Izpoved po izgorelosti: Kot bi izgubljal del sebe

Štefan Hadalin, zadnji slovenski alpski smučar s kolajno na svetovnem prvenstvu v moški konkurenci, je v intervjuju za Sportklub prvič javno spregovoril o tem, kako se je znašel v primežu psihofizične izgorelosti. "Bilo je težko in boleče," razkriva 28-letni Vrhničan, ki nam je ob dokončni odločitvi za nadaljevanje smučarske kariere predstavil spremenjen pogled na športno pot in življenje.

Udobno nameščen na sedež vrta ene od vrhniških kavarn je Štefan Hadalin v zanj značilnem vihravem slogu ob občasnem žvenketu nakita sproščeno pripovedoval o prigodah s treningov. A ko si je v določenem delu pogovora nadel resen izraz na obraz, upočasnil govor in previdno iskal besede, je bilo jasno, da mu ni le do nizanja praznih fraz ali poletnega smučarskega “čveka”. Odločil se je, da pojasni, kaj se skriva za besednima zvezama “osebni razlogi” in “slabše psihofizično stanje”. S slednjima je namreč v zadnjih dveh sezonah pojasnil nenadni umik iz smučarske karavane.

Ko danes odkrito govori o izgorelosti, priznava, da ga besede osvobajajo. Sam je medtem, kot pravi, že obrnil novo stran. S tankočutnim poslušanjem svojih misli in predvsem telesa se je lotil priprav na novo smučarsko sezono. Zdaj še na suhem, a kmalu tudi na snegu. Vanj bo po novem zarezal s smučmi znamke Völkl. Kot serviser mu bo ob strani stal izkušeni Miloš Machytka, nekdanji serviser Ester Ledecke in Katharina Liensberger. Vesel pa je tudi nove trenerske okrepitve. Ob Klemnu Bergantu bo namreč v moški ekipi za tehnični disciplini za slalomsko smer skrbel Sergej Poljšak.

Po zadnji tekmi svetovnega pokala ste zasejali močno seme dvoma. Dobili smo občutek, da upokojitev še zdaleč ni izključena. Kaj je na koncu tehtnico prevesilo na stran nadaljevanja smučarske kariere?

Samega sebe sem temeljito izprašal. Želel sem vedeti, kaj mi pomeni udejstvovanje v vrhunskem športu. Ko sem prišel do zaključka, da je to privilegij in priložnost, ki se mi v življenju ne bo več ponudila, se vedel, kako ravnati. Le zdaj sem star 28 let in le zdaj sem v takšnih telesnih pogojih, ko sem se zmožen spopadati z limiti na snegu. To je moj srednjeročni fokus. Tega se želim zavedati in v tem duhu nadaljevati.

Kristalno jasno pa je bilo, da odločitev za nadaljevanje kariere prinaša tudi zavestne spremembe. Ena od teh je zamenjava opreme. Prav gotovo pa ne edina.

Menjava opreme, in sicer z Rossignola na Völkl, je bila prva nujna poteza. Nujna pa sta bila tudi drugačen pristop in pogled na okolje znotraj stroke. V tem pogledu sem vesel novega slalomskega trenerja. V pravo smer se je odvila tudi zgodba okrog serviserja. Nastavki so dobri. Sestavljanka se lepo sestavlja. Seveda pa ne morem mimo faktorja, na katerega imam sam največji vpliv. Gre za moj del odgovornosti. S tem se aktivno ukvarjam že več let. Na psihološki ravni sodelujem tudi s psihologi, na fizični ravni pa pazim na svoje telo in skrbim za pravo mero.

Ste čutili, da ste sami sebi dolžnik?

Vem, da imam potencial. Imamo kakovost, ki je ne poseduje vsak. A to lahko unovčim le takrat, ko je moje psihofizično stanje na najvišjem možnem nivoju. Če mi bo to uspelo, lahko ponovim nedavne predstave iz Söldna, Kranjske Gore ali Adelbodna.

V povezavi s psihofizičnim stanjem preprosto ne moremo mimo dejstva, da ste kar dve zaporedni sezoni nenadno prekinili, razlogi pa so ostali zaviti v meglico skrivnosti. Je zdaj prišel trenutek za odgovor na vprašanje, kaj se je dogajalo?

Vse skupaj se je začelo novembra leta 2021, ko sem zapadel v krog psihofizične izgorelosti. Posledično so se pojavile kronične težave s hrbtom. Takrat sem izgubil kar sedem kilogramov. To so bili zame zelo težki časi. Prvič po dolgih letih vztrajanja v relativno nevzdržnem sistemu, v katerem sem v pretirani meri stremel k perfekcionizmu in dajal od sebe več kot 100 odstotkov, sem potegnil ročno zavoro. Na prvo mesto sem postavil sebe. V minuli sezoni, resda malce pozneje, se je težava ponovila. Znova sem zaznal, da se prešel postavljene meje.

In danes?

Zavedam se odgovornosti. Delam s psihologi. Gre za boleč proces, v katerem je treba biti vztrajen in potrpežljiv. Včasih imam občutek, da izgubljam del sebe. Izgubljam del nekih tradicionalnih nastavitev, ki te lahko spremljajo celotno življenje in so ti domače. Prevzeti je treba drugačne, včasih bolj tuje nastavitve, ki pa so pravilnejše. Veliko časa posvečam sebi. Počasi napredujem. Vem pa, da je to nujno, če še želim vztrajati v vrhunskem športu. Je pa to tudi proces, ki je nujen, če bom želel po koncu športne kariere uživati v življenju.

Poznamo vas kot energičnega, šaljivega in pozitivno naravnanega športnika, ki se je rad zanašal tudi na čvrsto telo. Na kakšen način se takšen človek sooči s spoznanjem, da je nekaj hudo narobe?

Težko in boleče. Zakaj? Ker sem izhajal iz perfekcionistične in visoko intenzivne miselnosti. Padeš na tla. Začutiš vse tisto, kar si pred tem skrival. Ali pa si nisi dovolil čutiti. Zavedanje tega ni preprosto. Še večji korak je ukvarjanje s težavo. Danes menim, da je to osvobajajoče. To govorim kot nekdo, ki že čuti pozitivne spremembe v življenju. Verjamem, da bom to prenesel tudi v tekmovalno areno.

Štefan Hadalin marca še ni vedel, ali se bo vrnil v beli cirkus. Foto: Aleš Fevžer

Popravite me, če se motim. A zdi se, da športnikov na takšne situacije ne pripravlja nihče. Ste znali potrkati na prava vrata?

V takšnem položaju lahko športnik hitro ostane sam. Zakaj? Ljudje si neradi priznamo, da imamo omejene resurse. Telo in um sta omejena ter ne dopuščata forsiranja v nedogled. A prav to vse bolj postaja nepisano pravilo vrhunskega športa. Težko je stopiti s tega vlaka, priznati, da je nekaj narobe, in poiskati pomoč pri ustreznem strokovnjaku. V tem pogledu sem hvaležen reprezentančnemu zdravniku Matjažu Turelu in pa svojemu športnemu psihologu. Pravilno sta me usmerila. Našli smo pravega strokovnjaka s področja klinične psihologije. Ko sem začel zaupati procesu, je vse skupaj postalo lažje. Danes sem vesel, da sem imel dovolj poguma, moči in zrelosti, da sem se odločil za ta korak. Vztrajam. S tem si dajem možnost, da zares preizkusim svoj napredek in pravzaprav opravljeno delo na psihološki ravni preizkusim tudi v praksi.

Športniki radi rečete, da je včasih tudi 100 odstotkov premalo. Kako pomembno bo zdaj za vas iskanje ustreznih odstotkov?

Opazovati bom moral svoje počutje, mu slediti in zaupati, hkrati pa do njega ne biti preveč grob. Do občutkov bom moral biti bolj prizanesljiv in jih spoštovati. Sebe bom postavil v ospredje in se manj obremenjeval z mnenjem drugih. Mnogi, ne le športniki, se znajdejo v podobnem položaju, pa nimajo poguma ali možnosti, da bi se s tem soočili. Na koncu smo le človeška bitja z omejenimi resursi. Ne le to, vsak od nas ima svojo zgodovino. Tudi ta nas oblikuje v celoto in vpliva na naše počutje, dejanja in pravzaprav odnose.

Kakšen je bil ob vaših težavah odziv okolice?

Če govoriva o bližnjih, lahko govorim o zelo dobrih izkušnjah. Pri marsikom sem poleg empatije v očeh prepoznal tudi neke vrste olajšanje ali pa zavidanje. Marsikdo se kdaj v življenju znajde v podobnem položaju.

Se imate v tem trenutku pod nadzorom?

Da. Poskušam zaupati. Sebi in drugim. Čakajo pa me izzivi, ki niso povezani le s smučanjem. Vse to lahko traja več let. Na to sem pripravljen.

Vrsto let drži status najboljšega slovenskega slalomista. Foto: Guliverimages

Ste v iskanju prave poti veliko razmišljali o tem, kakšno bo vaše življenje čez 10 ali 15 let, ko bodo tekmovalne smuči že v kotu?

To je neizogibno. Ta proces beležim kot nujnost, da bi se dobro počutil tako v trenutnem življenju in tudi v svoji drugi karieri.

Delujte v športu, kjer pa so na koncu merilo predvsem ali pogosto kar zgolj rezultati. Ali zato ob gradnji neke nove smučarske podobe čutite tudi rezultatsko breme, ki ga bo prinesla nova sezona?

Vem, kaj je moj primarni poklic. Sem vrhunski športnik. Ta pa mora v svojem poslu opravljati vrhunsko delo. Če bom to storil, lahko dosežem zastavljene cilje. A dejstvo je, da bo moj fokus v iskanju rezultata podrejen lovljenju dobrih občutkov. Ko se dobro počutim, takrat sem najhitrejši in najboljši. Cilji so. In morajo biti. Naloga bo tokrat zaradi slabšega izhodišča težja. A v takšnem položaju sem se že znašel.

Česa se boste oklenili? Na čem boste gradili? Je nemara lahko to tudi najboljši čas drugega veleslaloma kranjskogorske tekme svetovnega pokala?

Rezultati, pa čeprav jih ni bilo veliko, so nedvomno lahko pokazatelj, česa sem sposoben. Mnogo potrditev pa dobim tudi na treningih. Ob sebi imam vedno enega najboljših veleslalomistov na svetu. Pri slalomskih treningih se velikokrat povezujemo z drugimi ekipami. Večkrat se pripeti, da imam hitrost, ki je drugi nimajo. To je ta potrditev. In tisto, česar se lahko oklenem. Vedno bom storil vse, kar bo v moji moči, za uspeh. Če mi bo spodletelo, bom poskusil znova. In znova.

Še uživate v smučanju?

Ko se telesno dobro počutim, so tovrstni občutki še vedno zelo izraziti. To znam ceniti. Ni nekaj, kar bi bilo samoumevno. To je privilegij. To je nekaj več.

Kaj vas čaka v prihodnjih tednih?

Najprej še dva tedna kondicijskih treningov, za katere na Vrhniki skrbi trener Blaž Petkovšek. Sledi teden oddiha na Hrvaškem. Pa znova vrnitev v obdobje fizične priprave, del katerega bo tudi testiranje. Ob koncu julija se bom vrnil na sneg, a ne na ledenik, temveč v dvorano v Belgijo. Še pred avgustovskim odhodom na osrednji del snežnih priprav v Ushuaii v Argentini pa si bom privoščil krajši oddih.

Kako dolgoročno pa so naravnani vaši načrti?

Trenutno vsaj do olimpijskih iger 2026. Del motivov je povezanih z rezultati, del pa s tem, da bom lahko rezultate dosegal na drugačen način.

Ste zadnji slovenski moški alpski smučar s kolajno na svetovne prvenstvu. Bi imela nova kolajna večjo težo?

Tudi kolajna iz Aareja 2019 ima veliko težo. Lovil sem jo več let. Ne gre le za kolajno, gre za uvrstitev na stopničke. Bi imela nova kolajna večjo težo? Ne vem. Vesel bom, če vam bom nekoč lahko odgovoril na to vprašanje.