Meta Hrovat: Podajam se v neznano

Slovenska alpska smučarka Meta Hrovat v pogovoru za Sportklub o vrnitvi v tekmovalno karavano, prehodni sezoni, opremljevalcu, spominih na nezgodo, sreči …

“Nikoli ne reci nikoli,” je dejala jeseni, ko je tekmovalne smuči postavila v kot. In ni. Znova je začutila tekmovalni klic. Spogledovala se je celo z nastopanjem v smučarskem krosu. A jo je nato vendarle potegnilo v alpsko smučanje. Svet slednjega je zapustila kot nekdanja dvakratna mladinska svetovna prvakinja, ki se je nato v članski konkurenci štirikrat zavihtela na stopničke za zmagovalke svetovnega pokala. Vmes se je zgodilo marsikaj. Tudi boleč trk v skalo med turnim smučanjem, ki bi se lahko končal tragično. In danes? Besedo ima 25-letna Meta Hrovat.

Ste v svoji glavi kdaj odmislili, da ste vrhunska športnica?

Nikoli nisem prenehala biti športnica. Sem se pa dobro zavedala, da nisem bila vrhunska športnica. Prav zaradi tega sem se lani odločila za tako radikalno potezo. Kariero sem prekinila in nisem uveljavila statusa poškodovane smučarke. Vedela sem sicer, da obstaja možnost vrnitve. A sem bila pripravljena na to, da bom v tem primeru začela na novo. Nič me ni držalo v neki varni coni. To mi je pomagalo, da sem začela živeti.

A trenutno vendarle imate status poškodovanke, mar ne?

Ko sem se začela spogledovati z možnostjo vrnitve in me je bilo treba znova vključiti v sistem antidopinga, sem prijavila tudi status poškodovane smučarke.

Kaj je bil pravzaprav sprožilec, ki vas je napeljal na vrnitev v tekmovalno areno?

Ne, ne gre za nek specifičen trenutek. Vse skupaj se je v meni kuhalo kar nekaj časa. Ostala sem športno zelo aktivna. Pogrešala pa sem tekmovanja. Do te mere, da sem kar iskala tekmovanja. Kjerkoli, v čemerkoli. Zdaj razumem rekreativne športnike. Če si namreč tekmovalen, potrebuješ potrditev. Pod črto, da, kuhalo se je v meni. Znova sem želela biti v položaju, ko trdo delaš za neko stvar in nato stopiš na štart.

Mimogrede, obiskujete tudi rekreativne prireditve. In zmagujete.

Ko je v Planici potekal Spartan race, sem želela stopiti na štartno črto. Že tri leta pa govorim o tem, da želim na enega od trail tekov. Podbrdo je bila zame idealna priložnost, saj je tam tako zelo lepo. Pretekla sem 25 kilometrov. Predvsem pa se je bilo v glavi lepo pripraviti. Na tekmo. Gnala pa me je tudi ta vzdržljivost. Ko bi najraje odnehal, pa kar vztrajaš. A to so zame le sladkorčki. Vem namreč, da alpski smučar ne more biti dolgoprogaš.

Kako blizu ste bili prestopu med smučarke prostega sloga?

Ta scenarij je bil realen. Na koncu je odločila glava. Alpsko smučanje je nevarno. Smučarski kros? Tam so poškodbe res hude. Konkretno, nihajne poškodbe glave so nekaj običajnega. Jaz si tega ne smem več privoščiti. To me je na koncu odvrnilo.

No, zdaj ste znova alpska smučarka. Ste članica slovenske ekipe za tehnični disciplini. Delovali boste predvsem pod okriljem trenerja Denisa Šteharnika. Odprto pa je bilo vprašanje serviserja.

To je še vedno malce v zraku. S trenerjem Šteharnikom še nisva našla dokončne rešitve.

Ni pa skrivnost, da boste tekmovali na Headovih smučeh. Niste prva Slovenka, vsekakor pa najbolj uveljavljena v družini tega velikana med opremljevalci.

Headova ideja mi je bila všeč. Ne morem prav veliko izgubiti. Začutila sem, da se po nekaj ne prav briljantnih sezonah nima smisla oklepati starih občutkov. Po drugi strani mi tudi ni bilo povsem vseeno. S Salomonov sem dobro sodelovala. A na koncu nisem želela na to vprašanje gledati na osebni ravni. Kariera športnika je namreč kratka. Jaz pa si jo še malce krajšam.

Kaj si obetate od prehodne sezone?

Želim korektno opraviti priprave in se v tem duhu lotiti tudi tekmovalne sezone. Od sebe bom dala vse, kar bom lahko. Se pa zavedam, da nas do Söldna čaka zelo malo časa. Vem, da je v mojem programu velik smučarski manko. To si stalno dopovedujem. Zame je to zdaj tek na dolgo proge. Do sedaj pa so mojo kariero zaznamovali teki na kratke proge.

Brez rezultatskega bremena verjetno vseeno ne gre.

Če bi dejala, da se ne obremenjujem z rezultati, bi se lagala. Kdor ne razmišlja o rezultatih, ne tekmuje. Vem pa, da potrebujem čas. Če bom storila vse, kar je v moji moči, bom mirna. In prav mirnosti si želim ob vstopu v novo sezono.

Kako dolgoročni so vaši načrti?

Imam načrte. Nad vsemi pa je nek višji cilj, ki me žene naprej.

Veselje ob prvih stopničkah, januarja 2018. V svetovnem pokalu ima ob slovesu štiri uvrstitve na stopničke. Foto: Profimedia

Kakšno je trenutno vaše zdravstveno stanje?

Dobro. Precej boljše kot takrat, ko sem naznanila prekinitev kariere.

A vmes se je zgodila tudi huda nesreča v gorah. Ali zaradi tega kdaj primete za ročno zavoro?

Pred kratkim sem imela ledeniški trening v meglenih pogojih. Ker se mi je po nesreči še malce poslabšal vid, je bil položaj nekoliko otežen.

Vseeno imate zdravniško zeleno luč za tekmovalni šport?

Da.

Kaj pa spomin na nesrečo, pravzaprav na srečo v nesrečo?

Ljudje smo naravnani tako, da hitro pozabljamo. To je pogosto zelo dobrodošlo, saj smo vsi deležni številnih slabih izkušenj. Pozabljamo. Tudi jaz pozabljam. Se pa včasih, ko se znajdem v položaju izzivanja, spomnim teh dogodkov. Takrat si rečem, da je dobro ostati na varni strani meje.

Delujete srečno. A takšen vtis smo dobili tudi med zimskim pogovorom z vami.

Srečna sem. In srečna sem bila pozimi. Pravzaprav sem bila nesrečna le v zadnjih dveh sezonah. Čutila sem, da telo ne daje želenega. Tudi glava ni bila prava. Preprosto, nisem spadala na štart tekme svetovnega pokala. Ko si na štartu otopel, nima smisla vztrajati. Jeza, veselje, žalost. Vse to je dobro. To so izrazita čustva. Ko si brez vsega, pa je nekaj narobe. Zato sem se takrat umaknila.

A zdaj se vračate. Se nemara vendarle znova podajate v neznano?

Da, podajam se v neznano. Ne vem, kaj me čaka. Trenutno sem srečna. V letu prekinjene kariere sem začutila nekaj, česar prej nisem. Zdaj vidim smisel. Ne vem, kam me bo to pripeljalo. Vsekakor na vrhunski šport gledam z drugačnimi očmi. S takšno glava se lažje vračam nazaj.