, imajo tisti sodniki, ki so bili v reprezentanci oziroma na dokaj visokem nivoju smučarskih skokov v Sloveniji. Takšen dogovor imamo z Mednarodno smučarsko zvezo. Tisti, ki so bili v reprezentanci, opravijo izpit za mednarodnega sodnika po dveh letih, ostali po treh letih. Po teoretičnem delu sledi leto zatem še praktični del izpit na eni od tekem alpskega ali celinskega pokala. Nekoč tudi na svetovnem pokalu, danes ne več.
V okviru Mednarodne smučarske zveze se določi tudi tistega, ki bo spremljal kandidata v pripravi na naziv sodnika FIS. Ko je izpit opravljen, se poročilo odda krovni zvezi, ki se odloči, ali bo sodnika potrdila ali ne. Do zdaj smo bili pri tem kar uspešni, bolj ali manj vsi so bili sprejeti. To pomeni, da je izobraževalni sistem v Sloveniji na visokem nivoju.
Kako je s starostno mejo?
Včasih je bila meja pri 60 letih. Zdaj imamo v zvezi dogovor oziroma smo sprejeli dodaten člen, da lahko sodniki sodijo do 65. leta. Od 60. do 65. leta so lahko sodniki na tekmah na alpskega in celinskega pokala, ne pa svetovnega pokala.
To velja tudi za tehnične delegate. Do 65. leta lahko delujejo na mednarodnih tekmah v smučarskih skokih.
Kako pa poteka izbor peterice, ki sodi določeno tekmo, recimo v svetovnem pokalu? Kolikšen je ta nabor?
Številko bi težko rekel. Ko se pripravlja razrez kandidatur za posamezne države, se upošteva tudi vrstni red uspehov v smučarskih skokih. To je en kriterij. Drugi pa ta, da poskušamo ob kandidaturah za posamezna tekmovanja upoštevati regionalni pogled. Ob tem skušamo zagotoviti možnost sojenja tudi kandidatom iz države, ki tekmovalno niso tako uspešne ali imajo samo kakšnega skakalca oziroma skakalko.
Zato smo na ženskih tekmah na Japonskem videli tudi Kitajce, v poštev pridejo tudi Romuni in Bolgari. Želimo razširiti ta nabor sodnikov in tehničnih delegatov tudi v državah, ki tekmovalno niso tako uspešne.
Koliko tekem imate vi za seboj, še sodite?
Nisem več sodnik, saj sem že presegel starostno mejo. Sem pa še vedno obman (vodja posamezne države, ki vodi evidenco in delegira sodnike in delegate, op. p.) v okviru 27 držav, kjer nas je 27 sodnikov. Vsako leto se dobimo in analiziramo preteklo sezono ter glede na to podkomiteju za pravila predlagamo kakšno spremembo, ki pa jo mora potrditi še komite Mednarodne smučarske zveze.
Pred tremi leti sem organiziral zadnji sestanek v Sloveniji, ko smo se dobili na Ljubnem. Dogovorimo se tako, da imamo sestanke v krajih, kjer si lahko ogledamo skakalne objekte in se z organizatorji dogovorimo za pomoč pri organizaciji nadaljnjih tekmovanj. To velja predvsem za prizorišča tekem svetovnega in celinskega pokala.
Kdaj ste nazadnje sodili?
Mislim, da na olimpijskih igrah 2006 v Torinu.
Kdaj je za sodnika najtežje? V zahtevnih vremenskih situacijah, kot je megla ali sneg?
Ja, najtežje je prav v slabem vremenu. Enkrat sem sodil na Holmenkollnu nad Oslom. Tekmovalca smo po odskoku videli zgolj kakšnih 30 metrov, nato pa je bilo povsem megleno. Takrat smo ocenjevali, da je tekma na meji, ali jo priznamo in nadaljujemo. Glede na čas in nadaljevanje svetovnega pokala smo se odločili, da jo izpeljemo.
Na svetovnem prvenstvu v Lahtiju leta 1989 je prvič v tehniki V sloga skakal Šved Jan Boklöv. Takrat smo imeli pravila, da je to napaka in se kaznuje s tremi točkami odbitka. Sodniki smo dobili nadzor, spremljali so, če upoštevamo to napako ali ne. Boklöv je skakal pet metrov dlje od vseh. Sicer ni bil svetovni prvak, a je končal zelo visoko (na srednji napravi na 10., na veliki na 21. mestu, op. p.). Po tistem SP smo po analizah ugotovili, da je takšen stil morda še bolj varen, obenem pa je bolj atraktiven za gledalce. To je bila največja prelomnica, ki sem jo doživel v času sodniške kariere.
Pri ocenjevanju je veliko govora o favoriziranju. Je bilo za vas sodnika sploh pomembno, kateri tekmovalec se spušča po zaletišču? Velikokrat slišimo, da kakšen skakalec dobi boljše ocene ’na ime’.
Ne, ni pomembno. Ampak prav v okviru združenja obmanov smo se v zadnjih letih dogovorili, da vsako leto pet sodnikov doma spremlja in ’sodi’ posamezne skoke prek televizijskih zaslonov. To je neka dodatna in neuradna kontrola, saj se včasih na televiziji vidi bolje. In hitro se lahko vidi, ali so bile ocene sodnikov, prisotnih na tekmi, korektne ali ne. Ta sistem je prinesel izboljšanje kvalitete. Tisti sodniki, ki so favorizirali ’domače’ skakalce, so dobili negativno oceno. Tudi pri nas je bil že kaznovan en sodnik in zato dve leti ni mogel soditi na tekmah svetovnega pokala. Ampak imen ne razkrivamo.
Sodniški pogoji so se sicer močno izboljšali na svetovnem prvenstvu leta 1999 v Ramsauu, ko so organizatorji v sodniške kabine namestili majhne televizorje in smo lahko tam pogledali, če smo kaj spregledali. Ampak časa ni veliko. Ko tekmovalec prečka črto padca, ki je zarisana 30 metrov po najnižji točki v radiusu skakalnice, je skoka konec. Do tam se upošteva, če pade. Lep primer je bil nazadnje Lovro Kos, ko je ob veselju podrsal, a za to črto. V nasprotnem primeru bi mu vsak sodnik odbil najmanj šest točk.
Omenjali ste sistem kaznovanja zaradi favoriziranja. Kako deluje to točkovanje, če sodnik pri rojaku z višjo oceno odstopa od ostalih sodnikov?
Če sodnik dvakrat ali trikrat favorizira kakšnega tekmovalca, je to stvar tehničnega delegata. Ta opozori na to težavo, v okviru FIS pa se določi suspenz. Vsako leto imamo tudi pregled, ko se odstotkovno preveri, koliko je kdo ’grešil’. Tisti, ki ima več kot 5 odstotkov takšnih napak, je že v fazi dodatnega nadzora. Tisti, ki ima več kot 10 odstotkov, pa ga doleti kazen.
Med slovenskimi navijači vlada prepričanje, da predvsem Avstrijci in Nemci dobivajo višje ocene od Slovencev in ostale konkurence. Vaš odgovor?
V zadnjih petih letih, odkar ta sistem kontrole obstaja, je ocenjevanje relativno zelo dobro. Ni pretiranih favoriziranj posameznih tekmovalcev. Včasih je bilo res hudo. Že pri merjenju daljav, ko so še ročno s palicami kazali, kje je kdo doskočil. In ob določenih skakalcih so tisti trije merilci palice premaknili dva ali tri metre nižje, kot je v resnici skočil. Zato je bil uveden sistem optičnega spremljanja s štirimi ali petimi kamerami, ko se lahko na 20 centimetrov natančno določi dolžino. In na tem področju je zavladal velik red.
Vem, da je težko izbrati takole iz glave, pa vendarle. Najbolj popoln skok, ki ste ga ocenili v času sodniške kariere?
V Planici sem enkrat dal oceno 20 Miranu Tepešu, ki je skočil tam okrog 175 ali 180 metrov. Idealno, z nizkim doskokom. Bila sva dva sodnika, ki sva mu dala najvišjo oceno. Bilo je na velikanki, kjer se je drugače veliko ’mahalo’ po zraku. On pa je doskočil idealno in se odpeljal v iztek tako, kot je treba. To je bil zame najbolj popoln skok.
Koga pa vam je bilo najtežje oceniti? Ali pa koga iz trenutne karavane bi najtežje ocenili?
Predvsem tekmovalca, ki je ob odskoku prepozen in smuči pridejo visoko v zrak. Zato že ocenjuješ, da skok ni bil pravilno izveden, smuči so previsoko, po navadi še ’škarje’, včasih še negotov doskok, ki se nadaljuje z negotovo vožnjo v iztek. To je najtežje oceniti.
Pa poimensko? Koga bi najtežje ocenili?
Mogoče Nemce, saj imajo zelo specifičen način skakanja. Odskočijo zelo visoko, v fazi leta pa se spravijo ’naprej’. Ta trenutek imajo manjšo krizo, saj po odličnem začetku ne uspeva preveč, razen Andreasu Wellingerju. Zelo lep slog imata Anže Lanišek in Stefan Kraft. Takšni skakalci lepo nadaljujejo linijo z odskočne mize, pridobijo na višini, nato pa zaključijo relativno daleč in mirno v izteku.
Kdaj bomo prvo dvajsetico videli v ženski konkurenci?
Glede ženskih skokov smo imeli v naši komisiji v zadnjih letih veliko analiz. Tekmovalke so dobivale predvsem 16-ice in 17-ice. Zakaj? Njihov let je bil večinoma pokončen, v drugem delu pa se ni nadaljeval tako kot pri najboljših moških. Tekmovalke so malce zastale v zraku, pristanek pa je bil v 90 odstotkih brez pravega doskoka. Razen letos. Letos se je to bistveno spremenilo.
V Beljaku sem bil zelo pozoren na Niko Prevc, ki bi z lahkoto dobila 19-ice (v štirih skokih na dveh tekmah je dobila sedem 19-ic od dvajsetih ocen, op. p.). Pol točke bi ji odbil zaradi malce preširokega doskoka, še pol pa zaradi malce preširoke vožnje v iztek.
Pogoj za najboljše ocene je tudi, da tekmovalci in tekmovalke skočijo v bližino velikosti (HS) skakalnice. To je tisto, ko včasih slišimo, da so ob krajših skokih ocene slabše, ob daljših pa boljše. Toda to je posledica tega, ali sta odskok in let pravilna ali ne.
Še vedno pa drži sistem, da so ob izrisani zeleni črti v moški konkurenci pričakovane tri 18-ice, v ženski pa trikrat 17,5?
Ja. Morda se bo glede tega kaj spremenilo. Ampak ta tehnologija, pri kateri je v slovenskih vrstah veliko pripomogel Miran Tepeš, je prinesla zadovoljstvo in boljšo orientacijo tekmovalcev. Da se lahko pripravijo na doskok.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje